Čudež bivanja v drobni poeziji

Verjetno bi zadeli in obenem zgrešili, če zapišemo, da je pesnica Mary Oliver (1935–2019) nekakšna ameriška različica naše Neže Maurer (1930–2025). Zadeli zato, ker njuno poezijo, ki teži k preprostosti in razumljivosti, nedvomno druži velika priljubljenost med najširšim bralstvom, skupna jima je tudi ustvarjalna zavezanost naravi, lepoti, dobremu, ljubezni, vsemu, kar človeka razpira in mehča. Zgrešili pa, ker so razlike seveda v podrobnostih, ameriška pesnica je doživela veliko večje strokovno priznanje, leta 1984 je denimo za zbirko Ameriška prvinskost/American primitive prejela Pulitzerjevo nagrado, leta 1994 pa za Nove in izbrane pesmi/New and Selected poems državno nagrado za književnost (National Book Award), gre za svetovno prepoznavno pesniško ime in tudi odkrito lezbično avtorico.

Poezijo Mary Oliver imamo bralci in bralke privilegij brati v slovenščini vsaj od leta 2016, ko je v zbirki Nova lirika v prevodu Tanje Ahlin izšel izbor z naslovom Zakaj se zbujam zgodaj. Po desetih letih pri isti založbi v isti zbirki v branje dobivamo še dve njeni integralni zbirki, njeno sploh zadnjo z naslovom Sreča (Felicity, 2015) in predzadnjo Tisoč juter (A Thousand Mornings, 2012). Za oba prevoda in spremno besedilo je tokrat poskrbela Jana Unuk.

Kot lahko zaslutimo že iz naslovov, obe knjigi preveva za pesnico značilna vedrina, neskaljeno navdušenje nad čudežem obstoja in oblikami življenja, zlasti tistimi, ki se razodevajo v naravi, avtoričini največji življenjski oziroma ustvarjalni zaveznici. Do nje pesnica goji svojstven, prvobiten odnos, od narave se ne počuti odtujena, ne demonizira je, ne poveličuje, ne ponižuje, predvsem se čuti del nje in je z njo v nenehnem dialogu. Pomeni ji zatočišče pred navalom misli, racionalnostjo, je prostor ustvarjalne kontemplacije, molitve, višje resnice, v njej najde vir večnega navdiha, tudi za mistično in presežno. »Vsak dan še vedno iščem Boga / in ga še vedno najdevam povsod, / v prahu, v cvetličnih gredah. / Vsekakor v oceanih, / v otokih, ki se rišejo v daljavi /…/,« beremo v pesmi O potovanju v lepe kraje.

Literarna veda jo uvršča med osrednje pesnike narave, v njeni poetiki odkriva sledi transcendentalistov, kot sta Henry David Thoreau (1817–1862) in Ralph Waldo Emerson (1803–1882), zlasti v pogledu na naravo kot poti v duhovno življenje, očitne so sorodnosti s poezijo Walta Whitmana (1819–1892), ki je ob že omenjenem R. W. Emersonu, Rumiju, Hafizu ter romantičnih pesnikih P. B. Shelleyu in J. Keatsu med njenimi najljubšimi poeti, z Emily Dickinson (1830–1886) pa jo druži nekakšna notranja zbranost in zjedrenost pesniškega izraza. Povsem na začetku pa vendarle stoji poezija Edne St. Vincent Millay (1892–1950). Oliver je to pesnico narave in prav tako lezbično avtorico prebirala v mladosti in se nad njo tako navdušila, da se je potem, ko je navezala stik s pesničino sestro Normo Millay, celo preselila na njen dom v Austerlitzu in tam nekaj let pomagala urejati pesničino zapuščino. Kasneje, ko se je zaradi študija sicer že odselila, je prav tam spoznala svojo življenjsko sopotnico, fotografinjo Molly Malone Cook (1925–2005), ki postane njena navdihovalka in predvsem učiteljica pozornosti, kot je poudarjeno tudi v spremni besedi:

»O mojem pisanju pogosto pravijo, da poudarjam pojem pozornosti. To se je začelo dokaj preprosto: ko sem videla, da detel leti zelo drugače od lastovke, ki se igra v zlatem zraku poletja. Uživala sem v tem, da sem opažala takšne stvari, to je bil dober prvi korak. Toda pozneje, ko sem opazovala M., kadar je fotografirala, in ko sem jo opazovala v temnici, in nič manj, ko sem opazovala njeno intenzivnost in odkritost v odnosih s prijatelji, pa tudi z neznanci, me je to naučilo, za kaj gre pri pravi pozornosti. Pozornost brez čustev, sem začenjala razumevati, je zgolj poročilo. Odprtost – empatija – je nujna, če naj pozornost kaj pomeni (…) Bila sem željna nasloviti svet besed – nasloviti svet z besedami. Potem mi je M. vcepila to globljo raven gledanja in dela, vpogleda skozi nebesne vidne stvari v nebesne nevidne stvari.«

                   Odlomek iz knjige Najin svet (Our world, 2007).

Zbranost, pronicljivo prisluškovanje, opazovanje, temeljna zmožnost zaznavanja oziroma odpiranja čutov za različne registre bivanja se zdi nasploh predpogoj ustvarjanja, a pri Mary Oliver ima še prav specifično vlogo, namreč gre za bivanjsko disciplino – usmerjanje pozornosti, fokusiranja na bistveno, ki je pri pesnici vedno znova preprostost življenja. Takšna skrajna in, kot sama večkrat poudarja, zavestna nastavitev, ki vselej išče esenco biti, s tem pa njeno inherentno lepoto, seveda diši po naivnosti in kar kliče k bralskemu ciničnemu odzivanju, češ svet pač ni tak in opevati le eno (svetlo) plat, ko nam vendar ves čas preti ali celo vlada zlo, je neodgovorno, nepošteno. Pesnica, ki v sklepnih letih svojega življenja zjedri bivanjsko modrost, odgovarja s pesmijo:

Svet, v katerem živim

Nisem marala živeti,

zaklenjena v urejeno hišo

          razlogov in dokazov.

Svet, v katerem živim in verjamem vanj,

je širnejši od tega. Sicer pa,

                          kaj je narobe z Mogoče?

Ne boste verjeli, kaj sem enkrat

        ali dvakrat videla. Samo to

vam bom rekla:

le če so angeli v vaši glavi, boste

      kdaj morebiti kakšnega uzrli.

Mary Oliver s sleherno pesmijo odpira poti v novo doživljanje, kajti kot se glasi naslov ene od pesmi iz zbirke Sreča »/n/ič ni tako majhno, da se ne bi spraševali o njem«, neposredno vabi k razširjanju domišljije, zmožnosti predstavljati si tudi nemogoče. To je proaktivna drža, lahko bi celo rekli njen aktivizem za boljši svet, ki se je preobrazil v ustvarjalno držo in pesniški credo. Slikovito ga približa v intervjuju, katerega odlomek prav tako najdemo v spremni besedi. V njem odgovarja na vprašanje, zakaj kot pesnica narave denimo izrecneje ne obravnava ekoloških tem, temveč raje slavi njeno čudežnost. »Seveda, stanje okolja me zelo skrbi, kakor vse ljudi pri zdravi pameti. Dejansko me spravlja v smrtni strah, kako izčrpavamo ta dar, ta svet. Vendar menim, da več muh ujameš z medom kot s kisom, zato upam, da bom ‘prebudila’ bralce, če jih bom spominjala na zemljo-dar (…).«

Pesem o edinem svetu

Danes zjutraj

je lepa bela čaplja

jadrala nad vodo

in nato v nebo tega

edinega sveta

ki mu pripadamo vsi

kjer je vse

prej ali slej

del vsega drugega

in ob tej misli sem se še sama

za kratek čas

počutila kar lépo.

Pesnica se, če natančno beremo njeno poezijo in navsezadnje samo malo pokukamo v njen življenjepis, zla sveta dobro zaveda, navsezadnje ga je neposredno okusila; disfunkcionalna družina in spolna zloraba v otroštvu – v zbirki Tisoč juter je temu obdobju svojega življenja posvetila lapidaren, a izpovedno silovit pesemski cikel Bz, bz –, je bržčas prav tisti substrat, iz ali zaradi katerega je stkala tako neomajno zavezanost vsemu, ki nas dviga, poživlja, navdihuje, vzgiba, pomirja, tolaži, greje, nasmeje, razneži ali spodbode k delovanju, norčavosti, divjosti, kakor beremo denimo v pesmih Zelena, zelena je hiša moje sestre ali Cobb Creek. In možnosti takšnih odprtih razgledov so po njenem najširše in najlažje dostopne prav v naravi.

Zbirka Tisoč juter se tako zdi en sam prikaz tega živahnega, poživljajočega pogovora med opazovalko-izpovedovalko in ravnodušno floro oziroma favno, ki si v nasprotju z razmišljujočim (in zato nesrečnim?) človekom ne beli glave s težkimi mislimi, temveč preprosto je. In prav takšno, tudi z vzhodno filozofijo in njenimi verskimi tradicijami navdahnjeno čuječno držo pri ustvarjanju neguje Oliver; ne skuša fascinirati z zapletenimi metaforami, bogato zvočnostjo, s presežkom pretežkih besed, niti ne nujno s poantiranostjo, samo nežno vabi, da se ustavimo in postojimo v običajnosti in vsakdanjosti (divjine). Za sodobnega zahodnega človeka, ki ga fascinirajo teatri informacij, dejansko radikalna gesta in določeno tveganje, da bo neznatna pesem spregledana, kot mravlja, ki smo jo pohodili, ali preslišana kot drozg v žarečih gozdovih, vendar se prav to zdi tudi njeno glavno gibalo – prestavljanje fokusa in opozarjanje na vse, kjer se še utegne zgoditi čudež, razodeti presežno. Ne gre pozabiti, da se pesem Mary Oliver nenehno razpira tudi v duhovne sfere, vendar ne v okviru kakšne uradne religije, čeprav Boga zapisuje z veliko začetnico. Vztrajna vprašanja, kako preprosto biti, kako ljubiti, kako živeti, kako moliti in se presegati, ki stojijo v izhodišču te poezije, vselej dobijo odgovor v pozornosti do narave. Ta pa je zakodiran, zagoneten ali mističen le toliko, kolikor je za bralko, bralca mistično pero modre čaplje, ljubezen psa ali čričkovo petje.

Pesmi vsakič znova osupnejo s svojim skromnim izhodiščem, tj. izpovedovalkinim apriornim položajem nevednosti, celo ponižnosti pred nedoumljivostjo vsega Bivajočega. Ne gre jim za vzpostavljanje nove hierarhije, nima tovrstne prevratniške ali revolucionarne ambicije, da bi vse poskušala postaviti na glavo, zanikovati dosežke ali moč človeka razuma, temveč le spodbuja k razširitvi pozornosti, odpiranju novih zornih kotov, novih pogledov. V bralcu ali bralki skuša vzbuditi radovednost in s tem pokazati, kako si ustvariti priložnost za presenečenja. Predvsem pa razmakne prostor za več čutenja, več upanja, več lahkotnejšega življenja.

Vešča, gore, reke

Kdo lahko oceni žalost nočnega pavlinčka, ki živi tako kratko?

Kdo lahko oceni nestrpnost kamna, ki si želi biti zdrobljen, da

bi spet postal del česa živahnejšega? Kdo si lahko predstavlja, v

kakšni kalnosti se reke spominjajo svoje izvirne bistrosti?

Čudna vprašanja, pa vendar sem z njimi koristno preživljala čas.

In svetujem jih tudi vam, da bo z njimi rasla radovednost vašega

duha, da bo vaše življenje postalo bogatejše, kot je, da se boste

poklonili zemlji, ko boste začutili, kako je v resnici, da smo –

tako pametni, tako ambiciozni, in sebični in nebrzdani – zgolj

en pojav v živahni, premikajoči se množici.

Če je Tisoč juter torej zbirka, v kateri nam pesnica razkazuje, kako je mogoče razgibati svojo percepcijo, miselno rigidnost, kako se odpovedati svoji pridnosti, težki racionalnosti, kako torej ne več okrog življenja zganjati cirkusa s pametnimi besedami, temveč ga preprosto živeti, kot to lepo počne lisica, in če je to zbirka, ki nas s hvalnicami nagovarja k večji rahločutnosti do vidnega in nevidnega okolja, potem je Sreča predvsem zbirka, ki hrabri k pogumnejšim izrazom ljubezni. Razdeljena na tri sklope, Potovanje, Ljubezen in Sreča, vse uvaja izbrani Rumijev citat, se bere kot nekakšna pesničina oporoka svetu. Tukaj ponovi glavne motive in izpostavi osišča ustvarjalnega, izpolnjenega življenja. Razdelek Potovanje lahko razumemo kot nekakšno nadaljevanje Tisočih juter, kjer je odhod na  morsko obalo ali v gozd hkrati tudi odhod v drugo sfero bivanja, za katero je, kot spomni pesem potrebna potrpežljivost, čas, vaja, vztrajnost … Sredinski del sestavljajo izrecno ljubezenske pesmi, ki se razvije med partnerjema oziroma partnericama. Oliver je odkrito lezbična pesnica, vendar v obravnavanih zbirkah te teme ne obravnava izrecno, v ospredju je zlasti veselje napolnjene, izživete, vzajemne ljubezni, pa tudi pomen erotike, dotika, telesnega stika. Pesmi, vnovič docela preproste, izpovedne, včasih dialoške, med ljubeznijo in tako rekoč blaženo srečo vztrajno postavljajo enačaj. Tako vztrajno, da sklepna pesem, ki v podtonih nagovarja tudi človekovo minljivost in je obenem tudi edina pesem sklepnega razdelka Sreča, obravnava prav ljubezen kot tisto silo, zaradi katere je mogoče vzdržati tudi najtežja vprašanja, prenašati najtežje trenutke in misli in svet videti v njegovi čisti lepoti.

Tisoč juter in Sreča sta istočasno izšli kot ločeni knjigi, čeprav bi povsem dobro delovali tudi združeni v eni knjigi, navsezadnje gre za zelo tanki zbirki, ki sta že zdaj opremljeni z enakim, za zbirko ikoničnim spremnim besedilom V nekaj letnicah. Naj je šlo pragmatično ali praktično ali kakršno koli že uredniško odločitev, lahko sklenemo le, da velja v roke jemati čim več poezije Mary Oliver. Pesmi, naj gre za tiste iz zelene zbirke, v kateri je poudarjeno slavljenje narave, ali za tiste iz rdeče, kjer je na piedestalu ljubezen, svojo izpovedno moč vselej okrepijo v kontekstu večje celote. Pesmi namreč utegnejo, če nismo razbremenjeni pričakovanj in pripravljeni na čudež bivanja (v drobni poeziji), v svoji poenostavljenosti razočarati in ne prepričati. Takrat se je gotovo dobro držati spodnjega pesemskega nasveta, odveč pa ne bo niti zanašanje na kumulativni učinek branja. Vabljeni.

Ne skrbi

Vse potrebuje svoj čas. Ne

              skrbi.

Koliko poti je sv. Avguštin ubiral,

             preden je postal sv. Avguštin?

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.