Drugi teden v Milhacu se je začel z mislijo, ki se je vračala kot slaba navada: ali se splača vlagati v odnose z ljudmi, za katere skoraj zagotovo vem, da jih po tem mesecu nikoli več ne bom videl? To vprašanje sem nosil v žepu kot majhno kamnito figuro, ki jo človek stiska med prsti, ne da bi se je zares zavedal. Na mladinskih izmenjavah in treningih je ta dilema nekaj običajnega, skoraj banalnega: začasne skupnosti, začasne vezi, začasna odprtost. A ravno ta začasnost se včasih zdi bolj pristna od vsega stalnega in dolgoročnega.
Ko sem skupaj z Elis in Marcelom pripravljal prostor za naslednjo aktivnost, sem se nenadoma zavedel, da je morda prav v teh vezeh, z odmerjeno količino časa, nekaj posebnega. V tej minljivosti je bila neka iskrenost, ki je nisem pričakoval.
Po drugi strani pa je bila prav iskrenost tista, ki mi je ves ta čas povzročala precejšnje težave. Na začetku se mi je zdelo, kot da sem se znašel v skupini razpuščenih hipijev, ki so pozabili, da lahko včasih kako stvar obdržiš tudi zase. Ko so brez zadržkov govorili o svojih občutkih in precej intimnih in kočljivih situacijah, sem se počutil nekako odrinjenega. A niso bili oni tisti, ki bi me izključevali — sam sem se umikal zaradi svojih zakoreninjenih predsodkov, kapric in strahov. Ta nenadzorovana iskrenost, se mi je sprva zdela kot poza — upor proti vsakršni cenzuri, všečnosti in želji po ugajanju.
Šele čez čas sem ugotovil, da to ni nek performans ali poskus izumljanja nove identitete, temveč njihova iskrena oblika bivanja in izražanja. Če sem sam že od malih nog zbiral različne maske in obrambne mehanizme, so se oni urili v tem, kako le te ozavestiti in jih odložiti. In šele ko sem to doumel, sem se začel spraševati o lastni avtentičnosti, o tem, če živim zase ali za koga drugega.
Ko sem skupaj z Elis in Marcelom pripravljal prostor za naslednjo aktivnost, sem se nenadoma zavedel, da je morda prav v teh vezeh, z odmerjeno količino časa, nekaj posebnega.
S tem vprašanjem sem se veliko ukvarjal v tem času. In seveda — življenje ima smisel za humor. Na nek oblačen torek smo se odpravili na sprehod po okoliških hribih z avtohtonim Gourdončanom Juan Michelom, ki naj bi razkril skrivnosti in zanimivosti tega zaspanega francoskega kraja. Krasna ideja – slaba izvedba. Kratek potep se je prevesil v nekaj urno brezciljno romanje pri minus dveh stopinjah, dejstvo, da sem nekaj dni prej zbolel, je celotno aktivnost (vsaj zame) samo še poslabšalo. Namesto da bi sprehod prestavili na kak toplejši dan ali ga poskusili izvesti čim hitreje, smo se ustavljali pri vsaki tretji hruški (smreki) in poslušali Juan Michela in njegove nacionalistične pripovedke o francoskem filmu, da imajo v Franciji zmeraj več problemov s priseljenci in kako se je v življenju potrebno držati dobrih starih načel, da človek ostane pri zdravi pameti.
Ko smo prispeli na eno izmed zasneženih jas, nas je voditeljica programa pozvala, da se razgledamo po prostoru, poskusimo vzpostaviti stik z naravo, za tem izkopljemo majhno luknjo in v njo položimo list papirja in vse skupaj spet pokrijemo. Kljub temu, da moji premraženi prsti niso bili niti najmanj navdušeni nad predstavljeno idejo in da se mi ta hippy ritual ni zdel najbolj ekološki, sem upošteval njena navodila. Napisal sem pesem (kaj pa drugega) in jo zakopal pod korenine nekega starega drevesa. Dolgo sem potem razmišljam o tistem listu papirja, kako bi naj bil cel ‘point’ tega treninga, da se poslušamo, kultiviramo prepoznavanje svojih čustev in potreb, jaz pa sem spet naredil tisto, kar vedno naredim: ignoriral notranji glas, da ne bi koga spravil v slabo voljo. In potem sem si predstavljal, kako bi izgledal gozd, če bi vsak teden dvajset ljudi, ki se želi povezati z naravo zakopalo svoja sporočila v zemljo. Nastal bi papirnat gozd, poln paradoksov.
Kljub temu, da moji premraženi prsti niso bili niti najmanj navdušeni nad predstavljeno idejo in da se mi ta hippy ritual ni zdel najbolj ekološki, sem upošteval njena navodila.
Ta teden je bil precej težaven. Še zmeraj se nisem čisto sprijaznil z idejo sobivanja z dvajsetimi osebami, veliko metod dela mi ni bilo blizu — igralske vaje so se mi zdele nedodelane in brezciljne, navodila pa pogosto precej nejasna. Obe mladinski delavki sta imeli težave z angleščino, kar je bilo simpatično le prvih deset minut treninga, potem je postalo zmeraj bolj izčrpavajoče.
Velikokrat sem se vprašal: kako zaupati procesu, če mu ne zaupaš?
In odgovor me je pričakal ob spoznanju, da imam precej težav z nadzorom in potrebo po tem, da moram vse vedeti in razumeti cel čas nekega procesa.
To sem občutil tudi pri timskem delu — pri skupinskem postavljanju muzeja čustev, pri sestavljanju kolažev, pri impro vajah. Moja prva reakcija je bila skoraj vedno ista: ideja, ki jo imam, je dobra. Moja. Zakaj bi jo torej hotel spreminjati? Zakaj bi se odrekel lastnemu mnenju?
Sčasoma pa sem začel opažati, da me ta vzorec spremlja že nekaj časa — tudi pri literarnem ustvarjanju, posebej v odnosu z uredniki, ko moram kdaj na primer spustiti svojo najljubšo domislico, ker v resnici ne služi razvoju in gradnji besedila. In ob tem sem se prvič spotaknil ob spoznanje, zakaj mi je skupinsko delo tako zelo neprijetno: ker razgalja mojo nezmožnost opuščanja idej in razkriva moje krčevito oklepanje lastne resnice.
V tem razmisleku se mi je utrnila tudi pesem, ki sem jo nosil v sebi že več dni:
Zmeraj znova
v neprijetne situacije
zmeraj znova
tja kjer peče in skeli
zmeraj tja
kjer je nevarno
in je težko dihati
zmeraj znova
gledati strahu direktno v oči
a boš ti mene
ali jaz tebe?
ne moreva bivati oba
v tem prostoru
nekdo se more ukloniti
v negotovosti
je živost
točno tam
v vrzeli med svetovi
ko misliš
da te bo pogoltnilo
tam je življenje
tam se zmeraj znova najdeš.
Velikokrat sem se vprašal: kako zaupati procesu, če mu ne zaupaš?
Ta teden je bil zame točno to – vrzel med svetovi. Nekaj med nelagodjem in radovednostjo. Med odporom in sprejemanjem.
Pred odhodom v Francijo sem razmišljal, kako sem nekoč veliko plesal. Gib je bil pomemben del mojega umetniškega izraza, prostor spontanosti. Pravzaprav se ne morem spomniti kaj je bil tisti glavni razlog, da v zadnjih letih plešem samo še z besedami. Kakorkoli, ko nam je bilo sporočeno, da bomo pričeli raziskovati metodo 5 ritmov, je moje telo napolnila radost. In nek skoraj pozabljen občutek svobode je začel prihajati na površje.
5 ritmov je praksa, ki od človeka zahteva prisotnost. Gib vodi telo in ne glava. Je meditacija v gibanju, ki temelji na načelu, da usklajeno telesno premikanje vpliva na vitalno energijo, čustva, racionalni um in duhovne razsežnosti človeka. Metodo je zasnovala Gabrielle Roth (ZDA), ki je v svojem dolgoletnem poklicnem delu z različnimi skupinami ljudi prepoznala pet značilnih načinov gibanja. Poimenovala jih je pet ritmov: tekoči ritem (Flowing), stakato (Staccato), kaos (Chaos), lirični ritem (Lyrical) in globoka tišina (Stillness). Na fizičnem nivoju metoda povečuje telesno gibljivost, uravnava metabolizem in odpravlja mišične zakrčenosti, ki so posledica stresnih dejavnikov, ter prispeva k stabilnemu zdravju. Na psihološki ravni omogoča ozaveščanje in kreativno izražanje čustev ter prepoznavanje vzorcev obnašanja. V duhovnem smislu pa praksa petih ritmov zmanjšuje temeljni razkol sodobne civilizacije – navidezno ločenost telesa in duha.
In v tistem, čisto svojem, neobremenjen gibanju sem ugotovil da še znam plesati, še znam migati (sploh z boki), še znam biti prisoten sam s sabo, brez predsodkov in sodb.
To so bili dnevi polni kontrastov. Neudobja. Topline. Razdalj. Nenadnih bližin. Vprašanj, na katera si še nisem znal ali upal odgovoriti. In predvsem občutka, da se človek včasih najde točno tam, kjer je mislil, da se bo izgubil.
Ko sem v naši majhni kuhinji opazoval kako drugi režejo zelenjavo ali se tiho smejijo nesmiselnim šalam, sem pomislil, da so morda prav začasne skupnosti najbolj iskrena in organska oblika bivanja. Ker so odnosi, v katere vstopamo, kratkotrajni, odpade potreba po pretvarjanju. Prav zato — v svoji minljivosti — postanejo nenavadno jasni in iskreni.
Po povratku v Maribor, verjetno teh ljudi zelo dolgo ne bom pogrešal, kljub temu da se mi v tem hipu zdijo tako zelo moji in nenadomestljivi. Morda se kdaj povežemo prav zato, ker vemo, da se bomo razšli. V tej kratkotrajnosti je nekaj toplega, nekaj pristnega, nekaj, kar se dogaja samo enkrat — in nikoli več.