Razstava, ki ne spi. Ki obstaja le za razmeroma kratkih 96 ur, a je hkrati ves čas svojega obstoja na voljo obiskovalcu. Tudi ob vseh urah noči.
Razstava, na kateri na otvoritvi, namesto da bi si v kotu neke galerije privoščil kozarec vina, sloniš na kuhinjskem pultu, si v stiroporast kozarček natakaš Prosecco in pomakaš grisine v humus ter se pogovarjaš s popolnimi neznanci.
Razstava na katero lahko naslednje dopoldne prideš na kavo, ki ti jo natoči kar eden izmed članov kolektiva in ob klepetu še za eno uro obsediš na kavču.
Na kateri vprašaš, če imajo morda kakšne copate, ker ti postane neudobno, da vstopaš v čevljih. (in copate tudi dobiš)
Mostiček je sicer kolektiv mladih posameznikov s področij arhitekture in industrijskega oblikovanja. Na profilih kolektiva na družbenih omrežjih se programsko zavezujejo netipični rabi prostorov, ustvarjanju priložnosti za mlade umetnike in povezovanje v odprto kulturno-umetniško skupnost. Slednji dve načeli udejanjajo predvsem tako, da se njihove razstave začnejo z open-call pozivi umetnikom, ki bi si želeli razstavljati na njihovih dogodkih. Z delovanjem so začeli skoraj natanko dve leti nazaj. Začeli so s fotografsko razstavo v privatnem stanovanju, druga edicija je bila umeščena v študentski dom Akademski kolegij, s tretjo pa so začeli z raziskovanjem novih, kot sami napovedujejo tudi netipičnih, prostorov razstavljanja, čemur ostajajo zvesti tudi v četrti razstavi, saj so jo lokacijsko razširili na tri ljubljanska stanovanja različnih gostiteljev, v katerih so se zgodili enkratni dogodki.
Njihov način nagovora publike je zaznamovan s sproščenostjo in igrivo kreativnostjo, kar se zdi kot avtentičen izraz duha kolektiva in njihovega gostoljubnega načina vzpostavljanja stika z obiskovalcem razstave – od nekako otroškega stila ilustracij, ki so si jih izbrali za promocijske materiale Razstave 4 in ki spominjajo recimo na risbo, ki bi jo našli obešeno na hladilniku naše mame ali babice, do tega da je mimoidoče k obisku razstave vabil kar napis iz modrega lepilnega traku na pločniku pred vhodom hiše.
Četrta razstava kolektiva Mostiček je bila zavezana sloganu »Razstava, ki ne spi«, od otvoritve v ponedeljek 2. marca do poldneva petka 6. marca je bila namreč na ogled neprenehoma, člani kolektiva pa so bili ves čas odprtja na njej tudi prisotni. Razstavo so namreč postavili kar v stanovanjski hiši na Emonski cesti 25 v Ljubljani, ki se sicer oddaja za kratkotrajni najem – tako je do bivanja v teh prostorih prišel tudi kolektiv Mostiček.
Za razstavni prostor si torej tokrat vzamejo – spet tudi programsko napovejo in si jemljejo za osrednji interes, na katerega se njihova praksa nanaša – presečišče privatnega doma in umetniškega prizorišča. Umetniška dela so bila namreč umeščena neposredno v bivalne prostore stanovanja, obiskovalec se je z njimi srečeval dobesedno od trenutka, ko je prestopil prag, saj se je razstava začela že na omarici tik ob vhodnih vratih, kamor bi stanovalec, recimo, odložil ključe in drugo naključno vsebino svojih žepov, pa vse do spalnic, jedilne mize in celo sanitarij. Umestitev del v prostor pa deluje nekako spretno intuitivno, saj ta »sostanujejo« v sožitju med seboj in s predobstoječim pohištvom ali celo kakšno sliko na stenah.
Pri tem je zanimiva tudi odprtost za različne medije; razstavljena dela se gibajo namreč v celem spektru od tistih, ki so v dokaj klasičnem galerijskem kodu – obešena na steno in opremljena z imenom avtorja in naslovom dela -, do instalacij ali celo interaktivnih del, ki stopajo v drznejšo interakcijo z danim prostorom. Nekatera naslavljajo takšna ali drugačna prostorska vprašanja, spet druga pa ne, vendar to ne vpliva na legitimnost umestitve del v kontekst razstave. Ključna je namreč avra, ki jo ustvarja prostor; precizno zastavljena dramaturgija dozdevno naključnih srečanj z umetninami, ki v sopostavitvi delujejo avtonomno, a vseeno simbiotično, kar podkrepi tudi dejstvo, da si razstava svoje ambientalne specifike ne jemlje za prestrogo tematsko vodilo, ko pride do izbora del, pač pa prostor le dodatno oblikuje izkušnjo obiskovalčevega srečanja z njimi. Prostor deluje kot sproščeno povabilo k radovednosti in vzpostavljanju osebnega stika v umetnino, dovoljuje vstop v njen mikrokozmos, začasno domovanje, ki vabi k temu, da se v njem dalj časa zadrži.
Razstava je osrediščena na mlade umetnice_ke, specifično tiste, ki so še udeleženi v študijskem procesu, saj so napovedali, da bodo na razstavi na ogled študijska dela kot rezultat vsaj enosemestrskega raziskovanja, ki pa imajo pogosto kratko življenjsko dobo razstavljanja njihov eksistenčni status se preobrazi, da postanejo zgolj, kakor zapišejo člani kolektiva, »miljniki na poti do ‘izobrazbe’«. Umetniki, ki so prispevali svoje dela, so: Ana Samarin, Anja Kočar, Ariana Andoljšek, Bogdan Tašković Nikolić, Brina Lekše, Hristijan Nashulovski, Izabela Štajer, Kalina Naskovski Perne, Kara Marušič, Katarina Snoj, Kristian Župan, Lan Dvornik, Lara Pavčnik, Marko Morales Kalamar, Matic Moškon, Mia Zaletel, Neža Turšič Šibenik, Nika Jurkovič, Nina Munih, Sara Stevanović, Sašo Jakob, Sofija Roksandić, Špela Novak in Tara Rubinić.
To, da so člani kolektiva ves čas razstave bivali v stanovanju, v katerem je razstava stala, pa je več kot le produkcijska okoliščina, ki omogoča 24-urni delavnik odprtja razstave. Ta odločitev za dobesedno sobivanje z umetnostjo, da spijo v razstavnih prostorih in jedo skupne obroke za mizo, na kateri so postavljena umetniška dela, namreč postane performativna dejavnost, del razstavnega programa z enakovredno težo ostalim vizualnim delom. V program so bili namreč poleg pričakovanih mejnikov, kot je ura otvoritve razstave, umeščeni tudi mikro privatni momenti kot so: »Gal gre lulat«, »Tilen je zajtrk«, »Saša spi« ali »Iza si striže frfru«. Ti nezrežirani dogodki, ki so na program umeščeni bolj kot možne vinjete z vsakdanjega življenja, pa razstavljenim delom ne jemljejo gledalske pozornosti, temveč so priložnost za razplastenje in obogatitev obiskovalčeve izkušnje. Skoznje je namreč praktično nezavedno pozvan v neformalno participacijo z razstavo ali pa spodbujen k večkratnem vračanju, saj zbujajo radovednost, ali se bodo vsi na program uvrščeni trenutki res zgodili ob napovedanem času.
Ob-razstavni program pa je poleg naključnih vsakdanjih fragmentov iz življenja članov kolektiva vključeval tudi bolj klasične oblike spremljevalnih aktivnosti, iz katerih pa gre jasno razbrati, da v kolektivu skozi različne moduse stika z občinstvom želijo angažirano naslavljati nekatere konkretne družbene realnosti. Obiskovalci so se lahko udeležili več kav s kolektivom, ki so vključevale branje poezije iz aktualnih slovenskih pesniških zbirk. Da njihov minljivi eksistenčni status v najetem stanovanju ni ostal nenaslovljen, so organizirali pogovor na temo bivanja, v katerem so sodelovali, Bad bad artist, ki se ukvarja s simbolnim pomenom umetniških prostorov, Lenart Kokalj, predstavnik Akademskega kolegija in upravnica njihovega Airbnb-ja, Anja Gea. Še en pogovor, v katerem so sodelovali, SOHA, Mangoton in Mostiček, je obdelal tematiko samozaložništva. Na filmskem večeru pa so predvajali film Želve znajo leteti (2004, rež. Bahman Ghobadi), brezkompromisen prikaz posledic vojne na življenjih otrok na meji med Irakom in Turčijo.
Kot že omenjeno se v odnosu do razstavne lokacije znajdemo nekje vmes, saj vseeno ne gre za privaten dom, ampak stanovanje najeto na Airbnb-ju, ki ga zaradi tega do neke mere zaznamuje specifičen dekor, arhitektura in vzdušje, vendar vseeno evocira občutke domačnosti, ti pa se tekom tedna, ko se tudi kolektiv v hišo vedno bolj udomačuje, še krepijo. Svoj začasni bivalni status pa razstava naslavlja tako na makro, skozi že omenjeni pogovor, kakor na mikro nivoju, saj v program vključi dogodek oddaje ključa. Zgodovina razstavljanja v privatnih stanovanjih sicer sega že nekam v sedemdeseta leta, prav tako pa to ni prva razstava, ki bi se lotevala tematike kratkočasnega najema, to si niti ne prizadeva biti, pač pa je njena unikatna kvaliteta organskost in sproščenost v sobivanju vizualne umetnosti, performativnosti in družbene angažiranosti ter svež pristop k aktivnemu ustvarjanju skupnosti, ki se ustvarja na več nivojih, najprej na ravni samega kolektiva, ki s sostanovanjem preizkuša ultimativno raven medsebojnega sodelovanja, nato med mlado generacijo umetnikov in nenazadnje med vsemi prej naštetimi in obiskovalci.
Kolektiv je pravzaprav dajal vtis, da so odprti za vse, s čimer jih ta izkušnja navdahne, in razstavo v najširšem smislu vzeti kot živo organsko tvorbo z večjimi potencialnostmi kot jih lahko programsko napovedo, saj se te lahko izpolnijo šele s časom preživetim v prostoru samem. Razstava ki diha in se dovoli sokreirati, obstajati kot fleksibilen dogodek v trajanju, ki omogoča drugačno srečanje z umetniškimi deli – namesto hipnega spektatorja obiskovalca postavi v vlogo gosta.