Železniška postaja v Zidanem Mostu. Potniki, nabrani iz vseh smeri, čakajo na svoj vlak. Pristna domačnost. Res ne vem, kako naj drugače poimenujem vzdušje, ki se je ustvarilo med čakanjem potniškega vlaka v smeri Maribora.
Od nekod švigne mimo nas rahlo prestrašena Kitajka, ki očitno nekoga išče; že v naslednjem hipu se iz gneče zasliši: »Kitajca išče.« Logično, hočem dodati, a sem raje tiho. Navsezadnje nisem del ekipe. »Že tretjič je obkrožila,« poroča upokojenka na sosednji klopci in vsi se začnejo obračati za turistko, ki je, kot kaže, izgubila svojo skupino. »Ga bo že našla, saj jih je veliko,« se spet oglasi najbolj glasen. Nimam kaj dodati. Malce pristne politične nekorektnosti ne škodi, takole med čakanjem na vlak. Manjšina ima ja pravico pošaliti se na račun številčnejših. Vidim, da so v formi, za razliko od mene, ki grem s polnim nahrbtnikom Priročnikov za neuspešne na predstavitev knjige v Slovensko Bistrico. Res lepa prtljaga, ni kaj. Neuspeh zagotovljen.
Kako me je razveselila reakcija mojega naslednika v vodmatskem stanovanju, ki sem ga obiskal dan poprej, ko sem mu podaril izvod te knjige. »Đe baš mene nađe,« je vzkliknil, preden je bruhnil v smeh, skupaj z njim pa tudi vsi ostali, saj smo takoj vedeli, kaj je hotel s tem povedati. Očitno se nima za neuspešnega, zato ga je to darilo presenetilo in kar malce prestrašilo. Tako je s to knjigo, ki upravičuje svoj sloves. Uspešni ljudje si res ne želijo brati Priročnika za neuspešne.
Od nekod švigne mimo nas rahlo prestrašena Kitajka, ki očitno nekoga išče; že v naslednjem hipu se iz gneče zasliši: »Kitajca išče.« Logično, hočem dodati, a sem raje tiho. Navsezadnje nisem del ekipe. »Že tretjič je obkrožila,« poroča upokojenka na sosednji klopci in vsi se začnejo obračati za turistko, ki je, kot kaže, izgubila svojo skupino. »Ga bo že našla, saj jih je veliko,« se spet oglasi najbolj glasen. Nimam kaj dodati. Malce pristne politične nekorektnosti ne škodi, takole med čakanjem na vlak. Manjšina ima ja pravico pošaliti se na račun številčnejših. Vidim, da so v formi, za razliko od mene, ki grem s polnim nahrbtnikom Priročnikov za neuspešne na predstavitev knjige v Slovensko Bistrico. Res lepa prtljaga, ni kaj. Neuspeh zagotovljen.
Kako me je razveselila reakcija mojega naslednika v vodmatskem stanovanju, ki sem ga obiskal dan poprej, ko sem mu podaril izvod te knjige. »Đe baš mene nađe,« je vzkliknil, preden je bruhnil v smeh, skupaj z njim pa tudi vsi ostali, saj smo takoj vedeli, kaj je hotel s tem povedati. Očitno se nima za neuspešnega, zato ga je to darilo presenetilo in kar malce prestrašilo. Tako je s to knjigo, ki upravičuje svoj sloves. Uspešni ljudje si res ne želijo brati Priročnika za neuspešne.
Železniška postaja v Zidanem Mostu. Potniki, nabrani iz vseh smeri, čakajo na svoj vlak. Pristna domačnost. Res ne vem, kako naj drugače poimenujem vzdušje, ki se je ustvarilo med čakanjem potniškega vlaka v smeri Maribora.
Naslednji šok je sledil na križišču Trubarjeve in Miklošičeve, kjer me je nagovorila prijazna gospa, oblečena v majico z logom Ekonomske fakultete. »Vas lahko povabim na predstavitev vaše knjige na našo fakulteto?« Seveda lahko. Velja, se zmenimo. »Tudi za honorar,« sem dodal za vsak slučaj. »A, oprostite, mi smo bralni klub Ekonomske fakultete in nimamo honorarjev.« No, potem pa drugič. Seveda, vas bom poklicala.
Zidani Most me spomni na naša romanja v Sarajevo, z nepogrešljivim večernim vlakom, ki je prispel zgodaj zjutraj, ravno prav za prvo kavo. Kakšnih posebnih zamud ni bilo, čeprav se je ravno v Zidanem Mostu zdelo, da ne bomo nikoli prišli. Zakaj smo tako manično obiskovali to mesto tista leta, preden se je vse skupaj začelo? Kot bi vedeli, da tistega vlaka kmalu ne bo več, tako kot ne bo več mesta, v katerem so živeli pripovedovalci zgodb: od taksistov, pesnikov, igralcev pa vse do natakarjev, kot je bil tisti čas danes uveljavljen in mednarodno priznan pisatelj Semezdin Mehmedinović, v kultni Caffe Galeriji »Zvono«, kjer so bile vloge nekolikanj drugačne; mi smo pripovedovali, on pa je dotakal, malo nam, malo sebi, pač, po zaslugah. Vojna je bila pred vrati in mi smo odšli iz mesta, v katero se nikoli več ne bomo vrnili. Sarajevo je prišlo k nam, z njim pa tudi nekateri pripovedovalci; mesta, ki bi jih poslušalo, ni bilo več. Semezdin je znal poslušati, ampak res poslušati; danes ljudje ne poslušajo več, vsaj ne tukaj, v tem mestu brez pripovedovalcev, mestu, ki jih ne potrebuje, ker ljudje ne poslušajo več.
Zidani Most me spomni na naša romanja v Sarajevo, z nepogrešljivim večernim vlakom, ki je prispel zgodaj zjutraj, ravno prav za prvo kavo. Kakšnih posebnih zamud ni bilo, čeprav se je ravno v Zidanem Mostu zdelo, da ne bomo nikoli prišli.
Semezdin je nosil ogromno zgodb, še več jih bo slišal in doživel, ko bo prišla vojna. Tiste čase je bil nekaj časa raje na drugi strani šanka kot poslušalec, opazovalec, ki lovi pozabljene koščke, ki jih bo nekdo nekoč moral sestaviti. Zdaj je prišel ta čas. Ena takšnih zgodb je prišla od nekod drugje in končala v romanu, ki ga nosim praktično povsod:
Auschwitz
Preživio je Auschwitz. Nakon mnogo godina oklijevanja, odvažio se da posjeti logor u kojem je bio zatočen.
Kad je došao tamo, trebao je platiti kartu da uđe, pa je rekao:
»A možda ja imam ulaznicu za ovo mjesto.«
Zasukao je rukav svoje košulje i na nadlanici pokazao svoju logorsku tetovažu.
Službenik na biletarnici mirno ga je gledao i rekao: »Ne, ne, morate platiti kartu.«
Semezdin Mehmedinović, mali roman o tišini
Je to ta tišina, ki je zavladala v hipu, ko je taboriščnik dojel, da tudi to ni dovolj in da bo treba karto za pekel plačati še enkrat. Jo je plačal? Je šel še enkrat noter? Zakaj si je sploh zaželel tega? O tem lahko bralec zgolj ugiba. To je ta pekel, ki ga živimo vsi mi, ki plačujemo za nekaj, kar smo že doživeli, pa še kar rinemo … kam rinemo? V taborišče? Kako, če smo že v njem, zato ker smo plačali? Zato je ta roman vse prej kot mali, tako kot njegov avtor, ki nam dopušča, da ga odpremo kjerkoli in se vanj vračamo po odgovore, po veliko tišino, ki je ne slišimo, ker ne obstaja, dokler, dokler …
Je to ta tišina, ki je zavladala v hipu, ko je taboriščnik dojel, da tudi to ni dovolj in da bo treba karto za pekel plačati še enkrat. Jo je plačal? Je šel še enkrat noter? Zakaj si je sploh zaželel tega? O tem lahko bralec zgolj ugiba.
Vmes se mi oglasi prijatelj, ki ga tarejo ljubezenske težave. Dekle, v katerega se je zaljubil, ima drugega oziroma kar nekaj drugih; zdi se precej obupan, saj ne ve več, kaj mu je storiti. Vprašam ga, če pozna komad legendarne skupine Elvis J. Kurtović, Ko te kara nek ti piše pjesme. »Prvič slišim,« mi prizna. Pravim mu, da imam recept za njegove težave. Svojemu nesojenemu dekletu naj preprosto zapoje Ko te kara nek ti piše pjesme in vseh njegovih ljubezenskih težav bo v hipu konec. Seveda se s predlogom ni strinjal, čeprav ga je moje nagajanje spravilo v dobro voljo, kar je bil navsezadnje tudi namen.
Vmes se mi oglasi prijatelj, ki ga tarejo ljubezenske težave. Dekle, v katerega se je zaljubil, ima drugega oziroma kar nekaj drugih; zdi se precej obupan, saj ne ve več, kaj mu je storiti. Vprašam ga, če pozna komad legendarne skupine Elvis J. Kurtović, Ko te kara nek ti piše pjesme. »Prvič slišim,« mi prizna. Pravim mu, da imam recept za njegove težave. Svojemu nesojenemu dekletu naj preprosto zapoje Ko te kara nek ti piše pjesme in vseh njegovih ljubezenskih težav bo v hipu konec. Seveda se s predlogom ni strinjal, čeprav ga je moje nagajanje spravilo v dobro voljo, kar je bil navsezadnje tudi namen. Pomislil sem, koliko fantov se je rešilo neuslišanih ljubezni po zaslugi še enega sarajevskega pripovedovalca zgodb, ki je imel na svoji edini knjižni polici namesto knjig po vrsti zložene številke revije Erotika, ki je v takratni Jugoslaviji izhajala v neverjetnih nakladah, tudi do 300.000 izvodov. Bil je to eden prvih magazinov za odrasle in Elvis je hotel biti na tekočem.
Pomislil sem, koliko fantov se je rešilo neuslišanih ljubezni po zaslugi še enega sarajevskega pripovedovalca zgodb, ki je imel na svoji edini knjižni polici namesto knjig po vrsti zložene številke revije Erotika, ki je v takratni Jugoslaviji izhajala v neverjetnih nakladah, tudi do 300.000 izvodov. Bil je to eden prvih magazinov za odrasle in Elvis je hotel biti na tekočem.
Ko sem se nekega nedeljskega jutra, v drugi polovici osemdesetih, mačkast prebudil v njegovi otroški sobi, še nisem vedel, da je sarajevski Elvis dejansko kralj. Šele dosti kasneje, ko sem prvič slišal to izjemno balado, v kateri se v duhu new primitivsa pošali na lasten račun, mi je postalo jasno, kakšen talent se je skrival v fantu z Erotikami. Ko te kara nek ti piše pjesme je nekoliko drugačna ljubezenska pesem, ki bi v teh politično korektnih časih težko dosegla tako široko občinstvo, kot ga je v času svojega nastanka, pa vse do danes. Obdelava komada Have I Told You Lately Vana Morrisona bi se gotovo utopila v poplavi podobnih skladb, če je Elvis ne bi začinil s primitivnim verzom, ki je vsaj za nekaj časa pomagal tudi mojemu prijatelju; ta je lažje razumel, da si vsaka preprosto ne zasluži njegovih pisem in pesmi in da to težavno delo mirno prepusti tistim, ki si z njegovo muzo dejansko delijo posteljo. Seveda takšnih, ki lahko hkrati počno eno in drugo, torej karajo in pišejo pesmi, ni prav veliko in tu nastane problem, no, ne ravno problem, nastane takšna pesem, ki je nekakšen opomin, opozorilo vsem tistim, ki vidijo v vsem izključno čustveno plat, kar se lahko obrne proti njim, kadar ne gre vse po načrtu; včasih je ravno takšna ironija še kako zdravilna, sploh ko se razhajamo z nekom, ki smo mu posvetili vse svoje neobjavljene pesmi.
»Vlak iz Celja bo pristal na tretjem tiru.« Nisem prepričan, ali sem dobro slišal. Pristal ali prispel? To je zdaj vprašanje. »Vlak iz Celja bo pristal na tretjem tiru,« se zasliši iz zvočnikov. Letalo, vlak ali ladja. Glede na hitrost oziroma počasnost vožnje bi bila lahko ladja. Zato je lažje razumeti napako postajne napovedovalke.
Tako blizu, pa vseeno daleč. Težko razumeš. Ampak vse ima svojo ceno. Karto je treba kupiti. Domačnost. To je ta domačnost.