Srebam; podoživljam Sizifa v hidrološkem ciklu
Bil sem.
Na njenem licu,
v njenem desnem ušesu,
bil sem bog ve koliko
tistih ekstra % njenemu telesu.
Bil sem,
kar pravi tisti citat, ki ga je rada grgrala.
A nisem ji bil brus,
bil pa sem ji lij.
Kakšna škoda, da se še zdaj odtekam.
Ona pa se ni rabila niti otresti.
*****************************************************
S tabo vročinski val imam na mislih
Pustiva,
to poletje,
najina mobitela na postelji tvoje sobe.
Vzamem le dvajsetaka in drobiža za petko
ter pojdiva v mesto,
skozi ulice, po pijačo.
Sediva v senco, tam nekje v Tivoliju.
Čakajva,
da pride poletni dež,
da namoči denar, ki se mi mečka v hlačah.
Kaj bi dal,
da mečkala bi se midva.
V deževnih kapljah,
premočena od glave do pete.
Obnorela v vročini.
Izgubljena v najini pesmi
ob spremljavi poletnih padavin.
Kaj bi dal,
da pojdeva dalje.
*****************************************************
Napačna ljubezen me spremeni v žabo
to pravim, ker v glavi začnem le regat ‘kva’.
Ne vem, ali je zaradi zmede
ali zaradi nove sezone ‘Samosabotaža srca’.
Gledam na koledar, da vem na kateri dan smem pozabiti
na vse kar zares pesti misli.
Da se spravim, kar lepo v dvoživkarskem smislu prehajati
med dvema tipoma sranja.
Da bi mi na jezik le uspelo ujeti nazaj prave besede,
namesto te žabarske slengovske obsede,
človek lahko le še sanja.
In če folku ne dopizdi, da še enkrat bleknem ‘kva’
Bom z mahanjem prosil prijatelje, naj me začnejo čofati.
V tem času čakanja pa sem se odločil,
da jo bom terapevtki opisoval s kretnjami, čačkami in grafi.
*****************************************************
Če si morda pozabil name,
od dne, ko si podlegel hladnem svetu.
Kot hladna skodelica čaja si bil
in jaz sem te prijela za obraz
da bi te le za kanček ogrela.
Poljubila sem te, da bi te lahko imela
še za trenutek dalje.
*****************************************************
Končaj me,
kot svojo skoledico čaja.
Prisloni svoja usta name
in počasi srebaj mojo dušo vase.
Da boš čutila toplino na svojem licu.
*****************************************************
Ona, ki sem jo imel v cvetju za hladen čas
“Nekega dne bo.”,
je dejala.
“Tvoj dan poln sanj mene.”,
izrekla šepetaje.
Odprl sem vrata avtomobila
in se sesedel na vozniški sedež.
Glavo sem prislonil vrh volana,
pot te izmenjave me je vodila
daleč skozi mesta in kraje,
kjer sem lahko le čutil,
a razumel malo,
če ne celo nič.
Odprla je vrata in prisedla.
Z negotovostjo v glasu sem
ji odvrnil
“in ti me boš peljala iz tega sveta?”
Nagnila se je k meni,
kot da mi bi želela nekaj reči na uho.
Prižgala je radio z desnim mezincem
in avto sta preplavili
…
pomlad in statika