Ob pisanju o umetnosti, ki vznikne iz tako intimnega prostora, kot je bolezen, se me polašča določeno nelagodje. Znajdem se v skoraj nemogočem položaju: pred menoj so izkušnja tujega telesa, tuja tesnoba in tuje preživetje, umetnik pa obenem zahteva, da v tej zgodbi prepoznam nekaj, kar presega biografijo in se ne izčrpa v empatiji.
Bolezen v fotografiji Petra Fetticha je neklasična: ni motiv, ki bi ga bilo mogoče preprosto upodobiti. Deluje kot cezura, po kateri se spremeni sam režim gledanja – umetnikov in gledalkin. Razstava Reflux, predstavljena v Galeriji Škuc ob boku festivala Dobimo se pred Škucem, se na prvi pogled odmika od neposredne telesne izkušnje. Bolnišnične hodnike, medicinsko opremo in podobe telesa, ki so zaznamovali njegovo prejšnjo serijo Zmečkane jagode, predstavljeno pozimi v Galeriji Photon, zamenjajo gozdovi, drevesa, prazne poti in mehko osvetljena narava.
Premik nazaj od telesa h krajini pomeni opazen zasuk v Fettichevi praksi. V Zmečkanih jagodah se je kriza materializirala v telesu, v Refluxu pa se preseli v krajino in jo postopoma naseli. Fettich s tem vstopa v dolgo tradicijo razumevanja pejsaža kot nečesa, kar presega reprezentacije zunanjega sveta. V zgodnejših obdobjih zahodnoevropske umetnosti je krajina dolgo ostala kulisa zgodovinskim, religioznim ali mitološkim prizorom, od romantike dalje pa se njena funkcija bistveno predrugači. Narava postane projekcijska površina človeškega notranjega sveta, nosilka razpoloženja, dvoma, tesnobe in eksistencialne negotovosti. Ko Caspar David Friedrich naslika samotnega popotnika, zazrtega v megleno pokrajino, ne govori več toliko o konkretnem prostoru kot o človekovem mestu v svetu, njegovi majhnosti, osamljenosti in hrepenenju po nedosegljivem.
Fetticheve fotografije ne pripadajo več takšnemu romantičnemu pojmovanju narave kot prizorišča sublimnega ali možnosti transcendence. Njegov gozd ne ponuja utehe in ne obljublja izhoda. Je prostor po prelomu, kraj, kamor je vžrta sled nečesa, česar ni več mogoče sestaviti nazaj. Drevesa, poti in zamegljeni horizont privzemajo obliko psihičnih stanj. Fotografija pa zato učinkuje manj kot objektiven zapis sveta in bolj kot poskus njegovega ponovnega sestavljanja skozi subjektivno izkušnjo. Šele tu se razkrije topologija nelagodja, ki jo odpira Reflux: ne kot pokrajina bolezni, ampak kot pokrajina pogleda po njej.
K občutku docela subjektivnega sveta prispeva tudi Fetticheva raba analognega fotografskega procesa. Podobe se izmikajo jasnosti: robovi motivov se mehčajo, svetloba se razliva po površini, zrnatost pa ustvarja morasto atmosfero, ki se približuje temu, kar bi lahko provizorično imenovali psihološki pejsaž. Fotografije se ne sprašujejo toliko, kje smo, kot v kakšnem stanju smo se tam znašli.
Fettich vztraja pri mediju, ki dopušča napako, zamik in nepredvidljivost. To je bilo pomembno že pri Zmečkanih jagodah, kjer je v končni narativ vključil tudi fotografije, ki so se med razvijanjem »ponesrečile«. Napaka je tako postala vizualni dokaz omejenega nadzora: človek ne obvladuje povsem lastnega telesa niti zgodbe, ki jo o njem pripoveduje.
Ob Fettichevi obravnavi krajine se ponuja primerjava s simbolistom Arnoldom Böcklinom in njegovim Otokom mrtvih, kjer se narava vzpostavi kot liminalni prostor med življenjem in smrtjo, vidnim in nevidnim. Fettich brez neposredne ikonografije memento mori doseže soroden občutek prostora, ki ni povsem tukaj, vendar tudi nikoli zares drugje.
Zameglitve prikličejo tudi Gerharda Richterja, pri katerem zabrisana podoba spodkopava idejo fotografije kot transparentnega in objektivnega pogleda na resničnost. Tudi Fetticheva neostrina ni posledica tehničnih omejitev ali nostalgične navezanosti na analogni medij. Gre za premišljeno vsebinsko odločitev: svet je predstavljen kot podoba, ujeta med prepoznavnostjo in razpadom, med slutnjo pomena in njegovo dokončno nedostopnostjo. Prav zato postane materialnost fotografije eden ključnih akterjev Fettichevega dela. Zrno, napaka, gubanje papirja, nepopolnost in naključje niso retuširani ali disciplinirani. Dovoljena jim je aktivna vloga pri oblikovanju pomena.
Odnos do napake je bil ključen že v seriji Zmečkane jagode, ki je nastala po diagnozi karcinoma jezika. Fettich se je v njej neposredno soočil s telesno ranljivostjo, boleznijo in minljivostjo. Fotografiral je bolnišnične prostore, hodnike, tuše, pladnje s hrano in svoje neposredno okolje, vendar projekt nikoli ni učinkoval kot konvencionalen dokument bolezni. Šlo je za poskus orientacije v situaciji, ki je bila preveč nenadna in radikalna, da bi jo bilo mogoče nemudoma racionalno zaobjeti. Fettich ni ponudil pripovedi o boju, pogumu in zmagi. Pokazal je nekaj precej bolj nelagodnega: stanje, v katerem človek še ni sposoben razumeti lastne izkušnje, čeprav se ta že nepreklicno vpisuje v njegovo telo in vsakdan. Fotografiranje je delovalo kot oblika procesiranja dogodkov, ki jih zavest še ni mogla povsem sprejeti, morda tudi kot poskus ponovne vzpostavitve odnosa do sveta, ki se je čez noč spremenil.
Fettichovo delo lahko umestimo v širši kontekst sodobnih umetniških praks, ki bolezen obravnavajo kot izkušnjo preoblikovanja telesa, identitete in pogleda. Britanska umetnica Jo Spence je po diagnozi raka dojke v seriji Podoba zdravja? (The Picture of Health?, 1986) fotografijo uporabila za ponovno vzpostavljanje odnosa do lastnega telesa in izgubljenega občutka nadzora. Hannah Wilke je v ciklu Intra-Venus (1992) dokumentirala telesne spremembe, ki sta jih povzročila bolezen in zdravljenje.
Pri Fettichu pa se zgodi drugačen premik. Bolezen in telo ostajata izhodišče projekta, vendar se težišče prenese na spremembo posameznikovega odnosa do sveta. V Refluxu se telo zato umakne. Bolnišnico zamenja gozd, medicinsko okolje se razpre v krajino, fizično telo pa se pretvori v prostor. Dezorientacija kljub temu vztraja. Naslov razstave je v tem smislu pomenljiv. Refluks označuje vračanje nečesa, za kar bi pričakovali, da je že minilo. Pri Fettichu pa se vrača učinek bolezni: pogled, ki po izkušnji bolezni sveta ne more več zaznavati na enak način. Krajina postane podaljšek psihološkega interierja, območje, v katerem posameznik po izkušnji preloma znova išče način obstajanja v svetu.
Ta premik je treba razumeti tudi v kontekstu Fetticheve predhodne fotografske prakse. Reflux ni prvi projekt, v katerem avtor krajino uporablja kot prostor notranje refleksije. V tem pogledu mu je bližja serija Promises to Keep, predstavljena leta 2024 v Galeriji P74, kakor neposrednejši narativ Zmečkanih jagod. Že v njej se vzpostavi sorodno razumevanje samote, hoje in krajine kot psihološkega prostora. Čeprav serija ni izhajala iz bolezni, se v njej pojavi podoben odnos do sveta: fotografija nastopi kot sediment sprehoda, kot trenutek, v katerem se zunanja podoba prostora spoji z notranjim stanjem fotografa.
V Promises to Keep je bila krajina predvsem prostor kontemplacije in iskanja ravnotežja med notranjim in zunanjim svetom. V Refluxu je isti prostor obremenjen z izkušnjo preloma. Gozdovi, poti in praznine niso več kraji prijetne samote. Prežema jih napor ponovne vzpostavitve odnosa do sveta po travmatični izkušnji. Reflux lahko zato razumemo kot temnejšo in eksistencialno bolj nabito nadaljevanje prejšnje serije. Samota, ki je nekoč omogočala zbranost in mir, se po bolezni spremeni v odprto vprašanje: kako živeti naprej, ko se je pogled na svet nepovratno predrugačil?
Družbeni scenarij ozdravitve predvideva vrnitev v normalnost. Travma naj bi se sčasoma preoblikovala v zgodbo o moči, premagovanju in osebni rasti. Fettich to pričakovanje zavrne. Ozdravitev zanj ne pomeni povratka v prejšnje stanje, saj je prav bolezen razkrila nemožnost takšne vrnitve. V obrazstavnem besedilu zapiše, da je bil ob novici, da so rakavo tkivo odstranili in da obsevanje za zdaj ne bo potrebno, ekstatičen. Toda v trenutku olajšanja se zgodi nenavaden preobrat. Osvoboditev neposredne grožnje ga pripelje do še ostrejšega zavedanja sveta, v katerega se vrača: »Ne morem biti srečen v svetu, kjer so destrukcija, morija, egoizem in laž najbolj cenjene vrednote človeštva.« Osebna izkušnja se na tej točki razširi v družbeno diagnozo.
Bolezen v umetnosti pogosto nastopa kot prelomna izkušnja posameznika. Precej redkejši so projekti, ki se posvečajo nenavadnemu vmesnemu prostoru po bolezni – življenju, ki se sicer nadaljuje, vendar ne več po starih koordinatah. Kulturni imaginarij ozdravitve je skoraj brezpogojno optimističen: preživeti pomeni pridobiti novo perspektivo, začeti ceniti življenje in ponovno vzpostaviti ravnovesje. Fettich pokaže manj pomirjujočo možnost. Preživetje lahko proizvede novo obliko nelagodja, celo intenzivnejšo občutljivost za svet in njegove anomalije.
Tu se odpira zanimiva vzporednica z esejem Susan Sontag Illness as Metaphor (1978), v katerem avtorica opozarja na nevarnost simbolnega obremenjevanja bolezni. Rak se v kulturnem imaginariju pogosto spremeni v metaforo notranjega konflikta, osebne napake ali moralnega stanja posameznika. Sontag takšno razumevanje zavrača in vztraja pri bolezni kot telesnem dejstvu. Pri Fettichu pride do skoraj obratnega procesa. Bolezen sama ni uporabljena kot metafora družbe. Je konkretna izkušnja, ki spremeni optiko in skozi katero postane vidno nekaj drugega: stanje sodobnega sveta.
Fettichev zapis o svetu, v katerem se destrukcija, egoizem in laž normalizirajo ter celo poveličujejo, je mogoče brati prav skozi to spremenjeno optiko. Njegov gnev izhaja iz občutka, da sodobni človek živi v sistemu, ki ga postopoma odvaja od možnosti skupnega odziva. Zapiše, da bi svoj bes najraje izlil na prvega mimoidočega, a se zaveda jalovosti takšne geste. Zato ga obrne vase. Obrat je simptom širšega stanja: kolektivna artikulacija nezadovoljstva postaja vse težja, posameznik pa svojo nemoč doživlja kot zasebno in izolirano pomanjkljivost.
Sorodno razpoko opisuje Mark Fisher v knjigi Capitalist Realism (2009) – sodobni človek si težko zamisli resnično alternativo obstoječemu družbenemu redu, posledica tega pa je pogosteje resignacija kot upor. Takšno razpoloženje prežema tudi Reflux. Fotografije niso manifest in ne ponujajo rešitev. So podobe sveta po razočaranju – sveta, v katerem posameznik vidi ostreje, vendar razpolaga z vedno manj možnostmi za delovanje.
Reflux tako nadaljuje vprašanje, ki ga je Fettich odprl že v seriji Promises to Keep: kako lahko samota postane prostor intenzivnega odnosa do sveta in ne zgolj njegove odsotnosti? Med projektoma kljub sorodnosti obstaja odločilna razlika. Prej je bila samota zavestna izbira in način počasnega opazovanja. Po bolezni jo prežema vednost o telesni krhkosti in minljivosti. Krajina je morda ostala ista, pogled nanjo pa se je nepovratno spremenil.
Reflux učinkuje kot pomemben, a predroben vpogled v razvoj Fetticheve prakse, ki bi si zaslužila obsežnejšo predstavitev. Njegovo delo razkriva dolgoročno izgrajevanje vizualnega jezika, v katerem se osebna izkušnja postopoma odpira univerzalnejšim vprašanjem. Zato je škoda, da je predstavitev omejena na dve steni Galerije Škuc in nekoliko utesnjena med prav tako izjemno razstavo fotografinje Petje Muck ter razstavo Katedre za oblikovanje tekstilij in oblačil Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
Fettichevo delo zahteva počasno gledanje, povezovanje podob in postopno razbiranje celote. Predvsem pa potrebuje možnost, da se pokaže v svoji dejanski kompleksnosti: kot premišljena refleksija posameznika, ki skozi radikalno osebno izkušnjo poskuša razumeti svet, v katerega se je moral vrniti.