Janja Klasinc (1955) je bila po diplomi iz novinarstva najprej novinarka na slovenski televiziji, nato politična komentatorka Dela in zatem odgovorna urednica Jane. Potem je prišla ponudba, ki je ni mogla zavrniti. Postala je dolgoletna dopisnica iz Beograda, sprva za časnik Delo in kasneje za slovensko televizijo. Tja je odšla leta 1988 v času vzpona populistične srbske politike, razmaha nacionalizmov, nemirne razgradnje Jugoslavije, neizbežnega izstopa Slovenije ter njene osamosvojitve. V času razpada nekdanje države in na začetku krvavih vojn na Balkanu je bila tam, na oni strani meje, v Srbiji, odrezana od domovine, saj so bile s Slovenijo pretrgane vse komunikacijske povezave.
Domov se je vrnila kot odlična poznavalka Balkana in njegovih zapletenih zakulisnih razmer. Postala je urednica notranje politike in nato odgovorna urednica v časniku Republika. Po njegovi ukinitvi je novinarstvo zapustila ter se zaposlila v državni upravi na področju evropskih zadev in zunanje politike. Dva mandata je bila poslanka in predsednica odbora za zunanjo politiko. Zatem je na zunanjem ministrstvu do upokojitve analizirala razmere na Zahodnem Balkanu. Po upokojitvi se je vrnila v novinarstvo kot komentatorka.
Avtobiografija z naslovom Enkrat novinarka, vedno novinarka je njen knjižni prvenec, ki je nedavno izšel pri založbi Sanje. V njem se spominja znanih novinarjev, politikov in umetnikov, ki so pomembno, v dobrem in v slabem, zaznamovali njeno življenjsko pot. Med njimi so Milan Kučan, Janez Drnovšek, legendarna novinarka CNN Christiane Amanpour, nekdanji predsednik Srbije in vojni zločinec Slobodan Milošević, v atentatu ubiti nekdanji srbski predsednik vlade Zoran Đinđić, Borut Pahor, Janez Janša, Igor Bavčar, Zoran Janković in številni drugi, med njimi Zdravko Čolić in Momčilo Bajagić – Bajaga.
Njena pričevanja so dragoceni dokumenti časa. Je odločna, odprta in neposredna, ne varčuje z besedami in ne leporeči. Zmožna je pogledati večplastno, z različnih zornih kotov, in priznati problematičnim ljudem tudi njihove dobre strani.
»Novinarstvo je način življenja,« zapišete v knjigi. Kot dolgoletna novinarka se strinjam z vami. Nimamo delavnika, saj smo vedno na preži za zanimivimi zgodbami. Brskamo po zakulisjih, instinktivno zaznamo manipulacije. Kot pišete, »opazimo stvari, ki jih drugi ne opazijo«. Kakšni so bili vaši novinarski normativi oziroma obrtna vodila? Kaj je pravzaprav dobro novinarstvo?
Verjetno se strinjate, da je najprej potreben talent. Sledi znanje. Novinar se mora vse življenje izpopolnjevati. Veliko mora brati, poslušati, obiskovati strokovna usposabljanja in se učiti od tistih, ki vedo in znajo več od njega. Zanimati ga morajo različna področja, ne le ozka strokovnost. Suveren je lahko šele takrat, ko precej ve o tematiki, o kateri piše.
Pomemben pogoj za uspeh je resnicoljubnost. Bralcu, poslušalcu in gledalcu moramo posredovati resnične in ne lažne informacije. Preverjati jih moramo pri več virih in na problem gledati s čim večje distance. Pri pisanju poročil ne smemo biti navijači, res pa si to lahko privoščimo v komentarjih. Na slednje sta me moja vzornika Jurij Gustinčič in Dragiša Bošković, o katerih pišem v knjigi, posebej opozarjala.
Danes sodobno novinarstvo tekmuje z umetno inteligenco in družbenimi omrežji ter je sočasno v primežu lastnikov, ki želijo za čim manj denarja imeti čim več. Kakšna bi bila vaša diagnoza, kam gremo?
Gremo v površnost. Za to ne bom krivila umetne inteligence, saj jo vidim zgolj kot orodje, ki zbira informacije iz različnih virov. Velika zmota je misliti, da so njeni zapisi vedno pravilni in najboljši. Enako velja za družbena omrežja. Morda so kdaj resnični, pogosto pa so zavajajoči. Tudi v 21. stoletju je treba informacije preverjati, umetna inteligenca jih ne. Novinarjevega stila in pridobljenih izkušenj ne morejo nadomestiti stroji ali kratki zapisi na družbenih omrežjih.
Težavo vidim pri lastnikih medijev. Njihov interes večinoma ni dobro novinarstvo. Medij kupijo zato, da lahko v njem izvajajo propagando in promovirajo izdelke iz svoje temeljne dejavnosti, s katero se ukvarjajo. Novinarje imajo za poceni delovno silo, ki mora biti nezahtevna in ubogljiva. Zato je kakovost prispevkov čedalje slabša.
Novinarstvo je bil nekdaj ugleden poklic, danes je povsem razvrednoten. Novinarji se težko zaposlijo, kot samozaposleni na trgu ne morejo preživeti. Za besedila, ki jih pripravljajo več dni, so plačani manj, kot je vodovodni inštalater za eno uro obiska. Kaj bi svetovali mladim novinarjem?
Če imajo svoj poklic radi, naj takoj pozabijo na visoke zaslužke. Delajo naj dobro in pošteno, vendar ne za vsako ceno. Svetovala bi jim, naj se končno organizirajo, povežejo in začnejo od lastnikov zahtevati primerna plačila. V tujini, kjer so novinarji stanovsko dobro organizirani, ni takšnega poniževanja, kot je pri nas.
Pojdiva v preteklost. Kako ste si zgradili mrežo informatorjev v divjih beograjskih časih, ko še ni bilo interneta in mobilnih telefonov, temveč le nekaj televizijskih programov? Kako so nastajale vaše zgodbe?
Zgodb ni bilo treba iskati. Padale so same kot listje z dreves. Vsak dan so se zgodili dogodki, o katerih je bilo vredno poročati. V Jugoslaviji smo se novinarji iz vseh delov države dobro poznali, kar mi je pomagalo pri navezovanju stikov in iskanju informacij. Res pa je, da smo se zelo razdelili. Družila sem se samo s tistimi, ki so obsojali Miloševićevo agresorsko politiko. Z drugimi, ki so mu sledili, sem se razšla. Nisem jim zaupala, ker so postali propagandisti in ne novinarji.
Po začetku jugoslovanske vojne je bilo v Beogradu daljše obdobje veliko tujih novinarjev iz vsega sveta. V knjigi posebej omenjam samo tri kolegice: Christiane Amanpour z ameriškega CNN-a ter tedanji dopisnici Financial Timesa Lauro Silber in pariškega Le Monda Florence Hartmann. Družila sem se še z mnogimi drugimi tujimi dopisniki, vendar sem se prav od omenjenih največ naučila. Predvsem smo si izmenjevale informacije.
Srhljivo nasilen je svet v balkanski politiki, ki uporablja povsem mafijske prijeme. Pretepi in umori so stalnica. Neznanci v Beogradu so avgusta pred pričami hudo pretepli srbskega režiserja Stevana Filipovića, znanega kritika oblasti. Demokrata Zorana Đinđića, nekdanjega predsednika vlade, so ubili po nekaj neuspelih atentatih. Politik Ivan Stambolić je izginil in šele čez nekaj let so našli njegove posmrtne ostanke. Tudi politik in pisatelj Vuk Drašković je bil leta 1993 hudo pretepen in pridržan. Pri nas so na zadnjih volitvah na plakate Gibanja Svoboda obešali mrtve kadavre. Tudi Slovenija vse bolj tone v nasilje, sovraštvo, nestrpnost. Kako blizu balkanskim prijemom smo?
Ne dovolj daleč. Res gre za prave mafijske prijeme. V Srbiji je Vučić formiral enote obsojenih kriminalcev, ki pretepajo protestnike na študentskih demonstracijah. Najpogostejši cilj so prav kritični intelektualci. Pri nas se brez posledic ustanavljajo razne paravojaške skupine (varde), v tajnosti se vzpostavlja politična policija. Namesto da bi ljudje protestirali proti temu, izvajajo napade na demokratične nevladnike in medije. Čudi me razmah visoke stopnje nestrpnosti, saj v Sloveniji živimo relativno dobro. Gre za očitne posledice hujskaške propagande skrajne desnice.
Zelo me skrbi predvsem to, da si ne postavljajo nobenih mej. Za zmago na volitvah so bili pripravljeni poklicati na pomoč celo izraelske paravojaške obveščevalce. V parlamentu nekateri nimajo sramu kršiti vsa parlamentarna pravila in celo ustavo. Iz ust nekaterih poslancev slišimo prave fašistične govore. Nič jim ni sveto – niti naša ustava niti mirovniški pozivi nekdanjega papeža Frančiška in sedanjega papeža Leona XIV., vrhovnih poglavarjev Cerkve, ki ji pripadajo. Zatorej, kaj lahko pričakujemo? Prav nič dobrega.
V knjigi se spominjate Milana Kučana in tega, »kako so modre odločitve njega in njegovih sodelavcev v tistih nasilnih časih preprečile večje zlo in so nas, na vsaj deloma miren način, pripeljale do nove države«. Bil je eden najbolj priljubljenih slovenskih politikov. Skoraj ne mine dan, da ne bi desnica po njem udrihala, Pahorjevi »strici iz ozadja« pa so ljudem dodatno razburkali domišljijo. Bili ste v politiki. Zakaj tolikšno žolčno sovraštvo?
Pri nas še vedno del javnosti živi v daljni preteklosti. Do danes nismo (in verjetno še ne bomo kmalu) prerasli delitve na partizane in domobrance, četudi je ves demokratični svet že zdavnaj obsodil kolaboracijo s fašisti in nacisti. Danes tretja generacija potomcev teh kvizlingov zdravi komplekse z napadi na neke komuniste, ki jih ni nikjer že vrsto desetletij.
Zdi se mi, da je bila Pahorjeva zgodba o »stricih v ozadju« predvsem igra in provokacija, medtem ko gre pri Janši že skorajda za sovraštvo. Kučan se je na vrhuncu priljubljenosti dostojanstveno umaknil iz politike in ohranil ugled pri večjem delu prebivalstva, kar obema omenjenima politikoma nikoli ne bo uspelo. Ne vem, ali gre za zavist ali kaj drugega, a pogosto si mislim, da morajo biti v ozadju kakšni kompleksi, ki so se preobrazili v sovraštvo.
Spominjam se Kučana iz svojih novinarskih časov na Mladini, ko so našega odličnega novinarja Iva Štandekerja ubili v obleganem Sarajevu. Na ljubljanske Žale je Igor Bavčar, takratni notranji minister, prišel z blindiranim službenim BMW-jem in šoferjem, Milan Kučan pa se je kot predsednik države pripeljal sam v starem golfu. V tem dejanju se je pokazala njegova skromnost in obzirna pieteta. Kako vi vidite njegovo vlogo pri slovenski osamosvojitvi?
Milan Kučan je nedvomno ključna osebnost osamosvojitve. Seveda tudi Janez Drnovšek. Kučan se je zanjo boril in jo izboril na političnem odru. Si lahko predstavljate, kako je biti v koži človeka, ki se je moral mesece na sejah vodstva jugoslovanske partije in drugih najvišjih zveznih organov neposredno zoperstavljati vojaškemu in srbskemu vodstvu, ki sta že snovala scenarij »discipliniranja« vseh, ki se ne bodo podredili Veliki Srbiji? To je bilo dejanje poguma. Še zlasti zato, ker ni vedel, ali se bo lahko varno vrnil domov. Žal v predsednikovi biografiji izpod peresa priznanega zgodovinarja dr. Boža Repeta ni zapisanih veliko ozadij, za katera sem slišala. Milan Kučan je skromen človek in se očitno ni želel posebej izpostavljati. Vsem, ki bi radi izvedeli kaj več o političnih borbah Milana Kučana na predsedstvu Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, priporočam v branje knjigo nekdanjega tiskovnega predstavnika CK ZKJ Andrije Čolaka z naslovom Razpad Jugoslavije, ki je v slovenskem prevodu izšla pri založbi Ciceron.
Tudi v 21. stoletju je treba informacije preverjati, umetna inteligenca jih ne. Novinarjevega stila in pridobljenih izkušenj ne morejo nadomestiti stroji ali kratki zapisi na družbenih omrežjih.
Nekaj strani v svoji knjigi namenite Borutu Pahorju, ki danes namesto dostojanstvene družbene drže skače v reklamah za pižame. Dobro ste ga poznali, saj ste bili v parlamentu poslanka Demokratske stranke. Kako bi ga opisali?
Nedolgo tega je v intervjuju za Reporter izjavil: »Pižama ni iskala mene, jaz sem iskal pižamo«! Če to drži, je precej preračunljiv. Zaveda se svojih intelektualnih zmožnosti, obenem pa dobro ve, da se je v današnji, vse bolj površni družbi zlahka priljubiti javnosti z nasmehi, slikicami na družbenih omrežjih in doseči marsikaj brez intelektualnega napora. Kot mlad fant se je ukvarjal z manekenstvom in se očitno spet vrača tja. Tako kot se jaz vračam v novinarstvo.
Poti z Janezom Janšo so se vama mnogokrat križale. Pišete, da je »v njem nekaj temnega, kar ga venomer iz zmage pripelje v poraz. Verjetno je to njegova značajska zagrenjenost, želja po maščevanju, neprestano iskanje sovražnikov in nezmožnost pogleda v prihodnost«. Pišete tudi o njegovi in Bavčarjevi sporni trgovini z orožjem. Kako bi opredelili njega?
Menim, da je Janez Janša od mladih dni, ko sem ga spoznala kot mladinskega funkcionarja, nagnjen k avtoritarnosti. Kako naj si drugače razlagamo naravo mladega Janeza, ki se je z vsem zanosom posvetil delu na področju »obrambe in družbene samozaščite«, kot smo temu rekli v prejšnjem sistemu? Je zelo ambiciozen in razgledan. Moti ga tisto, kar je bistvo pravega parlamentarizma in demokracije. Je namreč vodja, ki od podrejenih terja absolutno poslušnost. V tišini dolgo načrtuje svoje poteze, jih ne razglaša javnosti in potem pride z njimi na plano nenadoma, čez noč. Če bi bil demokrat, bi bil krasen vodja. Ker ni, se njegovega vladanja s trdo roko večji del državljanov ne veseli.
Politika je nedvomno strast. Enako kot novinarstvo. Skupna jima je določena vrsta svobode pri delu in velik vpliv na ljudi. Morda bi dlje ostala v politiki, če ne bi videla od blizu vseh laži, podtikanj in metod manj sposobnih ljudi, ki s spletkami spodkopavajo sposobnejše od sebe.
Tudi o Zoranu Jankoviću spregovorite in o njegovi drži v času lanskih srbskih študentskih protestov, ko je javno podprl sedanjega predsednika Srbije Aleksandra Vučića, mafijaškega despota, nekdaj člana radikalne stranke Vojislava Šešlja in nato ministra za informiranje pri zločincu Miloševiću. Zakaj je to storil? Nobene potrebe ni bilo.
Zato ker še danes misli, da je Aleksandar Vučić njegov prijatelj. Vendar ni. Imata skupne interese, oba sta dobra trgovca in človeka številnih projektov. Vučić vse svoje goste sprejema kot kralje, z njimi sklepa posle in to lahko koga zavede, da misli, da je njegov prijatelj. Toda Jankoviću nikoli ne bi padlo na pamet, da bi s kriminalci in specialno policijo pretepal svoje prebivalce, zatiral svobodo govora in uničeval svobodo medijev. Jankovića vidim kot odličnega menedžerja, a precej slabšega politika, saj politike ni vešč. Politika je v glavnem dolgotrajno iskanje kompromisov. Mislim, da gre to ljubljanskemu županu celo malce na živce.
Spominjam se intervjuja z jugoslovanskim političnim disidentom Milovanom Đilasom sredi osemdesetih let. Vprašali so ga, ali bi se po vsem, kar je prestal, potem ko je bil preganjan in zaprt, znova vrnil v politiko. Đilas je odgovoril, da je politika najhujša strast in da je tisti, ki jo enkrat izkusi, ne more več izpustiti. Kako ste vi občutili to strast do moči in vpliva v slovenski politiki, tudi do zasebnega bogatenja, zlorab položajev, podkupovanj?
Politika je nedvomno strast. Enako kot novinarstvo. Skupna sta jima določena vrsta svobode pri delu in velik vpliv na ljudi. Morda bi dlje ostala v politiki, če ne bi od blizu videla vseh laži, podtikanj in metod manj sposobnih ljudi, ki s spletkami spodkopavajo sposobnejše od sebe. V parlamentu in v strankah sem vse to gledala prav vsak dan. Ker nisem bila političarka v izvršilni veji oblasti, torej v vladi, kjer sta bogatenje in korupcija sploh mogoča, teh zlorab nikoli nisem videla. Slišala pa sem marsikaj.
Zagotovo veste več, kot ste v knjigi zapisali. Mnogi verjetno ne bodo zadovoljni niti s tem, kar je pristalo v knjigi skozi samocenzurirano sito.
Ne bi rekla, da je bilo veliko samocenzure. Če je je sploh kaj bilo. Knjiga ni klasična avtobiografija, ker pišem o osebnostih, ki so vplivale name. Nekoliko manj pozornosti je šlo obdobjem, ko name nihče ni bistveno vplival. O nekaterih ljudeh, ki sem jim namenila posebna poglavja, bi morda lahko napisala še kaj, vendar sem se odločila, da bom objavila samo zgodbe, ki so zadevale mene, ter tiste, za katere vem, da so resnične, ter dodala javno dostopne podatke o delu teh osebnosti. Tračev pa nikoli ne pišem.