Kako bolje spoznati drugega, si ustvariti portret in podobo, kakor da se poglobiš v poezijo, ki jo piše, če jo piše, in ki jo Potocco vztrajno piše?
Marcello Potocco je pesnik, pisatelj, akademik, prevajalec in kritik, rojen leta 1974 v Ljubljani, ki se na literarnem prizorišču pojavlja že vse od prejšnjega tisočletja do danes. Njegovo šesto, predzadnjo pesniško zbirko Odisej(ka) v labirintu, objavljeno leta 2022, je preteklo leto nasledila izdaja zadnje, sedme pesniške zbirke, ki nosi naslov Dnevnik zelene premičnice.
Vseh sedem: Lila (2002), Pripoved o ovcah, ljudeh in drugih živalih (2005), Popravki pesniške zbirke (2007), Via Francingena (2014), Poznam te črne stvari (2017) ter že omenjeni zbirki na čelu skupaj s Potoccom v slovenskem pesniškem in literarnem prostoru nasploh sestavljajo in predstavljajo poseben »kompleks« – zavidljiv pesniški opus, ki bralko ali bralca popelje skoraj od samih začetkov nastajanja nove države, kamor se v svojih prvih pesniških poskusih in zbirkah na začetku pogosto zateka prvoosebni lirski subjekt, prek najstništva v adolescenco, ki se ji, po besedah Alenke Jovanovski zdaj otroškega naivnega jaza, slučajne, posamezne in mimoidoče ženske, moškega ali naključnega dekleta, v izrisu in končni izpeljavi zrelega ter kritičnega tona, ki zaznamuje zadnje med objavljenimi zbirkami, ne piše več dobro …
Dozorevanja.
Prva pesniška zbirka Potocca, Lila (2002), sega skoraj v obdobje, ko je Potocco uspešno zaključil diplomski študij primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani z diplomsko nalogo »Elementi ritualnega in estetskega v liturgiji in liturgični drami, 1999, B diplomsko delo«, za katero je prejel tudi študentsko nagrado Prešernovega sklada, in v čas, ko se je vpisal na doktorski študij.
Kot prva Lila obenem predstavlja po svoje tudi temeljno delo, ki že nagovarja razna vozlišča, ki jih mladi subjekt začenja opažati in se k njim s časom in novimi pesniškimi zbirkami zmeraj znova vrača po skorajda ključu samsare, načela ciklusa rojstev in smrti, ki se v ponovljeni pesmi po načelu Samsare I. in II. pojavi tudi v zbirki.
V liturgičnih motetih v Katalogu ljubezni in smrti v zbirki Lila tako spremljamo metaforičen, na videz zamotan, a upanja poln in zanosen glas v svetlem, svetem svetu vina, figar in oliv, ki se lomijo pod težo sonca, prebiramo o kupih limon, grozdja in palm, ki se zdaj lomijo pod njegovimi koraki in v zadržanem Dihu Maestrala. Če so te pesmi polne živega sveta in sanj, tistega sončnega, apoliničnega, jih obenem zaznamuje izkušnja odraslosti, ki se prikrade z nekakšnim globljim, morda preranim spoznanjem. Še tako preprost izlet na Krn se v takšnem svetu zaključi z zavedanjem minljivosti, krhkosti odnosov, a in hkrati tudi že ponuja odgovor, ki zahteva globlje razumevanje usodnosti in naše, slehernikove pozicije v njej.
[…]
Tebi lahko podarim zarjo in mrak
in svoj smeh, in sončne dneve,
kakor se te bom vedno spominjal.
Njej podarjam svoje telo. Iskrico bolečine
in iskrico strasti. Vžigalico, ki vodi
skozi predor iskanja. Vsi trije že blodimo.
Zatorej se ne boj mojih besed.
M. – (Prijateljica 82, 83).
Takšen subjekt – recimo raje kar pesnik sam, Potocco – s svojimi pesmimi presega dvojnosti, ki zahtevajo odziv na priziv, akcijo na reakcijo, in zmore pogledati čez, onstran, uvideti tisto bistveno, kar se odraža v odpuščanju zaradi zavedanja, ki ga prinese zmožnost primerjave, sopostavitve vesoljstva z nam lastno neznatnostjo.
Zakaj je samo tok Soče večen in ne to, da sta se kopala v njej? – (Prijateljica 82).
Odraščanja.
Zdi se, da v odraslem svetu, v svetu, ki sledi mladostniškemu zanosu in veri v moč označevalca, besede, ki naj bi nosil in vseboval svojega označenca, pomen, če si sposodimo (post)strukturalistični diskurz, takšno upanje – v odkritju verige neskončnega označevalca, kakor je stvar po svoje imenoval Lacan v študiji Poejevega Ukradenega pisma, to je množine besed, ki le tečejo brez smisla v nedogled – skoraj nujno propade in mine. Pesmi Marcella Potocca, ki so nastajale pozneje, vse od druge pesniške zbirke dalje, ki je izšla istega leta, ko je Potocco postal tudi doktor primerjalne književnosti in literarne teorije, podobnega upanja ne gojijo več. Njegov izraz postane izčiščen, sprva usmerjen navzven in kritičen, nato pa, vse do svojega postopnega konca in skorajšnjega razpada, njegova poezija začenja dobivati razsežnosti performativnega akta, ki se sam po sebi in s svojo eksistenco zoperstavlja ničevosti na tako paradoksalen način.
Na začetku zbirke Odisej(ka) v labirintu, v sklopu Kar je za reči o shojenih stvareh, bolj zrel in odrasel jaz spregovori o komunikacijski nemoči, o problemih jezika samega. Ostanki snega se drobijo pred nama, ki / si v zameno za svobodo dajeva imena. […] / Nikoli se ne spremeni. / Privajenost imen zadostuje – / […] / 33 imen – pravijo – zadostuje za / razlikovanje snega. Zadostuje, samo če / se želiš, želiš brez razlike, obrniti / kot plug sredi razpomenjenega polja. (Potocco 7, 9)
V pesniških zbirkah, ki torej sledijo, zunanji svet dreves, trave in kamenja, ves tisti oprijemljivi svet, opazen v Lili, ki ga zadevajo tudi besede, zamenja svet tipkovnic in telefonov (Ko površno udarjaš po površini tipkovnice, tipkovnica / laže. Pa se vseeno trudim verjeti. […] Ni važno, ali sem človek ali žival. (Poznam te črne stvari 7)), s tem pa nastopi kritika sodobnega sveta, ki ga je umetno in nasilno ustvaril človek. Spoznanje o arbitrarnosti, dogovornosti vsega, kar bi moralo biti fiksno ali pa bi vsaj lahko bilo in bi si to morda želeli, pa istega človeka, tistega, ki se mu zmeraj znova usoda po svoje zoperstavlja – enostavno iztiri.
Izognila se bova skušnjavi, da bi
rekla: pripadajoče.
[…]
Ne da bi z izgovorjenim sneg
izpraznila snega. Temveč, da bo nekaj,
v besedi, célo, postalo tu-bit-je.
(iz zbirke Odisej(ka) v labirintu, Še nekaj o shojenih stvareh)
Zrelost.
Priložnost za premostitev prinesejo nove, poznejše, vsaj na videz krajše pesmi Potocca, ki ostajajo neposredne in zadevajo svet v splošnem pa tudi svet v malem ter posebej, bistveno in razlikovalno dodajajo tudi in predvsem temo očetovstva, ki je tedaj sledilo. Ob številnih akademskih uspehih, mnogih letih predavanja književnosti na Oddelku za slovenistiko Univerze na Primorskem, obilici prispevkov, ki se štejejo v desetinah in jih je Potocco prispeval v sklopu znanstvenoraziskovalne dejavnosti ter se tičejo tako literarnoteoretske kot tudi literarnozgodovinske analize, in številnih prevodih kanadske poezije in proznih del Potoccove pesmi kakor da zgolj in le čakajo na uspeh in pripoznanje širše skupnosti.
Zdi se, da kriza označevalca, problem označenca, pri Potoccu ali prav ob branju Potocca postaja lažje premostljiva. O tem, ali to res in sploh lahko drži, se bomo lahko prepričali 16. septembra, v sredo, ob 18. uri v kavarni in knjigarni Pri kamniti mizi, v družbi pesnic in pesnikov Tine Volarič, Blaža Lukana, Francija Novaka in Lukasa Debeljaka, ki bodo vsi med moderiranjem Natalije Milovanović s poslušalci delili svojo poezijo, mi pa bomo njihove pesmi lahko slišali v živo in se obenem prepričali o njih v vsej njihovi zvočnosti v povsem novi kavarni in knjigarni Pri kamniti mizi v Ljubljani, kamor se bo po dolgih letih spet vrnil Potocco.