Blaža Lukana kulturni novinarji opisujejo z različnimi kombinacijami poklicev oziroma poklicanosti. Kdaj je »pisatelj, pesnik, dramaturg in gledališki kritik«, kdaj »profesor, dramaturg in pesnik«, kdaj »dramaturg, teatrolog, gledališki kritik in visokošolski predavatelj ter pesnik«. Čeprav v nekaj variacijah, recimo tej zadnji, Lukan kot pesnik stoji na zadnjem mestu, za transparentno naknadno dodanim »ter«, je iz njegovih pričevanj o svoji poti razvidno, da je poezijo pisal, še preden je dobro vedel, kaj počnejo dramaturgi.
Ko je izvedel, kaj počnejo, je to v bistvu že uspešno počel in iz tega naslova, čeprav vedno v dialogu s poezijo, so izšle vse tiste druge, zgoraj naštete poklicanosti. Lukan je danes docent za dramaturgijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ter dolgoletni predavatelj na njenem Oddelku za dramaturgijo in scenske umetnosti. Bil je umetniški vodja gledališča Glej (1985–1988) in SLG Celje (1989–1993), predsednik Društva kritikov in teatrologov Slovenije (2008–2012) ter selektor na več gledaliških festivalih. Od 80. let naprej se udejstvuje kot kritik in praktični dramaturg. Dramaturško je zasnoval več kot petdeset predstav ter napisal več kot petsto kritik, od tega največ za Delo in Dialoge. Je avtor številnih monografij, med njimi Tretja predstava (2023), Gledališka sinteza (2022), Turški lok (2019), Performativne pisave (2013) in Slovenska dramaturgija (2001), ter spremnih besed, med drugim k dramskim besedilom Evalda Flisarja, Andreja Rozmana in Matjaža Zupančiča. Pisal je prozo, drame, dramatizacije in radijske igre. Za dramo Mrtvi (2000) je bil nominiran za Grumovo nagrado, za zbirko pesmi za otroke Fantek in punčka (2021) je prejel Levstikovo nagrado, prejšnje leto tudi Grün-Filipčevo nagrado za dosežke v slovenski dramaturgiji. In šele po vsem tem, na koncu, čeprav v resnici že od začetka, lahko rečemo, da je napisal tudi trinajst pesniških zbirk, pri čemer na letošnji Pranger (po izboru Vida Beštra) prihaja z zadnjo zbirko Fànce, Fànce! Njene pesmi in pesmi zanjo (Hiša poezije, 2025).
Ob tolikšnem ustvarjalnem življenju, ki ni nikoli zašlo predaleč od poezije, je njegov pesniški glas nemogoče zožiti v čedno neobsežen nabor pridevnikov. Če je Marijan Zlobec pesnikovo prvo (debitiral je tri leta pred tem v reviji Dialogileta 1974) zbirko Pesem in pesmi (Mladinska knjiga, 1977) označil kot demonstracijo »jezikovnega artizma in esteticizma«, produkt abstraktne, neantropocentrične in nadrealistične igre, je takrat osemnajstletni Marcello Potocco (letos po izboru Varje Balžalorsky Antić z zbirko Dnevnik zelene premičnice skupaj z Lukanom festivalski gost na Prangerju) kot »osnovno tehnopoetsko in tudi tematsko-vsebinsko značilnost« kolegove pete zbirke V tihem teku (Delo, 1993) določil »preprostost« in jo razglasil za nenaivno popestritev siceršnjega trenda hermetičnosti. Isti Potocco je leta 2018 ugotavljal, da sta Lukanovi zbirki Pričakujem pozornost in Teorija ničesar pričevanji o »utapljanju v niču«, ne samo v tistem vzvišenem individualnem niču, temveč tudi v družbenokritično konotirani ničevosti sveta in človeštva. Že samo iz teh skrajnih koncev recepcije je mogoče slutiti, kako velika razdalja ločuje posamezne robove Lukanovega opusa. Minimalno obvladljivost v tem sicer težko obvladljivem razponu je zato morda mogoče doseči prek spremnega besedila Petre Koršič, ki je v Pričakujem pozornost poleg »kritike« našla tudi »svilnato liriko«, tj. mehke pesmi »o krhkih rečeh«. Tudi že Potocco je v Teoriji ničesar namreč opazil »krhka priznanja«, da ima »vztrajanje« lahko »svetlejši izhod«. O podobnem priča sprehod čez ostale zbirke.
Ob skoraj vsakem potonu, najsi bo v obup, nesmisel, negotovost, grotesknost, se zdi, da je Lukan zmožen najti lepoto, čeprav zgolj z minimalistično hvalnico trenutka (dejansko »hipa«, »tika«, »prgišča«, »diha«, »giba«, »drobtine«), afirmacijo hrabrosti ali pripoznanjem pomirjujoče enosti in nesamosti. Vsaka sistola, dobesedno vsaka »stiska«, ima svojo diastolo, »pomiritev«, kot piše v zbirki Neslišnost. Tudi če vse to že v isti pesmi kdaj ni dovolj in tudi kadar se stran na stran kopičijo zgolj sistole. V to pribežališče iz besed lahko vključimo marsikaj in zabavno je vzdolž vseh pesmi vseh zbirk vezati sukanec z ene diastole na drugo: »Drug drugemu smo v oporo«, »za vedno smo«, »objem olajša grozo vrtenja«, »od vselej polni sveta in svet poln nas«, »nič ne mine, kar ni bilo kdaj živo«, »mi smo življenje samo«, »enkrat in še enkrat«, »zato vztrajava«, »vse teče«, »saj še teče, še je čas«, »za nov začetek«, »nikdar se ne zgodi, da ne bi bilo nikogar«, »primimo se za roke«, »naj bom«, »odločitev, da si vse to«, »skupaj dihajva«, »kar je, je za zdaj dovolj«, »na svetu smo zato, da se igramo«, »za nami čakajo nova življenja«, »kak dan, kako uro, minuto brez strahu«, »ni več bregov, samo/prostost«.
Fànce, Fànce! je najizrazitejša demonstracija tega sistolsko-diastolskega elementa Lukanove poezije ter verjetno njegova najtoplejša in najbolj »krhka« zbirka doslej. Gre za pesniške vinjete o Frančiški (v otroštvu tudi Fànce), ženski, mami, doma s Primorske, nežnem bitju, zaznamovanem z nekim drugim težkim časom in takrat običajnimi krivicami. Toda njena zgodba je presvetljena z blagimi vtisi, zlatimi zrelimi hruškami, češnjami-uhani, varnimi rituali, zavezništvi z naravo, pticami, soncem, rožami in jesenjo. Lukan se letos torej predstavlja z zbirko, s katero se obenem oddaljuje od svoje običajne pesniške izreke, po drugi strani pa z njo afirmira eno izmed njenih ključnih značilnosti. Komurkoli, ki bo vzljubil Fànce, zato ne bo, ne glede na formalne razlike, težko vzljubiti tudi starejše Lukanove poezije.
Isti Potocco je leta 2018 ugotavljal, da sta Lukanovi zbirki Pričakujem pozornost in Teorija ničesar pričevanji o »utapljanju v niču«, ne samo v tistem vzvišenem individualnem niču, temveč tudi v družbenokritično konotirani ničevosti sveta in človeštva.