Vsi razen Osmana niso Osman

Roman Aleksandra Hemona Svet in vse v njem, ki je v prevodu Irene Duša Draž letos izšel pri založbi Goga, je izredno ambiciozen. Avtor ga je, če gre zaupati zahvali, pisal dvanajst let. Vsevedni pripovedovalec, katerega identiteta in branža vsevednosti sta razkriti na koncu, pred bralca odvrže neobičajno gosto literarno delo, ki je ves čas v resni nevarnosti, da bi postalo preobsežno za prostor med svojimi platnicami. Zaznamujejo ga tri potencialne preobilnosti: zgodbe, čutnih impresij in jezika. Čeprav je bizarno reči, da roman pred tem, da bi bil prevelik, obvaruje predvsem to, da je Hemon dober pisatelj, bi znalo biti, da ta trditev niti ni tako neumna. Tako ekstravagantna knjiga je lahko učinkovita samo v primeru, da avtor bralca na začetku hitro prepriča, naj mu zaupa, nato pa se mu na nobeni točki resno ne izneveri.

Osrednja zgodba, pri čemer gre v bistvu za vložnico, je življenje Rafaela Pinta, sefardskega Juda iz Sarajeva, farmacevta, homoseksualca, odvisnika od opija, bitja, za katerega se zdi, da ga je 20. stoletje premikastilo bolj celostno kot katerega koli drugega človeka na svetu. Pinto, dedič lekarne v središču bosanske prestolnice, razpet med »prastarimi kmeti« in »gozdovi« ter vseprisotnim napredkom prihajajočega stoletja, ki recimo da ga uteleša dekadentni Dunaj njegovega študija, je (star »dvajset in drobiž«) priča atentatu na avstrijskega prestolonaslednika. Z dogodkom se začne potrjevati slutnja ironičnega naboja besede »napredek« in Bosanci, bralec, Pinto, vsi že na tej točki »izčrpani od svoje nepredstavljive prihodnosti«, v trenutku začutijo svojo majhnost v razmerju do zgodovine.

Vsaka sledeča epizoda potrdi, da so imeli Bosanci, bralec in Pinto prav in slednjega zgodovina najprej povleče v avstro-ogrsko vojsko, na fronto v Galicijo. Tam spozna Osmana, ki poleg tega, da se Pinto vanj zaljubi in niti on niti bralec nanj ne bosta mogla več pozabiti, ubesedi prvi pravi vodilni motiv romana, ki je v resnici bolj »refren« in se tiče prav majhnosti: »Hvala dobremu Bogu, da si niko i ništa.« Vojaki, ki jih Osman zabava s pripovedovanjem zgodb, se, ker niso dovolj vsevedni, na tej točki še lahko zarežijo »svoji lastni varni nepomembnosti«. Preostanek prvega dela romana se odvije na bojiščih vzhodne fronte. Kot to velja za sámo 20. stoletje, morata nato Pinto in Osman, predvsem pa Pinto, do konca odtrpeti posledice te paradigmatske vojne.

Od treh omenjenih potencialnih preobilnosti – zgodbe, čutnih impresij in jezika – je najbolj eksplicitno ozaveščena prva, kar bi v tem kontekstu pomenilo, da gre za roman, ki je zgodba o pripovedovanju zgodb. (1) Velik del »refrenov« romana izhaja iz ljudskega izročila. Izstopa zgodba o služabniku begove žene Džerzelez Aliji, ki mu je vila, ker je poskrbel za njenega otroka, podarila čudežno telesno moč. Zgodbo v galicijskem bunkerju prvič mojstrsko uprizori Osman. Zgodbe pripoveduje tudi Pinto, prek njih svet osmišlja »njun« otrok, sčasoma pa pripovedovanje postane ključno orodje vztrajanja v težkih okoliščinah. Preobilnost je neposredno ubesedena v zadnjem poglavju, kjer pripovedovalec gospe, ki naj bi vložno zgodbo živela, pravi, da je je [njene zgodbe] veliko »za eno življenje«, roman pa je navsezadnje tudi s formalnega vidika izpovedan kot literarna obdelava nekogaršnjega spominjanja na pripovedovanje tretje osebe.

(2) Čutne impresije so povečini olfaktorne, vohalne. Prav vse, kar Pinto čuti, ima svoj vonj. V prvih dveh povedih romana z njim vohamo »lavdanum« in »sivko«, pa »mediteranska cvetna polja«, kmalu zatem moškega v uniformi »Rittmeistra«, s katerega buhti »duh kroglic naftalina«. Postavnemu vojaku s čelade štrli »naparfumiran čop iz konjske žime«, ki, tako Pinto, diši »kot Dunaj«. Ko ga lekarnar poljubi »natanko na mejo med brki in ustnico«, voha »rožno vodo in tobak«, »vosek in sladkor«. Vonji se s prihodom na fronto radikalno spremenijo: »bohoten smrad plitkih jarkov«, smrad »globokih grobov, razpadajočih nogavic, crknjenih podgan, veder dreka, bolezni, krvi, mož brez doma in vode«, nagnita trupla, katerih smrad se »gosti kot smrkelj«, smrad, ki si skupaj s prahom neustavljivo vtira pot »v usta in nos«. Na potovanju proti Kitajski nasilje sicer še vedno smrdi »po krvi in dreku in smrtnem potu«, vendar so ti smradi že postavljeni v kontrast z vonjema »žafrana« in »pomade«, znanilcema vnovične pomirjenosti; ta pa je vzvratno postavljena v kontrast z že znanim vonjem tobaka, po novem pa tudi ovčjega dreka. Pinto je, ko beži pred sovjetskimi vojaki, pripasan na kamelo, ki ji iz riti smrdi »po dolgo fermentiranem gnoju«. Na begu možje ne zaudarjajo samo »po znoju, urinu in fekalijah«, temveč tudi »po lakoti in obupu«. Opisi vonjev ves čas kolebajo med impresijami telesnosti (Pinto na neki točki na sebi prepozna dobro znan smrad »lakote in vlage«) in odločno metaforiko (z vonjem detektirani lakota in premraženost se hitro prelevita v »smrad odsotnosti vsake ideje, kaj bi lahko sledilo«). Vonjave imajo, tako kot »refreni«, vlogo ščipalk, ki skupaj držijo preštevilne zgodbe in refleksije. Vonji, kot sta izhodiščna vonja lavdanuma in sivke ter vmesna pomirilna vonja žafrana in pomade, se sčasoma povežejo v obsežno olfaktorno zatočišče, ki je Pintova vez z vsem, zaradi česar je trpljenje vzdržno, predvsem pa znanilec dejstva, da »vsi razen Osmana niso bili Osman«. Osmanovi prsti dišijo po sivki, njegov glas je »lavandast«, po sivki diši »njuna« hčerka Rahela.

(3) Tretje preobilje (jezika) beži klasifikaciji in z njim ciljam tako na množenje jezikov, ki je na tej točki verjetno najbolj prepoznaven del Hemonovega literarnega etosa, ki se tiče predvsem brezdomja, kot tudi na splošno filozofsko in slogovno šopirjenje. Prvi element, dejstvo, da se v romanu izmenjuje vsaj pet jezikov, v liku Rahele pa se spletajo v edinstveno makaronščino, je, čeprav je na tej točki morda nadležno »on brand«, precej neproblematičen. Drugi element se, poleg tega, da kot slogovno šopirjenje lahko razumemo prav vse v prvih dveh točkah naštete poteze, tiče predvsem preobilnosti, kakršne so kritiki ob izidu v 50. letih očitali Steinbeckovemu romanu Vzhodno od raja. Vsake toliko se zgodba in poliloški tok ustavita, da nekdo, običajno Pinto, pove nekaj ogromnega, kar je, odvisno od konteksta, težko pogoltniti kot spontan, človeški odziv na drekaste okoliščine. Gre za globoke uvide o življenju, ljubezni, prijateljstvu ter občasne wildovske bistroumnosti (»Opij je religija posameznika.«). Kot je neki navdušeni bralec napisal na nekem internetnem forumu, roman ves čas lovi ravnotežje med tem, da bi bil slogovno popoln, in tem, da bi bil slogovno neprijetno nasičen.

Branje tega romana je zato loterija, pri kateri pa ima bralec, hvala bogu, precej dobre možnosti za osvojitev zelo lepe nagrade. Hemon je v intervjuju z R. S. Deerenom za Chicago Review of Books na vprašanje o vlogi ljubezni v romanu odgovoril, da je pisal o tem, kako ljubezen običajno predvideva in zahteva »stabilno sociološko krajino«. To krajino si je želel čim bolj opustošiti in ugotoviti, kako dolgo bo ljubezen vztrajala. V istem odgovoru pravi, da občuduje Krvavi poldnevnik, vendar da ga ne bi mogel napisati, ker je McCarthyjevo vesolje tako »absolutno, apokaliptično in biblično« oropano ljubezni. V takšnem vesolju noče živeti, niti si ga noče zamišljati.

In res se skoraj vsi »refreni«, vse ponavljajoče se zgodbe, krilatice, intimne šale in pripovedovalčeve intruzije, skoraj vse potencialne preobilnosti tičejo ljubezni. Vse, kar se v romanu ponavlja, kar je trdno in stalno, je ljubezen. Vila je Džerzelez Aliji pomagala, ker je na vroč dan »naredil senco« njenemu otroku. Motiv se vrne denimo, ko se Pinto, potem ko Ujgurka Arzo na poti pomaga njegovi hčerki, sam pri sebi vpraša: »Si ti naredila senco moji hčerki?« Džerzelez Alija je v zgodbi svojo novoodkrito moč uporabil tako, da je domov prinesel kup vejevja, »visok kot minaret«, ga odložil pred svojo ženo in ji obljubil, da je, dokler bo živ, ne bo zeblo. Pinto geslo obupano ponovi, ko »svoje« hčerke ne more zaščititi pred mrazom.

Kot nekdo, ki je brez težav vzljubil ogromne misli, ki jih je Steinbeck v dolgih odlomkih v zadnji tretjini svojega najljubšega romana namenil Adamu, Leeju in Samuelu, sem lahko kupil tudi Hemonove preobilnosti in bil za to čudovito nagrajen. Sumim pa, da sem bil, in to ne zgolj po svoji krivdi, centimetre ali celo milimetre oddaljen od stanja zavesti, v katerem bi velikansko pisateljevo strukturo, ki priča o vzdržljivosti ljubezni, zavrgel kot ekshibicionistično in sentimentalno spakovanje.