Sodobna irska pisateljica Claire Keegan je ena najbolj priljubljenih, prevajanih in nagrajevanih irskih avtoric kratke proze. Za vrhunsko stilistko in pretanjeno poznavalko človeške psihe so značilni izčiščenost, zgoščenost, jedrnatost, odsotnost vsakršnega patosa in pogled, ki z majhnimi, obrobnimi dogodki izpiše ključne poudarke, s katerimi pripoved spelje v povsem drugo smer. Gre za značilni mcgahernovski literarni prijem, pri katerem namesto avtorice bralec ob zapisanem in nezapisanem, skozi tišine, premolke in drobne namige razbira ključne, prelomne dogodke in s tem smisel zgodbe. »Bolj me zanima, kako deluje branje, kot pa biti pisatelj,« je povedala Keegan. »To je tisto, česar se poskušam naučiti sama ali deliti s svojimi študenti.« Kritiki pisateljico, katere najljubši avtorji so Joyce, Synge, Yeats in McGahern, razen s slednjim primerjajo tudi z R. Carverjem in A. P. Čehovom. The New York Times jo uvršča med »najspretnejše mojstre kratke proze«.
Claire Keegan, ki je leta 2009 v ciklu Literarne identitete Evrope gostovala v Ljubljani, živi in ustvarja na jugovzhodnem irskem podeželju, kjer se je kot najmlajša izmed šestih otrok leta 1968 rodila v katoliški družini. Domovino je prvič zapustila pri sedemnajstih letih, v času, ko so Irsko zaradi ekonomskih in restriktivnih družbenih razmer zapuščali številni mladi. Kot je povedala, je bil osrednji razlog njenega odhoda leta 1986 mizoginija in z njo povezana jeza, ker so jo v lastni državi zaradi spola obravnavali kot državljana druge vrste. Na Loyolovi univerzi v New Orleansu je študirala angleško književnost in politične znanosti ter po diplomi pridobila magisterija iz kreativnega pisanja na Univerzi v Cardiffu in filozofije na dublinskem Trinity Collegu. Poleg pisanja poučuje kreativno pisanje, od leta 2008 je članica Aosdáne, irske akademije umetnikov.
Drobna knjižica z naslovom V zadnjem trenutku, ki obsega tri novele (V zadnjem trenutku, Počasna, boleča smrt in Antarktika), je pisateljičino četrto v slovenščino prevedeno delo. Zbirki zgodb Čez modra polja (Walk the Blue Fields, 2007), ki je leta 2008 v prevodu Maje Novak izšla v Modrijanovi zbirki Euroman, je leta 2015 sledil kratki roman Rejenka (Foster, 2010). Zgodbo, ki je bila prvotno objavljena v reviji The New Yorker, nato pa razširjena in izdana kot samostojna knjiga, je The Times uvrstil med 50 najboljših romanov 21. stoletja. Leta 2023 je izšel kratki roman Take majhne stvari (Small Things like These, 2021). Slednji deli sta bili uspešno preneseni na filmsko platno; Rejenka je bila kot filmska adaptacija Tiho dekle (The Quiet Girl, 2022) v režiji Colma Bairéada nominirana za oskarja za najboljši mednarodni celovečerni film, Take majhne stvari pa je leta 2024 z oskarjevcem Cillianom Murphyjem na filmsko platno prenesel Tim Mielants.
Kljub relativno majhnemu številu izdanih del je avtorica prejela dober ducat nagrad in priznanj: Rooneyevo nagrado za irsko literaturo, nagrado Davy Byrnes, nagrado William Trevor, nagrado Olive Cook, bila prva nagrajenka Pisateljskega sklada Hugha Leonarda ter Macaulayjeva in Wingateova štipendistka. Roman Take majhne stvari je bil nagrajen z Orwellovo nagrado in nagrado Kerry Group ter leta 2022 kot najkrajše delo uvrščen v ožji izbor za Bookerjevo nagrado.
Podobno kot Rejenka je bila tudi naslovna zgodba novelističnega triptiha V zadnjem trenutku: zgodbe o ženskah in moških(So Late in the Day: Stories of Women and Men, 2023) prvič objavljena leta 2022 v reviji The New Yorker in leto kasneje izdana v knjižni izdaji. Slednja zaobsega pisateljičino četrt stoletja trajajočo pisateljsko pot – zgodba Antarktika je bila prvič objavljena v avtoričinem istoimenskem prvencu leta 1999 – in bila uvrščena v ožji izbor za irsko nagrado za roman leta.
Tudi v tokratnih zgodbah sta na podoben način kot v prejšnjih delih v ospredju atmosfera in sugestija, ki zahtevata bralčevo senzibilnost, empatijo in inteligenco. Avtorice ne privlači drama, ampak njene posledice. »Kratka zgodba se začne potem, ko se je zgodilo, kar se je zgodilo, ko je drama končana,« je prepričana. Skozi pripoved kratkih, jasnih, preprostih stavkov, v katere vpleta drobce mimobežnih opažanj, namigov, neizrečenosti, občutij, premolkov in tišine, bralca vodi v preprostem, skopo odmerjenem pripovednem tonu, ki je v nasprotju z latentno, počasi naraščajočo tragiko vsakokratne zgodbe.
Tudi v tokratnih zgodbah sta na podoben način kot v prejšnjih delih v ospredju atmosfera in sugestija, ki zahtevata bralčevo senzibilnost, empatijo in inteligenco. Avtorice ne privlači drama, ampak njene posledice.
Zbirka problematizira odnos med moškim in žensko, vprašanja izbire, odgovornosti, zrelosti ter iz roda v rod prenašajočih se partnerskih in družinskih vzorcev v sodobni Irski, ki jo še vedno zaznamujejo sledi nekdanje katoliško-patriarhalne ureditve. Četudi avtorica tematik ne naslavlja neposredno in v zvezi z njimi ne ponuja enoznačnih odgovorov, je med vsemi družbenimi pojavi v ospredju mizoginija s svojimi priveski (zato ne čudi, da francoski prevod zbirke nosi naslov Misogynie). V prvi, naslovni zgodbi se sredi toplega, sončnega petkovega popoldneva konec julija v Dublinu pisarniški delavec Cathal po še enem dolgočasnem službenem dnevu z avtobusom vrača domov v Arklow. Dan njegove predvidene poroke s Francozinjo Sabine se zaradi njene nenadne odpovedi sprevrže v retrospektivno zgodbo njunega odnosa, v katerem prevladujejo njegovi v otroštvu izoblikovani in v odrasli dobi patološko zakoreninjeni vzorci vedénja. Da slednji v sodobnem času ne prepričajo več, ima Cathal priložnost spoznati s Sabininim odhodom, vendar se zdi, da se podobno kot z zavedanjem pomena življenja v dvoje tudi z razlogi njenega odhoda ni pripravljen soočiti. Z drobnimi, skorajda pritlehnimi dogodki posejana zgodba razen Cathalovega nenavadnega skopuštva kot, tako avtorica, enega izmed znakov mizoginije ter posesivnosti, nadzora, nespoštovanja in prikrite grožnje vključuje tudi dogodek iz avtoričinega otroštva. Ta dodatno odpira razpravo o mizogini družbi v preteklosti, ki želi svoje lovke stegovati tudi v sedanjost. Četudi je zaključek zgodbe, kot smo pri Keegan že vajeni, odprt in v zvezi s Cathalovo prihodnostjo ponuja različne interpretacije, se zdi, da senca, ki je tistega vročega, s sladkobnim vonjem po pokošeni travi začinjenega popoldneva šinila čez nebo, ni merila zgolj na nepredvidljivi vremenski pojav.
Zgodba Počasna, boleča smrt je edina med zgodbami zbirke, ki ima pozitiven, s humorjem zaznamovan konec. Neimenovana pisateljica na svoj devetintrideseti rojstni dan prispe v umetniško rezidenco na otoku Achill, hiško v nekdanji lasti Heinricha Bölla, kjer se bo naslednjih štirinajst dni posvečala pisanju. Prvi dan jo obišče upokojeni, prav tako neimenovani profesor književnosti, ki ji z naraščajočo obsedenostjo razen svoje družbe vsiljuje tudi svoje življenjske nazore, s katerimi med drugim nehote razkriva, da mu njena prisotnost vzbuja občutja nelagodja in ogroženosti. Ob razkošnih opisih buhteče narave otoka, kjer relativno mlada, neodvisna protagonistka občuti več erotičnega naboja, kot bi ga lahko ob prisotnosti moškega, sveč in zanj pripravljene torte, na njegove nesprejemljive in smešne – Keegan bi jim rekla neumne – nazore skupaj z njegovo pojavo pogleda z distance, ga uporabi kot material za pisanje in v literaturi postavi tja, kamor sodi.
Zadnja – in kronološko prva – zgodba Antarktika je med vsemi tremi najbolj premočrtna in najmanj razplastena. Uvodna predstavitev »srečno poročene ženske« iz Walesa, ki se odloči preživeti noč z neznancem, že s samim navedkom deluje ironično, skozi njeno namero in še bolj njeno realizacijo pa bolj kot ona s svojo prozaično, naivno naravo prihaja v ospredje njen »plen«. Skozi njegove velikodušne namige, ki jih ona razume drugače, kot jih bere bralec, se skozi vehementno, strmi padec namigujoče dvorjenje vloge zamenjajo, česar se ona ne zaveda vse do zaključka zgodbe, ko namesto vrnitve k možu in otrokoma s kovčkom božičnih daril ostane priklenjena na okvir postelje. Subtilno izpisana šolska študija plenilca v vsej njegovi posesivnosti, narcisoidnosti, potrebi po nadzoru in vseskozi prisotni grožnji se skozi pisavo Claire Keegan znova bere kot kritika ostanka okostenele irske družbe. »Ženska, ki pride z lastnim avtom, maha s ključi in lahko gre, kamor želi, ter zahteva enake pravice kot moški, lahko za nekoga predstavlja velik strah. To je nočna mora, kajne? Če si odraščal generacijo za generacijo, kjer je bilo legalno posiliti svojo ženo – tako je bilo na Irskem do leta 1991 –, te kaj takega vrže s piedestala. Ne more se vsak spremeniti.«
Zadnja – in kronološko prva – zgodba Antarktika je med vsemi tremi najbolj premočrtna in najmanj razplastena.
Podobno kot zaključek romana Take majhne stvari s Furlongovo rešitvijo enega dekleta iz pekla nekdanjih irskih pralnic na simbolni ravni učinkuje kot upor zoper tovrstno institucijo in zgodbe zbirke Čez modra polja kljub ponavljajočim se opisom ujetosti v trpkost vsakdana, mučno preteklost in jalove vizije prihodnosti govorijo tudi o osvobajanju, preseganju tradicionalne družinske in ruralne katoliške skupnosti ter se odraščajoča Rejenka kljub nezavidljivim družinskim okoliščinam, iz katerih izhaja, zave svoje vrednosti in pravice do tega, da je spoštovana in ljubljena, ter se ne glede na posledice upre pravilom svoje družine, tudi zgodbe iz zbirke V zadnjem trenutku govorijo o možnostih osvobajanja tako žensk kot moških ter nujnosti preseganja preživelih družinskih in družbenih vzorcev. Še posebej, kadar je to napisano na topel, pristen, večplasten in humoren način.
Objavo kritike je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
