V torek, 15. septembra, je v Centru arhitekture Slovenije, v prostorih, ki smo jih nedavno poznali kot Trubarjevo hišo literature, potekala »konceptualna razprava« z naslovom Poezija in železo. Razpravljala sta arhitekt Aleš Gabrijelčič in literarna zgodovinarka Irena Novak Popov, pogovor je moderirala Ana Svetel. Z dogodkom se je sklenil ljubljanski del Festivala Pranger. Ta je bil od ustanovitve leta 2004 najtesneje povezan z Rogaško Slatino, leta 2025 pa se je delno preselil na Gorenjsko, v Radovljico in Kranj, košček Slovenije, kjer so, kot piše Janko Rožič, »nekdaj v starih fužinah talili rudo in kovali tudi noriško železo«. Od tod, na račun dolge železarske zgodovine tega območja, ki se predvsem prek Žige Zoisa neposredno vklaplja v zgodovino slovenske literature, izvira ideja za temo debate, ki je obenem tudi krovna tema letošnjega festivala.*
Razpravljala sta arhitekt Aleš Gabrijelčič in literarna zgodovinarka Irena Novak Popov, pogovor je moderirala Ana Svetel.
Kot je razvidno iz Rožičevega spremnega eseja in kot je postalo jasno že ob uvodnih razmislekih povabljenih strokovnjakov, je železo tako pomemben del zgodovine ne samo slovenstva, ampak tudi človeštva, da o njem, bodisi v kontekstu arhitekture bodisi poezije, ni težko povedati skoraj preveč. Namesto da bi zgolj neposredno povzel izhodiščni refleksiji, izmenjavo, ki jima je sledila, in intervencije iz publike, se mi zdi smiselno, da tole poročilo ujame tudi tisto, česar mogoče ne bi ujela sama transkripcija pogovora. Bolj kot soočenje dveh ved se mi je debata zdela kot soočenje dveh raziskovalcev s svojima vedama. Ne zato, ker bi se s temo zelo mučila ali ker bi se slabo odrezala, daleč od tega, temveč zato, ker se je zdelo, da se vsak bori s precej enostransko (in različnosmerno) konotiranostjo železa v predmetu svojega raziskovanja. To me je, četudi gre morda za malce tendenciozno »branje« pogovora, najbolj zabavalo. Razprava je na prvi pogled potrdila razkorak med arhitekturo in poezijo, stereotipe o pragmatičnosti arhitektov in pesniški nagnjenosti k jamru in abstrakciji, na drugi, bolj luciden pogled, ki sta ga s svojo samoborbo pomagala vzpostaviti nastopajoča, pa je napotila na kompleksnejšo sliko ambivalentnosti človeškega odnosa do tehnologije in napredka kot takega.
Gabrijelčič je svoj razmislek, katerega začetek je načeloma res določilo vprašanje moderatorke, začel s tem, da je njegova prva asociacija na železo svoboda. Takoj je vneto dodal, da seveda obstaja tudi neka temnejša tradicija, vendar bi o tem, je rekel opravičujoče, morda spregovorili kasneje. Ampak oči so se mu zares zasvetile šele, ko je spet lahko govoril o tem, kako, če poenostavim, železo osvobaja. Kako je železo v stavbarstvu omogočilo premagovanje razdalj, višin, razponov, kako je gradnja mostov poetična gesta, kaj pomeni premagati reko, kdaj smo se lahko dotaknili neba. Kako se je človek osvobodil tal, približal bogu in si ukradel naravo. Svoj nagovor je končal z zgodbo, kako je železnica, najbolj železen način transporta do tedaj, popolnoma spremenila idejo o tem, kaj je dosegljivo, in človeku prvič omogočila dinamično doživljanje svojega okolja.
Novak Popov je začela precej nevtralno, z refleksijo o tem, kako zanimivo je, da so pri analizi poezije običajno bolj kot »motivi« pomembni formalni problemi »stila« ali pa »ideje«. Nadaljevala je s pregledom stalnih besednih zvez, povezanih z železom, opozorilom, kako globoko v (slovenski) jezik je vtisnjena ta kovina, od kod in kako temeljito zgodovina zateka v zdajšnjost. Prva pesem, ki jo je citirala v svojem globinskem pregledu slovenske poezije, je bil Kosovelov Kons: 4, tisti, v katerem »SHS menja vlado«, pesniški subjekt pa je »trd […] kot železo«. Navezala se je na Prešernove notranje stiske (»skrbi verige«), pa Pohlinovega šepavega Hefajsta (»Hromika«), malo zatem tudi na Aškerčev vlak, ki je življenje (iz pesmi Po železni cesti), in Podbevškov vlak iz Čarovnika iz pekla (1921), ki prevaža bežeče vojaštvo.
Ob tem »železno in zategnjeno« žvižgajočem Podbevškovem vlaku je profesorica prvič uporabila pridevnik »pošastno«. Takšne naj bi bile namreč literarne »podobe železnice, ki jih poznamo iz prve svetovne vojne«. In podobno kot so se kolegu oči zasvetile ob svobodi, so se njegovi sogovorki oči zasvetile ob pošastnosti. Pridevnik je v nadaljevanju uporabila še točno trikrat. Najprej ob orisu konteksta nastanka Župančičeve Žebljarske, tj. trpljenja slovenskega proletariata pred prvo svetovno vojno, potem ob orisu družbe, ki sta jo popisovala Seliškar in Klopčič, tj. bede med obema vojnama, in zadnjič, četrtič, ko je citirala pesem Mateja Bora Atomski vek, kjer, če se spomnite, njegov »popotnik« vidi »vsepovsod sam beton in železo / samo železo in beton / in niti toliko zemlje, ki rodi rože in ptice / da bi našel grob za ptico / in zasadil rožo vanj«.
Novak Popov je začela precej nevtralno, z refleksijo o tem, kako zanimivo je, da so pri analizi poezije običajno bolj kot »motivi« pomembni formalni problemi »stila« ali pa »ideje«.
In vendar sta se tako Gabrijelčič kot Novak Popov večkrat poskusila oddaljiti od tega, ob čemer so se jima svetile oči in kar se je zdelo, da jima organsko vsiljujeta njuni vedi. Novak Popov je najprej poskusila s Kovičevo Uro vesti, v kateri je slutiti sintezo in pomiritev železne tehnike s človekom in naravo (»S stroji si se boril. / A v resnici se nisi.«), a sta jo k bolj peklenski podobi železa že v naslednji minuti spet pripeljala Dane Zajc in Gregor Strniša. Čisto na koncu svoje uvodne refleksije je, ne vem več, kako, prek poezije Anje Z. Golob vendarle prišla do (kot ji je, očitno ironično, ob navezavi na kolegovo predavanje in govor o gradnji mostov kot poetičnem dejanju, rekla) »poezije mostu«. Gabrijelčič se je nato tudi sam poskusil oddaljiti od svojega optimizma in predstaviti neko »temnejšo« tradicijo železa v arhitekturi. Najprej je omenil »Dickensovo Anglijo« in se nato osredotočil na načrte urbanista Ebenezerja Howarda in njegova vrtna naselja, s katerimi je hotel ljudi rešiti pred železno sivino mestnih središč. Vseeno ga je, podobno kot je od Koviča do Zajca in Strniše zaneslo Novak Popov (ob tem je, mimogrede, simpatično rekla: »Spet smo v tem peklu!«), kmalu zaneslo stran od ideje o zločestem železu k izumu železobetonske gradnje in razponom, ki jih je pomagala premagati. Pogovor je na vnovično pobudo moderatorke kmalu obrnil k trajnostnim praksam, lesu in imperativu obnavljanja, ki so, spet optimistično, usmerjeni ne v refleksijo mučnosti tega, kar je, ampak v rešitve, ki naj bi ta »je« premagale. Kasneje, ko je spet poskusil izpostaviti, da je železo vendarle omogočalo nasilje in olajšalo marsikatero »osvajanje«, se mu je zareklo in rekel je »osvobajanje«. Po tem je nad demoniziranjem železa dokončno obupal.
Vendar pa njegov trud ni bil zaman. Vsa kompetentna razmišljanja, ki se lotijo podobnih tem, se neizbežno končajo nekje »med«, v tem primeru med spontanim optimizmom glede železa v stavbarstvu in arhitekturi ter spontanim pesimizmom v literaturi in literarni vedi. Ja, železo (orodje, orožje, praktično karkoli, celo osvoboditelji ali ječarji) je lahko osvoboditelj ali ječar, in če udobno ignoriraš katero izmed teh vlog, si pač zamočil. Tudi zaradi tega trud govorcev, da ju ne bi potegnilo v eno izmed smeri, v kateri so ju silili njuni najboljši primeri, gradbene strukture in verzi, ni bil zgolj zabaven, ampak tudi nujen in navsezadnje priča o kvaliteti pogovora.
Vsa kompetentna razmišljanja, ki se lotijo podobnih tem, se neizbežno končajo nekje »med«, v tem primeru med spontanim optimizmom glede železa v stavbarstvu in arhitekturi ter spontanim pesimizmom v literaturi in literarni vedi.
Za konec se je razpravi iz publike priključila tudi vodja Prangerjevega prevodnega programa Nada Grošelj, ki je ob očitnem odobravanju gostov spomnila na antični mit o petih dobah človeštva. Zlati dobi sledijo srebrna, bronasta, doba herojev in železna doba, pri čemer je zadnja v vseh različicah (tako pri Ovidu kot Heziodu) čas vsesplošnega propada. Praktično vsi, ki so takšno periodizacijo vzeli zares, so svoj svet razumeli kot del železne dobe. Čeprav je človeštvo danes najverjetneje res brezprimerno v nevarnosti, se v duhu vmesnosti med optimizmom in pesimizmom morda lahko tolažimo, da si ga nikoli ni bilo lahko predstavljati drugače.
* Med pogostitvijo sem preslišal, da naj bi bila prvotna ideja za naslov razprave Poezija in ruda. Spremembo iskreno pozdravljam.