V ljudi, ki mi poklanjajo “točne” knjige, se lahko zaljubim.
Letos mineva sto let, odkar je Virginia Woolf pri dvainštiridesetih napisala svoj esej On being ill. Objavljen je bil januarja 1926 in v slovenščini še ni dočakal svojega prevoda.
Jaz sem ga v dar dobila prejšnji mesec.
V njem ugotavlja, kako zelo je bolezen v njenem času v literaturi zapostavljena. Oziroma da nikoli ne dobi osrednjega mesta, ni obravnavana kot resna tema in je zgolj banalen privesek tega, kar imenujemo življenje. Je nadležna motnja umsko in telesno zaposlenega človeka ter mu preprečuje normalno opravljati vse, kar pač je za opravit, med drugim tudi producirati umetnost. Ugotavlja, da se toliko književnih del posveča seciranju in introspekciji tematik, kot so na primer vojna, ljubezen in umetnost sama, večinoma pa se zaobide možnost pisanja o tem, kako je bit bolana. Kako je občutiti na primer gripo, glavobol ali malodušje, kaj prineseta izolacija ter osamljenost v bolezni in do kakšnih spoznanj ter uvidov v življenje nas lahko privedeta bolezen ali v nekaterih primerih celo bližina smrti. Razmišlja pa še o tem, kako nam v literaturi manjka izražanja o občutjih bolnega telesa samega. Kajti za ljubezenska stanja najdemo presežno število vrhunskih besedil; zgodb, metafor in opisov, s katerimi se lahko kot zaljubljenke poistovetimo (za primer navede en Shakespearjev sonet), medtem ko za občutje migrene ali gripe ni na voljo ravno morja poezije ali proze. Takšne, ki bi, seveda, presegala poenostavljanje, bornost in klišeje.
(Uf. Malce se počutim kot dijaški.net s kratkimi obnovami romanov za domače branje, ampak jebiga, včasih se za razumevanje poante potrebuje eno dozo konteksta, izhodišč in referenčnega prostora.)
Woolf je punca s terena.
Kajti ni naključje, da je omenjeni esej napisala prav v času, ko je bila prikovana na posteljo, v svojo sobo, in sicer med okrevanjem po hujšem živčnem zlomu. Pa tudi sicer se je pisateljica tekom svojega življenja spopadala s kar nekaj tako telesnimi kot duševnimi boleznimi. Med drugim je doživljala strašne glavobole – kronične migrene, napadlo jo je kar nekaj grip ter obdobij potrtosti oziroma depresije. Nekateri dandanašnji analitiki celo trdijo, da naj bi trpela kar za bipolarno motnjo. Jezika za to obliko duševne bolezni v Virginijinem času, seveda, še ni bilo. Morali so ga izumiti. A najprej so morali podrobno opazovati. Bolna telesa. Bolezen samo.
Toda v eseju Virginia ne poziva točno k takšnemu, strokovnemu, se pravi znanstvenemu ukvarjanju s poimenovanjem določenih od zdravja odklonskih stanj, pač pa kliče k revoluciji jezika telesa in bolezni, ki bi izražal občutje ali doživetje samo. Pisateljica terja zgodbe telesa in bolezni.
V eseju, ki je po svojem nastanku ponovno zaokrožil med javnostjo šele leta 2001, sedemdeset let kasneje, in sicer s ponatisom avtoričinih manj znanih in spregledanih del, pa piše tudi o privilegijih bolezni. Iz lastne izkušnje navaja, kako je v bolezni spet lahko bila otrok, za katerega nekdo skrbi, in kako ji je bilo dovoljeno zgolj le biti, opazovati svet in predvsem v miru brati, razmišljati, pisati. Seveda za slednje tri aktivnosti migrenski napadi specifično niso bili ravno najprimernejši. Govori tudi o izstopu iz vsakdanjega sveta. O stanju bivanja, znotraj katerega ni obsojana za to, da se posveča popolnoma nekoristnim in nesmiselnim stvarem, kot je večurno gledanje skoz okno ali uživanje v zvočnosti in ritmu poezije, brez zgodbe in logičnega smisla. V vsem naštetem vidi tudi vir inspiracije, priložnost za drugačno vrsto, stopnjo senzibilnosti. Na tem mestu morda ni nepomembno ali pa je celo posebej ključno omeniti, da si je Virginia Woolf to “razkošje” v bolezni – ki bi seveda moralo od nekdaj biti standard – za razliko od koga drugega lahko privoščila. Bila je namreč dovolj gmotno preskrbljena, da si je kot umetnica, kot človek, lahko vzela neke vrste “bolovanje”. No, ampak, če se vrnemo nazaj k eseju: Virginia ne razume oziroma je kritična do ločevanja uma od telesa in do glorifikacije ta prvega. Prav tako je kritična do razdelitve zdravi-bolni in do zanemarjanja pomena bolnih za zdrave in bolnih za bolne. Kajti bolezensko stanje vidi kot možnost za vpogled pod površino vsakdanjega življenja, videt vse tisto, kar načeloma zdrsi mimo nas. Neopaženo.
In kako pogosto je to, kar zdrsi mimo nas, neopaženo, prav naše telo.
Se še dandanes vprašam sama.
Kljub temu.
Da smo z vseh strani, od umetnosti do marketinga, že tako zelo telesno ozaveščeni, prav obsedeni.
Še vedno vsakič znova – toliko bolj, če smo z boleznijo v prvoosebnem stiku – hlastamo po literaturi, ki bolezni ne spregleda in se z njo celo obsedeno ukvarja. Hlepimo po literaturi, ki z otroško radostjo, mladostniško norostjo ter starčevsko modrostjo zarije direktno vanjo. Od priročnikov za samopomoč do strokovnih študij, dnevniških zapiskov, proze, poezije in tako naprej.
Nazaj v leto 26 prejšnjega stoletja.
Nekaj je bilo v zraku, kajti po nastanku eseja On being ill in že tekom njegovega izida je bolezen začela orati ledino v literaturi. Tudi že pred letom 1926 so se našle knjige na temo človekove bolezni, ampak so jih večinoma pisali doktorji oziroma zdravniki, ki so opazovali paciente. Izjema je morda Smrt Ivana Iljiča, ki nam jo je zapustil Dostojevski. Kasneje pa se bolezen in telo polnomočno pojavita v literaturi in razmišljanjih mnogih pomembnih pisateljic, pisateljev, recimo: Marcel Proust (Iskanje izgubljenega časa), Thomas Mann (Čarobna gora), Oliver Sacks (Mož, ki je zamenjal ženo za klobuk), Audre Lorde (Dnevnik raka), Sylvia Plath (Stekleni zvon) in seveda meninadvseljuba Susan Sontag in njena pravtakomeninadvseljuba razprava oziroma esej z naslovom Bolezen kot metafora.
Tudi Sontag je punca s terena.
Esej, ki je izšel leta 1978 in pod drobnogled vzame predvsem tuberkulozo in rakave bolezni, je pisala med zahtevno kemoterapijo, ki je bila del njenega zdravljenja raka na dojki. Vendar pa v svojem pisanju o tem ne črhne niti črke, kaj šele besede, izogne se osebnoizpovednemu in sentimentalizmu. Nasprotno kot na primer Audre Lorde, ki o svoji izkušnji raka piše nadvse osebno in ga vidi tudi kot prispodobo za družbo, v kateri biva. Esej je kasneje dobil nadaljevanje, in sicer besedilo z naslovom Aids in metafora. V obeh primerih pa se ukvarja s tem, kako družba okoli določenih bolezni ustvarja škodljive mite in moralne pomene.
Da. Strahovito potrebno zavedanje, s transformativnim potencialom za bralko.
Vsak od teh, ki torej piše o bolezni, seveda pristopa do teme na nek svoj način, ampak to, kar želim, da je v tem trenutku jasno, je, da bolezen dandanašnji vsekakor ni več zapostavljen “subjekt” v literaturi. V sto letih smo se, kar se tiče tega, nekam premaknili, hvalabogu. Čeprav, če se za trenutek zaustavimo tukaj, v Sloveniji: slovenskega prevoda On being illpa na primer še vedno ni. Medtem ko je bila knjiga Bolezen kot metafora v slovenski jezik prvič na primer prevedena šele letos, leta 2026. Morda bi bile zadeve drugačne, če bi bila časovno potratna veščina prevajanja bolje plačana. Ali pa, če bi poliglotizem postal del šolskega sistema ali vsaj vrednota, ki kotira višje kot nacionalizmi v porastu. Ali pa bi morali vse svoje sile vlagat v razvoj AI-prevajalske tehnologije in bi prevodi lahko izhajali sinhrono s svežimi izvirniki. Kakorkoli. Recimo zgolj “vse ob svojem času”, tudi če z zamudo, in “bolje pozno kot nikoli”, včasih mogoče celo bolje.
Malo višje sem bolezen nazvala “subjekt”. Zato, ker imam občutek – in ta občutek izvira iz znanstvenih dognanj v psihologiji –, da ima bolezen kdaj pa kdaj svoje lastno bivanje, življenje in da lahko celo postane nekogaršnja identiteta. O čemer je prav tako še kako vredno, če ne kar nujno, pisati.
“V sto letih smo se torej nekam premaknili, hvalabogu”, da, začeli smo pisati o bolezni in jo obravnavati kot resno, relevantno temo, kot protagonistko, a to ne pomeni, da smo se premaknili tudi iz naših kompliciranih teles. Ne, ne moremo iz naših teles, zaenkrat še ne moremo iz naših teles, ki morajo še vedno lulat, kakat, seksat, se starat, okrevat, umirat, rojevat, se znojit, zardevat, zbolevat, okrevat in tako naprej. Zgolj spregovorili smo o njih. Oziroma naj rečem: Smo pa o njih spregovorili! O banalnosti naših trdovratnih teles! Spregovorili, jih morda sprejeli in se premaknili, četudi se nismo premaknili.
***
V ljudi, ki mi poklanjajo “točne” knjige, se torej lahko zaljubim.
Vem, morda vas zmoti ta beseda, ta pridevnik “točne”, ker se tako ne reče, in bi jo radi nadomestili z besedo “prave”, toda, zaupajte mi, “prave” ni enako “točne”. Zatorej tokrat “točne”.
In se zaljubim. V ljudi, ki take knjige podarijo.
Vsaj na kratko, na dolgi rok pa jih vsekakor vzljubim in izjemno za-spoštujem. “Točne” knjige so tiste, ki pridejo v pravem trenutku, na pravo temo, ki so kot naslednja težko potrebovana puzzla v tvojem življenju, ki pa je velikokrat sploh ne pričakuješ. To so knjige, ki, četudi kdaj zamujajo, vedo, zakaj so zamudile. To so knjige, ki te premikajo naprej, ki te ne dolgočasijo, ki ne zgolj potrjujejo tvojega ega, ker bi govorile o tem, kar že veš, kar poznaš, ampak razkrinkajo v tebi nevednega otroka, ki pa se želi učit, vzpostavljat nove nevronske povezave. To so včasih celo knjige, ki te vržejo s tira ustaljenosti, sprožijo frustrirajoče neugodje in jih na kratko morda celo sovražiš. To so knjige, ki jih včasih ob prvem branju morda še ne razumeš, a veš, da se ne boš mogel upreti temu, da bi jih prebrala še enkrat, ker v tebi prebudijo detektivko. To so knjige, ki si jih ne bi mogla podariti sama, ker bi bilo preveč predvidljivo. Aka “omejenost enega uma” – je pravil moj mentor na akademiji, kadar se je hotel izognit klišejski frazi “več glav več ve”. Ta občutek za točnost imajo torej ljudje, ki znajo dobro opazovati in poslušati drugega oziroma vsaj tisto, ki ji knjige podarjajo ali posojajo. To so ljudje, ki znajo dobro opazovati domačo knjižnico tiste, ki ji podarjajo. In verjetno so to tudi ljudje z dobro intuicijo in z veliko ljubezni do tiste, ki ji podarjajo.
Tako sem pred kratkim poleg eseja On being ill v istem paketu dobila v dar tudi drobno knjižico Teorija King Konga neke druge Virginie. In sicer francoske Virginie. Natančneje Virginie Despentes. Prav tako zbirka esejev, ki pa je svoje rojstvo dočakala osemdeset let po izidu On being ill, se pravi leta 2006, ko sem bila stara petnajst let. Vem, sramota, nisem brala prej, dvajset let časa sem imela, da bi se poslužila bodisi francoskega izvirnika ali angleškega prevoda, ampak očitno sem se morala s knjigo srečat šele leta 2026, ko je bila prvič prevedena v slovenščino. Vaje v gledališču so pač časovno potratna zadeva tako kot prevajalska umetnost, natisnjene knjige pa so bolj potrpežljive kot ves čas bežeče gledališče.
In tudi če pomislim, da bi to knjigo brala moja petnajstletna jaz, ki se ji še ni zgodilo vse tisto, kar se je pripetilo moji petintridesetletni jaz, bi bilo od knjige mogoče, kot se reče, malo manje haska. Mogoče pa se tej petnajstletni jaz kaj od doživetega na njeni poti odraščanja v trideseta ne bi pripetilo, če bi prej prebrala King Kong teorijo, mogoče bi si kaj prišparala. Mogoče pa ni popolnoma nesmiselno navesti, da je bila Virginie Despentes stara ravno okoli petintrideset let, ko je pisala te eseje – izšli so pri njenih sedemintridesetih letih –, in ne, ko je bila na primer stara petnajst.
No, na tem mestu lahko nedvomno izumim mit in nadvse osmislim svojo zakasnelost pri srečanju z Despentes, lahko celo rečem “tudi prevajalske zamude so zgolj usoda”, ampak namesto tega se bom pred javnostjo potolažila: “uf, še dobro, da sem v malo bolj doglednem času prebrala Bolezen kot metafora oziroma Illness as a metaphor, slaaaay gurl!”
Tudi Despentes je punca s terena.
Piše o tem, kar doživi in je živela. Piše o nasilnem skupinskem posilstvu pri sedemnajstih letih, piše o svojem obdobju prostitucije, piše o ne/ugajajočih telesih in piše o svojem telesu in piše iz telesa, kar mi zadnje čase zelo ustreza. Oziroma ustreza mi že zgolj to, če se telesa v vseh svojih fazah in razsežnostih ne zanika. Zadnje čase mi zelo ustreza tudi čitanje medicinskih učbenikov, trenutno sem pri patološki fiziologiji, priporočam. Zadnje čase mi torej nekako zelo ustreza morda prav to, o čemer piše Susan Sontag.
***
Obsedeni s telesom. Tudi če to zanikamo. Kajti. Telo nas obdaja vse naokrog. V zasedi telesa smo. Obsedeni s telesom. In z njegovimi potrebami in obsedeni s telesi drugih. Zato se jih včasih tudi na silo polaščamo, če od njih hočemo korist; pa naj gre za fizično delo ali seksualnost. Obsedeni. Zato za njih skrbimo, zato se jih bojimo, zato jih preklinjamo, zato jih poslušamo in zato jih tudi kaznujemo ali v njih uživamo.
***
Nekakšna moja intimna zaprisega ob povabilu k pisanju teh kolumn je bila, da ne bom omenjala besede
A N O R E K S I J A
Ups.
No, pa sem jo rekla.
Ti šment.
Pa sem si rekla, da ne bom rekla.
Ker sem o njej že toliko pisala, ker sem o njej veliko govorila, ker sem o njej veliko brala, ker sem bila anoreksija, ker si želim, da je to, da je prevzela tolikšen del moje osebne identitete in pisanja in v najhujšem obdobju tudi gledališča, zapečatena preteklost. Ker si je nikoli več ne želim za gospodarico mojega življenja in ker si želim, da bi me ljudje videli tudi onkraj te bolezni, ker si jo kdaj pa kdaj zato želim izbrisat, ker se bojim, da bi zaradi ukvarjanja s to temo zamudila druge stvari, o katerih si želim pripovedovat, ker se bojim, da bi dobila nalepko, da bi šla v predalček, ker se bojim, da bi se spet našel kdo, ki bi zavil z očmi in izjavil: “Joj, naj že neha (spet) jamrat o tej svoji blesavi anoreksiji.”
In v točno pravem trenutku se pojavi Despentes in mi odgovori:
“Zame ima posilstvo predvsem naslednjo posebnost: obsede te. Ves čas se vračam k njemu. Že dvajset let se vsakič, ko že mislim, da sem opravila s tem, znova vračam k njemu. Da o njem povem drugačne, protislovne stvari. Romani, kratke zgodbe, popevke, filmi. Vselej si zamišljam, da bom lahko nekega dne opravila s tem. Da bom dogodek eliminirala, ga bom izpraznila, izčrpala.
Nemogoče. Utemeljuje me. Tisto kar sem kot pisateljica, kot ženska, ki ni več povsem ženska. Je hkrati tisto kar me je iznakazilo in tisto kar me sestavlja.”
Spregovori in me zajebe.
In grem, fizično se lotim zadeve, vzamem svinčnik in nad originalnim tekstom narahlo spremenim le en pojem ter spol pridevnikov in zaimkov, ki se nanj vežejo:
“Zame ima anoreksija predvsem naslednjo posebnost: obsede te. Ves čas se vračam k njej. Že dvajset let se vsakič, ko že mislim, da sem opravila s tem, znova vračam k njej. Da o njej povem drugačne, protislovne stvari. Romani, kratke zgodbe, popevke, filmi. Vselej si zamišljam, da bom lahko nekega dne opravila s tem. Da bom anoreksijo eliminirala, jo bom izpraznila, izčrpala.
Nemogoče. Utemeljuje me. Tisto kar sem kot pisateljica, kot ženska, ki ni več povsem ženska. Je hkrati tisto kar me je iznakazilo in tisto kar me sestavlja.”
Točno to.
Si rečem.
In pokličem tistega, ki mi je knjigo podaril, da mu rečem.
Hvala.
***
Zbolela sem pred dvajsetimi leti. Pri petnajstih. Potem pa gore dole, jole, bole, slabša in boljša obdobja vse do danes, ko sem, z izjemo osteoporoze, najbolje do sedaj, sploh v glavi. Rešila me je čudna kombinacija mitologizacije in demistifikacije bolezni. Brez psihoterapije in medicinskega gradiva seveda absolutno ne bi zmogla – folk, morate se zdravit! –, brez knjig, pisanja, gledališča pa tudi ne.
Susan Sontag, ki je proti interpretaciji, razlaganju in je kritična do metaforičnega izrazoslovja v bolezni in ki pravi, “da je bolnega treba odrešiti jezika metafore”, v istem dahu pa svoj esej otvori prav z metaforo, in to z ne tako zelo kratko, naj jo navedem:
“Bolezen je temna plat življenja, bolj nadležno državljanstvo. Vsakdo že ob rojstvu prejme dvojno državljanstvo, v kraljestvu zdravih in v kraljestvu bolnih. Čeprav vsi raje uporabljamo le dobri potni list, je vsak od nas prej ali slej primoran, da se – vsaj za krajši čas – identificira kot državljan tistega drugega kraljestva.”
… ta Susan torej, ki trdi, da je metafora nasilje jezika nad bolnim, saj povzroči, da namesto da bi bolni svojo bolezen sprejel kot biološko dejstvo, trpi ob misli, da je njegova bolezen kazen za na primer potlačevano jezo, no, ta ista Susan nekoč nekje omeni, da pa metafora, četudi lahko bolnemu in družbi povzroči več škode kot koristi, tudi pomirja. Metafora pomaga bolnemu preživeti najhujši šok, najhujšo travmo. Možgani izumijo zgodbo, da lahko sprejmejo realnost, da si jo razložijo.
Lahko se samo strinjam.
Jaz sem potrebovala oboje. In morda to sploh ni tako zelo ena in druga stvar. Dandanes namreč že obstajajo znanstveno dokazane študije, ki dokazujejo, da na primer omenjena potlačevana jeza vsekakor sproža stres v telesu in ta kroničen stres lahko pripelje do sprememb v organizmu. Psiha in telo sta še kako povezana. Zgodba in geni tudi. Na metafore se še kako splača biti pozoren. Tako kot zgodbe še kako konstruirajo našo realnost in telesa. Ter realnost in telesa drugih. In kaj, če ni samo bolan in zdrav, ampak je še mnogo faz vmes.
To, kar meni osebno govori Despentes v zgornjem navedku o obsednosti, me razbremenjuje pritiska čistunskega ideala ozdravitve. Govori mi, da ni nič narobe, če je travma, če je zloraba telesa, se pravi, če je bila samo/zloraba tega mojega telesa, ki se je zgodila skozi anoreksijo – o drugih na tem mestu ne bom razpredala –, za vekomaj del mene in mojega prstnega odtisa. Ni treba, da jo izbrišem, pozabim, zanikam, sem nad njo, se delam, da o njej nikoli več ne razmišljam in ne bom razmišljala, ker češ, zdaj sem zdrava in beyond in sploh zadosti sem z njo “nasičila”, če ne kar “nasmetila” svoje bivanje, ustvarjanje. Da. S pomočjo besed Virginie Despentes se mi omilijo frustracije in strah, ki mi šepetajo: “Kaj pa, če se ti anoreksija še kdaj ponovi?! To pomeni, da je vse, kar si napisala o okrevanju, en shit! Popolnoma nekredibilna!” Da. Despentes mi tudi dovoli, da se ne sramujem, se ne sodim, da sem fukjena, da si odpustim, ker me še vedno tako privlači raziskovanje vsega o tej bolezni in telesu, četudi se z lahkoto in navdušenjem hkrati ukvarjam tudi s popolnoma drugačnimi stvarmi. Da se ne sodim, ker si želim anoreksijo ogledat iz vseh možnih zornih kotov. Da. Še vedno izumljam njeno govorico, jezik, jo mitologiziram in demistificiram, jo pozdravljam in se od nje poslavljam. Predvsem pa še vedno hodim na psihoterapijo.
Anoreksija me je spremenila, tako kot pač vsakogar nekaj spremeni. No big deal. In zdaj, ko sem na varnem, njej in sebi v tolažbo rečem: tenks. Zaradi nje sem morala spreminjat vzorce in končala z drugačnimi možgani. In zdaj lahko drugačna – predvsem pa “živa” – vstopam tudi v svetove onkraj anoreksije. V to me poleg vsakdanjega življenja zelo intenzivno vedno znova prisili že teater, kjer se ves čas srečujemo s prehajanjem med različnimi vesolji, čemur se z veseljem dam na voljo. (Ali pa z vesoljem dam veseljem.) Verjetno me je poleg psihoterapije gledališče reševalo mojega mehurčka bolezni in obsedenosti, ki bi me vodila v norost. In da. Despentes mi pravi še, da ne potrebujem nobenih zapriseg molčečnosti zaradi skrbi glede tega, kaj si bodo mislili ljudje. Potrebujem pa pogum in neposrednost. Da grem v ustvarjanju in pripovedovanju kamorkoli pač želim, nazaj v stare rane, kraste ali pa naprej v vukojebino, ki je ne poznam. Potrebujem ta pogum, da pišem o čemer pač želim; o bolezni ali pa o nasadih breskev in zlati trsni rumenici v Prlekiji. O čemer pač želim, a venomer človečno. Potrebujem tudi ta pogum, da si pač priznam, če mi bo nekoč postalo dosadno prebirat še karkoli a propos bolezni in telesa. Pogum, da se bom zmogla takrat premaknit dalje, spremenit prepričanja in da bom recimo rekla: “Jou, Virginie Despentes, z vsem spoštovanjem, toda nisem več obsedena, izčrpala, eliminirala sem to anoreksijo in sedaj me utemeljuje nekaj drugega. Čao moja tvoja teorija!” Ne vem. Res ne vem. Kako naj vem, kaj se bo zgodilo. And that’s the beauty.
Toda.
Vem pa, da si v
točno
tem trenutku želim, da mi na
točno
tem mestu pomaga to pisanje zaključiti Despentes s
točno
temi besedami:
“V reviji Elle je neka maloumna koza, ko je pisala o neki drugi knjigi o posilstvu, ki ni niti približno povezana z mojo, poudarila, kako “dostojanstveno” je napisana, in čutila, da jo mora primerjati z mojim “javkanjem”. Kot žrtev nisem zadosti molčeča. To je vredno omeniti v ženski reviji, to je nasvet bralkam: nasilje že že je žalostna reč, ampak počasi z javkanjem, drage dame, ni dovolj dostojanstveno. Marš v kurac. (…) Nasveti žensk za ženske, Cvetober: skrivajte svoje rane, drage dame, da ne bodo zmotile mučitelja in okolice. Biti dostojanstvena žrtev: to pomeni takšna, ki zna molčati. Vedno nam zaplenijo besedo. Je nevarna, to smo že dojeli. Koga pa moti pri počitku?”
Hvala vam, puncam s terena!