Zadnji, festivalski konec tedna na Prangerju je minil prehitro. Festivalsko dogajanje na festivalu kritike, prevoda in branja poezije se je že bližalo koncu, ko sva z Ajdo drvela po avtocesti proti Radovljici, da ujameva zadnje trenutke letošnje, triindvajsete edicije. In ni trajalo dolgo, da sva iz sicer prav tako sončne Ljubljane zavila pred hostel, kjer sva prebila del zadnjega, Prangerjevega vikenda; tam stkala mnoga nova poznanstva, se srečala z nekaterimi že znanimi obrazi in bila kljub kratkosti obiska deležna sončnega vzdušja, ki nas je v sicer pogosto prepišnih in na trenutke temačnih, celo morbidnih krajih kot kontrapunkt spremljalo vso soboto in nedeljo.
Pranger za potohodce
Kmalu, ob 15. uri, uro po prihodu, se je v Begunjah napovedoval Pranger za potohodce, poučna in nezahtevna vodena pohodniška pot po Lambergarjevih stopinjah, midva z Ajdo pa sva že odlagala nahrbtnike in iskala najbližjo pot, da dogodek ujameva. Tam, na parkirišču pred Muzejem talcev, nas je pričakal dolgoletni turistični vodnik Sašo Gašperin, ki je na kratko predstavil pot, ki nas je čakala: približno sto višinskih metrov razlike, sprehod čez melišče, literarno obarvana pot med bukvami, belimi češnjami, hrasti, vrbami, jelkami in leskami, ki so jih spremljale pesmi nekaterih naših klasikov ali pa pesmi neznanih avtorjev iz ljudskega izročila, ki so dajale drevesom svoj glas, medtem ko smo mi v strmcu ostajali brez njega in brez diha, nato pa naposled še stolp, vzidan v skalo, in skalnat previs, neolitska zijalka, nekoč morda namenjena nekakšnemu kultu, čaščenju minulih bogov, nedaleč od Kamna.
Pred Kamnom, ko smo pogled obrnili še v skalo, smo v njej zagledali nenavaden, nerazumljiv in neobrazložljiv stolp. Oblikovan vsaj za enega, morda dva, a bolj suhljata človeka, je bdel nad nami kot Kafkin Grad, zamotan in težko doumljiv, ki še zmeraj kreše mnenja raziskovalcev glede svoje smotrnosti in pušča odprti vprašanji: čemu in zakaj? Radiestezisti naj bi v njem odkrili mnogo negativne energije, nekaterim vaščanom pa naj bi buril misli in predstavljal izziv tako dolgo, dokler ga niso, preprosto, morda prestrašeni nad težko umljivim, morda v strahu pred izzivi, ki si jih je postavljala tamkajšnja mladina, enostavno zazidali nazaj …
Pot je kmalu vodila dalje, naprej za ovinek, kjer se je pogled odprl na Julijske Alpe ter nad dolino reke Blatnice in Begunjščice, Drago. Polni domišljije in razvneti smo, drugače kot Zemljemerec K., vendarle dospeli do gradu …
Grad Kamen: Pranger x Lamberg – ambientalno branje x harmonika x glas z Boženo Kolman Finžgar, Tomažem Štularjem, Gašperjem Primožičem in Katjo Bevk.
Na gradu Kamen, ki je edinstven že samo zaradi svoje lokacije, to je lege sredi vetrovne doline, in ne na vrhu kakšnega hriba, kot je to bolj običajno, skozi katero je nekoč tekla izredno pomembna trgovska pot, Lambergar pa naj bi celo na njem snoval mnoga junaštva in tam premagal nekatere svoje tekmece, so namesto žvenkljanja orožja v zavetrju akustičnega grajskega dvorišča tokrat zazveneli spevnejši pesniški glasovi Marcella Potocca, Lukasa Debeljaka ter Francija Novaka.
Njihove pesmi so si sledile, vpete v domišljeno domišljijsko pripoved Katje Bevk, dogodek pa je uvodoma pospremila Božena Kolman Finžgar s kratkim orisom prihoda Prangerja v Radovljico, medtem ko je celoten dogodek povezovalo izredno solistično operno petje Tomaža Štularja ob spremljavi harmonike Gašperja Primožiča.
Sredi petja Tomaža Štularja, posebne adaptacije Prešernovega Mornarja, se je ravno nekje sredi verzov Spet so se jadra bele / od južnih sap napele […] zgodilo nekaj nepredvidenega, a še kako umestnega … Nad zidovi obnovljenega romanskega stolpa, nad vsemi zbranimi, se je pojavil naključni jadralni padalec, ki nas je na videz brezskrben, simbolično, ob žuganju vseh zbranih in ob številnih smehljajih, ki so se tedaj med publiko pojavili, pospremil do prečudovitega zaključka petja: prinesla me nazaj; / dekleta mojga ženo / sem našel poročeno – / prestal sam Bog ve, kaj! Le jadra spet napnimo, / valovom se zročimo, / kak’ je čistó morjé! / Kaj njemu upat’ smemo, / mornarji dobro vemo, / dekletam kaj — kdo ve? […]
Dan se je počasi prevešal h koncu, ko je že sledil naslednji.
Kropa – mesto muzej & poklon Kristini Šuler
Naslednjega dne, zgodaj zjutraj, nas je pot usmerila južneje, v prav poseben kraj, v Kropo. Čeprav je bil trg sprva videti kakor nekakšen zapozneli (post)komunistični produkt, sestavljen predvsem iz železja, tu in tam kamna ter nekaj lesa, se je pogled, globlje ko smo vanjo stopali, počasi odstiral in privajal senčnosti osojne doline. Tudi tam se je prikazalo sonce, a bistveno bolj blago od tistega, ki nas je spremljalo to poletje. Kropa se je nenadejano izkazala za nenavadno in nepričakovano alternativo pogosto prenasičenim, enostavno preveč polnim in prevročim turističnim destinacijam, kar sta na vodenem ogledu izpostavili tudi tamkajšnji vodnici. Nič čudnega, da se v vse bolj vročih poletjih vse več ljudi odloča za obisk Krope.
Poleg ugodne, senčne lege smo obiskovalci pozornost lahko zdaj usmerili drugam, mimo Prešerna in z morja naprej do Župančiča k Žebljarski.
Od štirih do ene,
od štirih do ene
so zarje rumene,
so trate zelene,
od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
nad nakli smo sključeni;
vsi, fantje, možjé in dekleta in žene,
od štirih do ene
že vsi smo izmučeni:
vodà nam kolesa, mehove nam žene
od štirih do ene,
od štirih do ene.
Po kratkem vodenem ogledu Krope smo obiskovalci Prangerja lahko obiskali muzej žebljarstva. Ogledali smo si neverjetno zbirko različnih kovanih in izrezljanih predmetov, ki so jo sestavljali žeblji raznoraznih oblik, grozljiva razpela ter pravljični kositrni junaki in jaslice, osrednji del stalne zbirke pa tam predstavljajo dela enega najslavnejših kovačev sploh, umetniškega kovača Joža Bertonclja, poslednjega iz rodu, ki ga je dal vigenjc. Na steni smo tedaj vsi prisotni lahko uzrli pravi »tisnikarski« motiv, mrtvaški torzo negibneža, ki si ga je zamislil Bertoncelj, v marsičem grozljivejšega od Tisnikarjevih krokarjev in mrtvecev, pri čemer je občutku nelagodja dodatno prispevala še hladnost kovine, ki smo jo lahko na stenah, kjer so bili izobešeni vsi številni predmeti, tudi otipali.
Kulturni dom Kropa, Jezikoslovna kovačija: kroparski govor in Jožica Škofic
Sledil je ogled kamr in prostorov, kjer so nekoč prebivali tamkajšnji knapi. Grozljive, pretesne in vlažne podstrešne sobice so nas kmalu preusmerile nazaj na kroparsko sonce, ki nas je napotilo proti kulturnemu domu Krope. Znašli smo se v čudoviti dvorani z blagimi cvetičnimi poslikavami pastelnih barv in pod ogromnim kovanim lestencem, ki se za Kropo in tamkajšnje kovače še kako spodobi. Sledilo je Potoccovo branje pesmi in branje pesmi Debeljaka, ki sta ju povezali novi glasbeni točki Štularja in Primožiča. Njune pesmi so zazvenele tudi v slovaškem prevodu, ob branju prevajalke Stanke Repar pa sta jih simultano v slovenskem jeziku brala še Debeljak in Potocco, medtem ko so nekatere pesmi pesnikov festivala zazvenele še v posebni, kroparski ediciji, ki so jo pripravile Kroparce, igralke tamkajšnjega umetniškega društva, ki so pozneje stopile na oder.
Sledilo je izredno poučno predavanje dialektologinje Jožice Škofic. Ob njeni pomoči smo obiskovalci spoznali nekatere jezikovne posebnosti Krope, se seznanili z njihovim znamenitim pogrkavanjem (spremenjenim, grlenim izgovarjanjem soglasnika r, tipičnim za Kroparce in Kroparje) in z dejstvom, da kljub bližini Kamnika in drugih krajev, kjer švapajo (izgovarjajo dvoustnični v namesto trdega l, ko je to predvideno), njihov govor švapanja ne pozna. Izvedeli pa smo tudi, da tako kot pri znanem dejstvu o Eskimih, ki ločijo med desetinami, če ne stotinami odtenkov snega ter zanje poznajo tudi primerne izraze, Kroparce in Kroparji, drugače, a nič manj fascinantno, poznajo stotine izrazov za žeblje, ki so jih kovali. Tako na primer brezglavnik predstavlja žebelj brez glave, ladjevec žebelj za gradnjo ladij, kamelár podkovski žebelj za orientalski trg in tako dalje; coklár, konják, klópnik, lédnik, kotórdež, láfetnik in še in še in še brez konca in kraja …
Pol treh, pol treh –
spet puha nam meh!
Žareči žeblji so nam v očeh,
do osmih zvečer žeblji, žeblji v očeh.
Od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči žeblji, žeblji v očeh …
Če so pesmi Potocca, Debeljaka in Novaka na gradu zvenele povsem drugače, bolj podobne spremenljivemu vetru in dinamičnosti ter odprtosti lege Kamna, so v sicer izjemnem in pravljičnem kulturnem domu Krope pesmi Potocca in Debeljaka, ki sta zadnji dan še lahko ostala, dobile drugačen in bolj temačen, »tisnikarski ali bertonceljski« prizvok. Zdelo se je, kakor da bi nagovarjale sodobnega človeka, izgubljenega v votlini sodobnosti. Za vezivo s sicer nedavno minulo in še tako stvarno preteklostjo je, drugače, skrbela Kropa sama kot poseben spomenik in opomnik kulturne dediščine na Slovenskem ter, za konec, izvirne in že omenjene hudomušne Kroparce, ki so v unikatnem, dialektalnem nastopu v kroparskem govoru in narečju poskrbele za pravo komedijo na odru, odličen komični performans, ki se je naslanjal na stereotipno podobo življenja v Kropi – kraju, ki, drugače in nasprotno, nosi ime po močnem izviru, prav iz katerega so Kroparce in Kroparji morda črpali prepotrebni optimizem … Po koncu smo odšli iz dvorane vsi nasmejani in presenečeni. Po drugi etimološki razlagi namreč je Kropa dobila ime po majhnih in čokatih ljudeh, ti pa so se kljub vsemu stoletja spretno in pogumno zoperstavljali neenakomernemu toku zgodovine in spretno krmarili skozenj.
Čeprav so dogodki potekali skozi vse dopoldne in so se končali po opoldnevu ob dveh, smo v Kropi še zmeraj ujeli sonce. Festival se je prevesil h koncu, mi pa smo se zbrali v bližnji gostilni na kavi in na kosilu. Z Ajdo sva tam skupaj ugotovila, da sva na festival prišla prepozno in zamudila mnoge pretekle pomembne in nedvomno zanimive dogodke, a če bi nama le čas dopuščal več. V ponedeljek se znova začenja služba in ura že bije ter žeblji začenjajo žvenketati … Do naslednjič, Pranger, ko boš še večji in še boljši!
Takšnih dogodkov, ki znajo povezati še tako na videz majhnega človeka in združiti tako pomembne misli, pri nas nedvomno manjka, mi pa jih cenimo bistveno prenizko in premalo. Prav ti morda predstavljajo bojazen, ki daje misliti in čutiti drugače … Triindvajseti Pranger se je s tem in tako zaključil, zahvaljujoč moderatorkam Ani Svetel, Hani Bujanović Kokot, Nataliji Milovanović, Diani Pungeršič in Katji Bevk, plesalki Kaji Lin J. Avguštin, glasbenikoma Gašperju Primožiču in Boštjanu Sokliču, v sklopu oddelka »poezije in železa« pa Ireni Novak Popov ter Alešu Gabrijelčiču, kritičarkama Varji Balžarolsky Antić, Majdi Travnik Vode in Vidu Bešterju, pesnicam in pesnikom Lukasu Debeljaku, Marcellu Potoccu, Blažu Lukanu, Tini Volarič, Jerneju Grlju ter Franciju Novaku, v sklopu prevoda pa Stanki Repar, ob prispevku »Poezija, kritika, železo in Alpe« Janka Rožiča.
O dogodkih z letošnjega Prangerja so za AirBeletrino poročali Pia Zala Meden, Maja Čakarić, Klara Škrinjar, Blaž Kavšek in Filip Hudej. Portrete avtorjev so ponudili Pia Zala Meden, Pija Lucija Kralj, Blaž Kavšek in Filip Hudej.
