Pakistansko-britanski pisatelj, dramatik, esejist, scenarist in režiser Hanif Kureishi je eno najpomembnejših imen sodobne britanske proze. Rojen je bil leta 1954 očetu pakistanskih korenin iz južnoindijskega Madrasa (danes Chennai), od koder se je večina članov njegove družine po delitvi Indije leta 1947 preselila v Pakistan, in britanski materi. Potem ko je v zgodnjih dvajsetih pod psevdonimoma Antonia French in Karim objavljal pornografsko literaturo, se je kmalu pričel profilirati kot pronicljivi in kritični opazovalec sodobne britanske družbe. V romanih, kratkih zgodbah, esejih, dramah in scenarijih najpogosteje obravnava postkolonialne teme in britanske kulturne identitete. Njegova ostra, kontroverzna, cinična in humorna pisava problematizira rasizem, nacionalizem, islamski fanatizem, imigracije, socialno neenakost, položaj manjšin in žensk v družbi, spolno usmerjenost in ljubezensko-erotične odnose. Najprivlačnejši dogajalni prostor njegove pisave je London s svojimi primestji, še posebej vzhodnolondonsko predmestje Bromley, v katerem je bil rojen in v njem odraščal.
Njegov sloviti romaneskni prvenec Buda iz predmestja (1990, slov. prev. 1999) je prejemnik nagrade Whitbread, prirejen je bil v BBC-jevo televizijsko serijo z glasbeno podlago Davida Bowieja, leta 1991 je po avtorjevi scenaristični priredbi in režiji izšel kot celovečerni film z naslovom London Kills Me, nedavno priredbo romana pa je zagrešil Royal Shakespeare Company. Scenarij za film Stephena Frearsa Moja čudovita pralnica (1996) o pakistansko-britanskem gejevskem dečku, ki odrašča v Londonu 80. let, mu je prinesel nominacijo za oskarja. Razen Bude so v slovenščino prevedeni še romani Intimnost (prev. 1999), Črni album (1999), Nekaj ti moram povedati (2009), Zadnja beseda (2016) in Ničla (2000), zbirke kratkih zgodb Telo (2002), Polnoč ves dan (2012), Mavrično znamenje in drugi spisi (2000) ter drama Primestje (2002), ki jo je istega leta uprizorila SNG Drama Ljubljana. Časnik The Times ga je leta 2008 uvrstil med 50 najpomembnejših sodobnih britanskih pisateljev. Od leta 2013 je profesor na oddelku za ustvarjalno pisanje na Kingston University v Londonu.
Marca leta 2012 je Kureishi kot gost Fabule napolnil Linhartovo dvorano Cankarjevega doma in se potrdil kot kritični, zajedljivi in s črnim humorjem prežeti opazovalec družbe ter posameznika v njej. Da ne piše zgolj fikcijske literature, je med drugim dokazal z nekaj avtobiografijami. V My Ear at his Heart (2004) je popisal svoj odnos z očetom, v BBC-jevem biografskem dokumentarcu In My Own Words, ki ga je leta 2024 režiral njegov tesni prijatelj Nigel Williams, pa je s pomočjo arhivskih posnetkov in novih intervjujev razkril svoje življenje in delo. Njegovo zadnje avtobiografsko delo je nastalo po tragični nesreči, ki se mu je zgodila dan po božiču leta 2022 v Rimu, ko si je ob padcu poškodoval hrbtenjačo in postal tetraplegik. Po operaciji in pričetku rehabilitacije je svoje okrevanje sprva dokumentiral na blogu Substack, nato pa ga s pomočjo partnerke in svojih treh sinov, ki so zapisovali njegove misli, razširil v svoje najbolj osebno in pretresljivo delo Sesutje (Shattered: A Memoir, 2024). Istega leta je bilo uvrščeno v ožji izbor za nagrado James Tait Black Memorial Prize for Biography, naslednjega leta pa je bilo med finalisti za nagrado National Book Critics Circle Award za avtobiografijo.
Njegovo zadnje avtobiografsko delo je nastalo po tragični nesreči, ki se mu je zgodila dan po božiču leta 2022 v Rimu, ko si je ob padcu poškodoval hrbtenjačo in postal tetraplegik.
Knjiga, ki ji je slovenski prevajalec Andrej E. Skubic dodal podnaslov Spomini o izgubi, starševstvu in potovanju k upanju ter ljubezni, je sestavljena iz enoletnih dnevniških zapisov (od 6. januarja do 26. decembra 2023): razmišljanj o življenju pred nesrečo in po njej, invalidnosti, izgubi dostojanstva spričo popolne odvisnosti od drugih, odnosu bolnišničnega osebja do njega in predvsem njegovem odnosu do njih, o družini in prijateljih, ki mu nenehno stojijo ob strani, umetniškem ustvarjanju, pri vsem tem pa o neomajni veri v življenje, upanje, hvaležnost in ljubezen. Tokrat osrednji junak na invalidskem vozičku ni fiktivni protagonist, kot je bil nekdaj uspešni, karizmatični in s seksom obsedeni filmski režiser Waldo v njegovem osmem romanu Ničla (The Nothing, 2017), ampak avtor sam, ki se zaveda, da je njegovo nekdanje življenje za vselej končano, in po dlje časa trajajočem besu ob nemoči in zavedanju nepovratne izgube išče načine, kako sprejeti svoje novo stanje in kako si organizirati življenje naprej.
»Začel sem se počutiti, kot da se bom zlomil; golo dolgočasje nenehnega ždenja v isti sobi noč in dan, medtem ko se ljudje okrog mene pogovarjajo v jeziku, ki ga ne razumem.
Nenehni medicinski posegi – pa če mi koristijo ali ne – so začeli v meni vzbujati vrsto bojazni, strahov in paranoj, ki jih ne morem premagati.
Moji obrambni mehanizmi – dobra volja in ljubezen do šal – mi ne morejo pomagati: ta bolnišnični vonj, ta obup in sovraštvo do mojega stanja, to nenehno spoznavanje, da sem invalid. Privedlo me je do brezupa, kakršnega nisem poznal nikoli v življenju. Doživljam tisti strašni občutek v stilu Edgarja Allana Poeja, da sem pokopan v lastnem telesu.
Živim v nenehnem stanju panike, strahu in solzavosti. Rad bi pobegnil iz samega sebe.«
Razen poejevske ujetosti v lastno telo avtor svojo nesrečo občuti kot zmes kafkovske tragedije in farse in se primerja z brezizhodnostjo želve, ki leži na svojem oklepu, »nemočno krili z nožicami in prosi, da jo kdo spet obrne«, ter čehovskega žalovanja za življenjem. Ob plejadi zdravniškega osebja v petih bolnišnicah v Rimu in Londonu, ko je bil zdravnikom, sestram in bolničarjem primoran dovoljevati vstop v svojo intimo – pri čemer ne skopari z anatomskimi podrobnostmi –, so v ospredju njegovih pripovedi partnerka Isabella d’Amico, ki ji je delo tudi posvetil, in njegovi trije sinovi, dvojčka Sachin in Carlo ter njun mlajši polbrat Kier. Zanj ves čas skrbi tudi nekdanja partnerka in mama dvojčkov, filmska producentka Tracey Scoffield, po prihodu v London pa številni prijatelji iz literarnega, gledališkega in filmskega sveta, ki so se izmenjavali v njegovi bolniški sobi, debatirali o umetnosti in pisatelju prinašali sled izgubljenega umetniškega vrveža.
Razen poejevske ujetosti v lastno telo avtor svojo nesrečo občuti kot zmes kafkovske tragedije in farse in se primerja z brezizhodnostjo želve, ki leži na svojem oklepu, »nemočno krili z nožicami in prosi, da jo kdo spet obrne«, ter čehovskega žalovanja za življenjem.
Neposredni in neprizanesljivi opisi avtorjevih občutij ugonabljajoče jeze, nepredstavljive bolečine, glasnega in tihega trpljenja, odrezanosti od sveta, ranljivosti, samote, zapuščenosti in boleče brezizhodnosti so težki in otipljivi, kljub temu da jih Kureishi v svoji prepoznavni maniri začinja s sarkazmom in humorjem. Skozi izpovedi razen o svojem zdravstvenem stanju in posledicah zanj ter njegove najbližje razmišlja o starševstvu, o sinovih in njihovem sprejemanju očetovega nepovratnega stanja, o Isabelli, ki jo je, mimogrede, na bolniški postelji zaprosil za roko, o ljudeh, ki so mu bili ali so mu blizu, o novonastalih lastnih občutkih spolnosti, o psihoanalizi, pisanju, literaturi, filmih in nekdanji svobodi. O učenju sprejemanja svojega bolnega telesa, hvaležnosti, ponižnosti in potrpežljivosti, pa tudi o prevpraševanju spoznanja, da mu je toliko ljudi tako zelo naklonjenih.
»Osupljivo je, kaj moja poškodba vzbuja v drugih ljudeh; kaj izvablja iz njih. (…) Stanje, kakršno je moje, pri katerem je tako temeljna stvar ranljivost, se očitno dotakne nečesa v ljudeh, in spoznal sem, da so iskreno predani. (…) Seveda zdaj drugače dojemam bolezen. Ne vidim je toliko kot vsiljivo motnjo, temveč kot neizogiben in bistven del življenja, zlasti dandanes, ko živimo dlje.«
Danes dvainsedemdesetletni pisatelj živi s soprogo Isabello v svoji londonski, za njegove potrebe prilagojeni hiši in ima neprekinjeno oskrbo. Za redno fizioterapijo, hidroterapijo in opremo, ki bi mu omogočala ohranjanje telesnih funkcij, britanska dobrodelna organizacija Royal Literary Fund zbira sredstva. Njegovo Sesutje z nemara najdaljšim seznamom oseb, ki se jim avtor zahvaljuje za podporo in med katerimi so Stephen Frears, Daniel Day-Lewis, Salman Rushdie, David Gilmour ter Slavoj Žižek, evocira Rushdiejevo izpovedno delo o napadu nanj in njegovem okrevanju Nož: premišljevanja po poskusu umora (leta 2024 izdano tudi pri nas) in je iskrena, pretresljiva in duhovita literarna izpoved o raztreščenem ter ponovno grajenem življenju. Izpoved o izgubi, bolečini, vztrajnosti in moči pisanja, o pomembnosti družine, skupnosti, človečnosti, požrtvovalnosti, spoštovanja, ljubezni in enormni volji do življenja. O tem, kako je zaradi hude telesne poškodbe izgubljeno dostojanstvo moč ponovno (z)graditi in – živeti naprej. Hanif Kureishi, ki danes v intervjujih iskreno govori o svoji invalidnosti, tudi nočnih krikih, snuje nova literarna dela, s sinom filmarjem tudi film o svoji izkušnji rehabilitacije v bolnišnicah, je s svojim doslej zadnjim delom navdihujoč pisatelj, ki vliva vero v življenje in ljudi. Človek, ki dokazuje, da zgodba o feniksu ni zgolj mit.
Objavo kritike je omogočila Javna agencija za knjigo.
