Sabino Fras Popovič branje prežema na vsakem koraku, v prostor pa vedno vstopi z neko navdihujočo prezenco, naj gre za njena predavanja, sodelovanje na strokovnih posvetih ali pa za prijateljsko druženje, s katerega boste zagotovo odšli vsaj z enim bralnim predlogom, če ne celo s knjigo pod roko. Knjige jo spremljajo ves čas, doma, na poti, v službi in celo na fitnesu.
Vaše življenje prežema več vlog, od matere, bibliotekarke, promotorke branja, profesorice … Kako bi sami klasificirali te vloge?
To je pa čisto knjižničarsko vprašanje, kako klasificirati, razporediti, umestiti v prostor nekaj, kar je vedno večplastno in redko, če sploh kdaj, enoplastno. Potem ponavadi izpostavimo tisto, kar prevladuje. Ob naštetih vlogah sem še žena, hči (na veliko srečo, mami je letos praznovala 85 let), snaha, botra, prijateljica, soseda, učenka, znanka in predvsem ženska. Prav te ženskosti se v zadnjem desetletju vse bolj zavedam, jo opazujem in se vse pogosteje ustrašim zanjo, saj jo v družbi na splošno tako radi preoblikujemo, poteptamo, zradiramo, vznemirimo in pričakujemo, da bo vse drugo, le ženska ne. Vse naštete vloge imajo nekaj skupnega, eno celico, ki zaznamuje sleherno od teh vlog, in to je, da sem bralka. Okrog te vloge se prepletajo vse ostale.
V Mariborski knjižnici ste delali na področju odnosov z javnostmi in trženja ter logistične mreže – kaj se vam zdi, da vam je ta služba dala za naprej?
Ta služba, ta knjižnica, me je oblikovala. V njej sem bila tri desetletja in vanjo sem stopila po sistemu, ki ga poznajo na Zahodu, da še mlade, tam pri 15., 16. letih, povabijo na prakso ter jih »gnetejo« v skladu z organizacijsko kulturo podjetja. Dala mi je vpogled v delovanje sistema, hkrati pa sem bila sama dovolj radovedna, da sem se ves čas dodatno izobraževala. Še nekaj je bilo: tisti trenutek, ko sem še kot dijakinja prestopila črto med zunanjim uporabniškim dojemanjem knjižničnega sveta in notranjim kreiranjem, sem v roke dobila pristopno izjavo za stanovsko društvo. Osebno se mi je to vedno zdela najboljša popotnica. Vsekakor pa so te dolgoletne izkušnje tista smetana na tortici, ki jo lahko ponudim študentom in teorijo povežem s prakso.
Kako pa je delati z mladimi študentkami in študenti?
Navdihujoče. Včasih tudi zelo naporno, ker sem pač odnosno bitje in rabim odziv iz predavalnice. In če ga ni, je kar zapleteno. A praviloma je vedno vsaj en par očk, ki zasije, kar je meni popolnoma dovolj. Pa ne le z mladimi, pri nas izobražujemo tudi odrasle in pri teh je poseben privilegij, da jih lahko uvedem v moč poslanstva knjižnic.
Leta 2025 ste postali tudi predsednica Bralnega društva Slovenije. Se boste tudi v okviru tega z njimi lotili zasnove kakšnega novega projekta?
Nacionalni dan za branje je velik projekt za naše društvo in ta je pred nami vsako leto. Prav tako nacionalno usposabljanje v obliki strokovnega posveta, ki ga vsako leto pripravimo v sodelovanju s partnerji in s finančno podporo Javne agencije za knjigo RS ter Zavoda za šolstvo ob mednarodnem dnevu pismenosti. A bolj kot nove projekte si želimo, da bi odločevalci sprejeli ukrepe, s katerimi bi zagotovili sistemsko financiranje nakupa sodobnih kakovostnih knjig v šolskih knjižnicah. Bili smo tudi med pobudniki Manifesta o branju za 21. stoletje in sem negativno presenečena nad precej majhnim številom podpisnikov. Tudi pri tem se pokaže odnos ljudi do branja.
Je društvo odprte narave, se lahko kdorkoli včlani?
Kdorkoli. Celo tisti, ki ne bere, a se mu zdi branje pomembno in je pripravljen ob plačilu letne članarine (to je pogoj za delovanje v kateremkoli društvu, tako da tudi naše ni izjema) morda tudi vložiti nekaj svojega prostega časa za različne aktivnosti. V društvu ni redno ali projektno zaposlenih, smo pa različno vključeni v aktivnosti, ki jih izvajamo.
V letošnjem letu je izšla tudi znanstvena monografija Bralna kultura v knjižničnem prostoru: razmisleki o poti od knjižničarja prostočasnega bralca do knjižničarja profesionalnega bralca, v kateri sta s kolegico Polono Vilar raziskovali bralno kulturo v slovenskih knjižnicah. Sta pri tem prišli do kakšnih novih ugotovitev?
Ugotovitev je kar nekaj, precej takšnih, ki vabijo v nadaljnje raziskovanje. Osrednja je, da morajo knjižničarji za učinkovito spodbujanje branja prehoditi pot od prostočasnih bralcev do profesionalnih bralcev, pri čemer branje postane temelj njihove poklicne identitete. Ob tem smo še ugotovili, da je velika večina knjižničarjev oziroma knjižničark (saj v tej poklicni skupini močno prevladujejo ženske) branju pozitivno naklonjena, a so nas presenetili podatki, ki kažejo, da je tudi v tej precej bralno orientirani poklicni skupini že prisoten delež takšnih, ki ne berejo redno, imajo do branja površen ali celo negativen odnos in se ne opredeljujejo za bralce. Zanimiva je tudi ugotovitev, da je v splošni javnosti izredno prisotno prepričanje, ki se prevesi tudi v pričakovanje, da ta poklicna skupina veliko bere, pozna literaturo in sploh živi z branjem, vsaj v splošnih in šolskih knjižnicah, od koder je bila večina sodelujočih v raziskavi, a hkrati v teh okoljih nimajo vsi namenskega časa za branje. Torej, nekaj, kar je osnova za delo, je pričakovano izpeljano v privatnem času in praviloma privatnem okolju. Gre za prvo tovrstno raziskavo pri nas in tudi v širšem mednarodnem prostoru.
Zasnovali ste tudi Nacionalni medresorski program za spodbujanje branja med mladimi športniki in športnicami Športajmo in berimo. Ste že takrat pričakovali, da bo imel take razsežnosti?
Na začetek tega programa smo postavili misel pisatelja Barnesa, ki jo je zapisal v knjigi Lege življenja (2020, str. 11): »Človek sestavi dve stvari, ki nista bili povezani. In svet se spremeni. Ljudje takrat morda tega ne opazijo, ampak ni važno. Svet se je kljub temu spremenil.« Po šestih letih trajanja programa, v resnici po sedmih, ker je bila prva testna izvedba v letu 2019, vidimo, da to zelo, zelo drži. Šport in branje smo prvič dali skupaj že v enem nagrajenem projektu pred tem, imenoval se je Bralna hokejska postava. Bil je lokalno zasnovan, saj je šlo za sodelovanje med Mariborsko knjižnico in Hokejsko drsalnim klubom Maribor. Ker smo želeli nekaj podobnega prenesti na nacionalni nivo, smo zasnovali projekt #športajmoinberimo. Ta še vedno živi, zanj skrbita Olimpijski komite Slovenije in Goriška knjižnica Franceta Bevka.
Pričakovane razsežnosti? Vsekakor. Delež mladih, ki se ukvarjajo s športom, je vsako leto večji in sploh je šport eden izmed magnetov naše družbe, ki nagovarja in povezuje. Pri projektu sem spoznala krasne ljudi, eden od njih je tudi Andrej Miklavc, ki je vedno znova izpostavil enega od vzrokov priljubljenosti športnikov, in to je njihova verodostojnost. Ljudje športnikom verjamemo, saj se potrudijo po svojih najboljših močeh. Kljub različnim škandalom še vedno prevladujejo tisti športniki, ki dajo vse od sebe, in to ljudje spoštujejo in občudujejo ter z njimi sočustvujejo. Na to lahko pogledamo tudi čisto z vsakdanjega zornega kota. Če pride v razred učiteljica slovenščine s knjigo in reče, da bodo pri uri brali, ne bo nobeno presenečenje. Morda bo še kakšen upor, ker se je fino upirati znanim stvarem. Če pa učitelj športa uro prične s knjigo in branjem, je presenečenje popolno in zanimanje osredotočeno. Nepričakovano nas zadene precej bolj in tako je tudi v zgodbah. Nekatere so fenomenalne ravno zato, ker se nitke stekajo v zaključek, ki ga niti približno ne slutimo, a ko pogledamo po zgodbi nazaj, se vse sestavi. Tako je tudi v življenju. Trajna pri tem projektu so vodila, ki smo jih zasnovali skupaj s psihologi in prinašajo tisto nekaj več, kar lahko branje ponudi mlademu športniku na njegovi športni in akademski poti.
O športu pa ste pisali tudi v svojih medgeneracijskih romanih za mlade bralce. Kako je nastala ideja za Pravo hokejsko bando?
Prva knjiga je nastala na podlagi resničnega dogodka. Verjetno je ne bi napisala, če ne bi bilo Tinetovega soigralca Iana (ki v knjigi tudi nosi to ime). Ko so se hokejisti vrnili s turnirja v Ameriki z osvojenim tretjim mestom, smo jih pričakali pred dvorano. Ian je bil visok fant, še zdaj je, le da je zdaj že očka, in je vedno nosil srce na dlani in to vedno povedal tudi s svojim nasmeškom, raztegnjenim do ušes. Stala sva ob vhodu v dvorano, ko je do njega stopil eden od očetov in mu zafrkljivo rekel: »To pa res ni nič takega; samo tretji, to je lahko vsak.« Nikoli prej in nikoli kasneje nisem videla tako hitro izbrisanega nasmeška. Nisem mogla biti tiho in sem stopila do Iana ter mu rekla: »Ej, po takšnih zgodbah delajo filme in pišejo knjige.« Pogledal me je od zgoraj navzdol in bolj zašepetal kot pa izgovoril: »No, takšno knjigo bi pa tudi jaz bral.« Ian je bil res nebralec, res zagrizen nebralec. In kako ne bi potem napisala zgodbe o tem, jaz, ki si tako zelo želim, da bi mladi spoznali moč branja.
Nato sem opazovala posledice, ki jih je pustila korona ter zapiranje šol in športnih objektov. Kako so se mladi bali bližine, kako so se kar nekam izgubili. In se enkrat o tem pogovarjava s prijateljico Majo, pa mi reče, daj, ti pošlji tvoje hokejiste nekam, pa pokaži, kako je ta bližina pomembna. Kam drugam bi jih lahko poslala kot v hribe. V naši družini se je korona glede vseh prepovedi najbolj dotaknila Mihe. In je nastala druga.
Tretja je prinesla zgodbo ženskega hokeja, ki ima to specifiko, da je v ekipi precej velik starostni razpon. In s tem pisana paleta odnosov. Mislim, da je ideja o trilogiji »padla« na predstavitvi prve knjige v okviru razprave, da je tem za pisanje še veliko.
Zgodba druge knjige vsebuje t. i. suhe treninge, vi ste izbrali, da bo to pot v hribe, ki je ekipo še bolj povezala. Zakaj ravno hribi in kako vam uspe držati to mladostno napetost v dialogih?
Hribi in gore prečistijo odnose. Tu ni neke znanosti v ozadju, le spoštovanje narave ter okolja, ki pogosto pokaže, kako majhni smo v svoji osamljenosti in ranljivi v svojem napuhu. Ljubezen do hribov sta mi predala starša, je del našega družinskega življenja, tako kot je gorniška literatura osrednji del naše družinske knjižnice. Odraščala sem ob teh knjigah in sama izkusila neverjetno moč hribov. Hribi so v moji zgodbi, ker so pomemben poligon medosebnih odnosov. Z nekom lahko greš enkrat v hribe, pa nikoli več nikamor, če se stvari na gori odvijajo stran od spoštovanja, zaupanja, povezanosti. Medosebni odnos se lahko v pozitivno obrne le ob res drastični izkušnji zaupanja. Kaj je lahko večji premik v odnosu, kot da ti nekdo reši življenje? Kje je lahko to še lepše, naravnejše in v res kratkem času kot pa v gorah? Ta trenutek sije sonce, nebo brez oblačka, čez deset minut se začnejo nabirati oblaki, tisti težki, veter pokaže svojo moč, kmalu sledijo prve dežne kaplje in že smo sredi gorske nevihte, ki lahko traja tudi le dvajset minut. Nato sledi tisto očiščeno, umito modro nebo. Vmes se lahko življenje popolnoma spremeni. Gorska nevihta je zame tudi prispodoba za vse krizne, težke, nepredvidljive situacije v življenju. Kdo ti bo podal roko, kdo te bo potegnil čez gorski previs, kdo bo stopil do tebe? Ali bi lahko glavna junaka stopila drug proti drugemu kje drugje, v kakšni drugi okoliščini? Morda, ne vem. Za to potezo sem ju pač poslala na Peco. Še preden sem zaključila čistopis, smo z družino šli še enkrat na Peco, ker se določenega dela poti nisem natančno spomnila in sem želela na terenu v živo preveriti. Zakaj sem izbrala ravno Peco? Ker je ta ljuba Koroška odmaknjena od sveta. A vsekakor je ključno, da Peco vidimo na vrhu slavnih mariborskih stopnic.
Hvala za kompliment glede mladostniške napetosti v mojih knjigah! Vedno sledim vodilu pristnosti, narečja pa so izjemno bogastvo našega prostora. Junaki športne ekipe iz Maribora se med seboj zagotovo ne morejo pogovarjati v knjižnem jeziku, prav tako se ne bi pogovarjali junaki iz Ljubljane, Krškega ali Kranja. Dialogi med junaki so gibalo medsebojnih odnosov, hkrati pa skoznje izrišemo junakov odnos do sveta. Ker so berljivi, tudi hitreje zdrsiš skozi dialoge. Mladi po letih in mladi po duši imamo radi dialoge v zgodbah, saj nas pogosteje čustveno premaknejo kot pa zgoščeni opisi ali zapisi različnih stanj. Uživala sem v pisanju dialogov, so pa tukaj svojo pomembno vlogo odigrali mladi sami, oni so bili merilo pristnosti in bili izjemni svetovalci. Jasno so mi dali vedeti, da je narečje lahko le v dialogih, za preostali del teksta pa je veljala zakonitost: to je knjiga in v knjigi mora biti lepa slovenščina.
Glede angleščine v našem jeziku. Koliko povprečnih petnajstletnikov se danes izraža le v slovenščini? Ni jih, zato tudi takšen literarni junak ne bi bil prepričljiv. Naj se vrnem nazaj k vodilu pristnosti. Zame je literatura vedno odraz družbenega dogajanja, pristnega, a premaknjena iz osebnega, izpovednega, dnevniškega v kakovostno, univerzalno. Tam, kjer se v mojih stavkih lahko najde tudi nekdo drug. Ta premik ne more biti le v domeni ali odgovornosti pisatelja, ker je osebno sam preveč povezan z zgodbo, junaki, svojim pogledom na besedilo. Pri kakovostni in dobri literaturi je zato ključen element urednik. Brez uredniškega dela ni kakovostnih knjig. Prav tako kot ne brez lektorja. Tudi dobre knjige so ekipni šport.
Pri začetnem pisanju leposlovja so vedno nasveti, naj pišemo o tistem, kar nam je poznano, in hokejski svet je vam dobro poznan. Ali ste imeli kdaj pri pisanju tudi kakšne izzive?
Absolutno. Eno je spremljati šport s tribune, zato je bilo te prizore res enostavno zapisati, ker tam je moje primarno mesto že več kot petnajst let, drugo pa je stopiti v svet garderobe in še bolj stopiti na led. Pri tem je res izjemno vlogo odigrala vsa mariborska hokejska skupnost. Kadarkoli sem imela kakšno vprašanje, so mi bili na voljo, od trenerjev do tehničnih sodelavcev in igralcev. Kakšne so bile reakcije mladih v času zapore treningov in kakšne posledice so športniki čutili po prebolelem kovidu, sem lahko prebrala, saj je bilo na ti dve temi narejenih nekaj zaključnih del in objavljeno že lepo število člankov. Pa tudi doma smo se soočali s situacijo, ko sta dva ostajala doma, eden pa je lahko hodil na treninge, ker so bili pač kriteriji tako postavljeni. Tudi smrt mame v drugem delu je bila kot poklon hokejskim družinam in tudi osebno družini, ki nam je precej blizu, tako da sem to lahko opazovala tako z izkustvenega vidika kot tudi brala študije o tem. A to ni bil najtežji izziv. Najtežje in največje izzive je prinesla tretja knjiga. Za uvodni prizor sem gradivo študirala kakšne tri mesece, se o tem pogovarjala s psihologinjo, z nevrologom, duhovnikom, prebrala vsaj deset romanov, ki se tudi dotikajo te teme, pa še vedno nisem bila prepričana, da je to to. A je tema, ki sem jo uvedla v drugem delu in se mi zdi izredno pomembna, ker brez smrti ni življenja in tako kot se ne pogovarjamo o npr. menstruaciji, se tudi o smrti ne pogovarjamo na primeren način. Smrt je še vedno nezaželena tema, a hkrati zagotovo nekaj, s čimer se vsak od nas sreča.
V trilogiji ste prikazali, da je svet lahko tudi zelo krut – od neizprosnih trenerjev, športnih poškodb, zaradi katerih je športna zgodba prekinjena, nerazumevajočih staršev, celo do prej omenjene smrti. Zakaj morajo knjige biti tako življenjske?
Ker drugače niso prepričljive. Še pravljice so krute. Zakaj je življenje kaj drugačno? Gre za način, kako opišemo to krutost in kako jo povežemo z odgovoroma na vprašanji zakaj in čemu. Kako bolečino izrišemo, da nam ne obstane v želodcu, temveč v nas sproži čustven odziv. Učiteljica Tina, res izjemna učiteljica, uči v petem razredu in zdaj že četrto leto bere knjigo Prava hokejska banda na glas skupaj z učenci. Pred leti je bil le en učenec, ki so mu oči zasvetile ob Tinetovem uporu trenerju. Zdaj jih je skoraj polovica. Hkrati je bil pred leti le en Črt v razredu, zdaj jih je precej več.
V tretjem delu se osredotočite na žensko hokejsko ekipo, ki pa za trenerja dobi enega od prejšnjih članov hokejske bande, saj zaradi dolgotrajne poškodbe ne more več igrati. Naročeno mu je, da mora o puncah zbrati čim več informacij – od tega, kaj imajo rade, in drugih zanimanj pa tudi do njihovih menstruacijskih ciklov. Zakaj se vam je zdelo pomembno, da to vključite?
Ni ženske ekipe brez menstrualnih ciklov. Le vprašanje odnosa do te teme je odprto, v resnici pa sta le dve smeri: negativna in pozitivna. Menstrualni cikli so za ženske bistveni, ključni in o tem se govori premalo. Seveda se premalo govori na pozitiven način in s pozitivnega gledišča. Še vedno se prevečkrat naslavljajo stereotipi o čudnih dnevih, ko smo ženske pač tečne ali nemogoče, še bolj kot običajno. Ključno je, da smo ženske ozaveščene o pomembnosti tega cikla in o vplivu, ki ga ima na naše sposobnosti, ter o tem, kako to povezati. Kdaj si dovoliti npr. mirovati ter usmeriti pozornost vase in kdaj uporabiti energijo in telo spodbuditi k presežkom, ker se vse lažje sestavi. V športu je predolgo veljalo prepričanje, da je menstruacija nezaželena, moteča, cele generacije deklet športnic so bile podvržene pristopom, ki so zavirali ta naravni, zelo pomembni proces. O vsem tem obstaja kar nekaj študij in tudi pričevanj. Branje študij, strokovnih člankov, raziskav je navada, ki jo prakticira res le še peščica. Zgodbe imajo svojo moč, tudi sporočilno, zato sem se odločila, da bo tudi to tema v moji knjigi. Kot pa sem že izpostavila: težko danes pišeš o ženski športni ekipi ali ženskem individualnem športu, ne da bi se dotaknil te teme. Voditi žensko ekipo je pač drugače kot voditi moško ekipo. Še večje razlike kot na članskem nivoju so prav v obdobju odraščanja. Pač, podobno kot pri branju in izbiri bralnega gradiva. V življenju se vse poveže, šport in branje pa precej bolj, kot si predstavljamo. Preden sem se lotila pisanja, sem opravila precej branja in poslušanja. Kar nekaj literature je že na temo razlik pri treniranju in vodenju ženske ali moške ekipe, govorila sem s trenerji različnih ženskih ekip in tudi s športnima psihologoma ter na srečo tudi z nekaj vrhunskimi športnicami, nekaterimi še aktivnimi in še več takšnimi, ki so kariero že zaključile in o tem govorijo precej lažje, svobodneje.
V vseh treh knjigah sledimo likom, ki jih spoznamo že v prvem delu knjige – večinoma so to fantje iz hokejske ekipe, v tretji pa spoznamo še dekleta. Malce večji poudarek je na treh, Tinetu, Mihi in Špeli. Zanimivo se mi je zdelo, ko sem izvedela, da je tako ime vašim otrokom, saj večina avtoric ne uporablja resničnih imen. Zakaj si se odločila, da jih ti boš?
Prva zgodba je nastala na podlagi resničnega dogodka, kot sem že omenila. Pobudo je dal Tinetov soigralec Ian (že omenjeni zagrizen nebralec). In kako naj potem v to zgodbo dam druga imena? Zame je ime nekaj najbolj osebnega, kar nas opredeljuje, identificira. Nam je lastno. Priimek si že delimo, a ime je ime. Še nekaj imen je vzetih iz resničnega življenja, ker je knjiga predvsem poklon vsem, ki se v pregovorno nogometnem mestu trudijo in angažirajo za hokej. To ni tako samoumevno, kot se morda zdi, in niti malo enostavno. Saj v podobnem položaju so tudi drugi športi, npr. odbojka, košarka, rokomet. A ime je pomembno, zato ga nekateri junaki nimajo. Imajo le oznako funkcije. Je pa zanimivo, kako nekateri »iščejo« v literarnih junakih osebe iz realnega življenja. Noben junak v mojih knjigah ni dejanski posnetek neke realne osebe, je skupek različnih premislekov.
Kako pa so sprejeli knjige, so imeli kakšne pripombe?
Kako so otroci to sprejeli? A veste, da o tem nismo nikoli načrtno govorili, da bi debatirali v smislu, ali ja ali ne. Ko sem razmišljala o pisanju, sva o tem govorila z možem, ker je to še eno delo, ki odvzame prostor za kaj drugega. Pisanje je raziskovanje, garanje, premišljevanje, vsaj pri meni. In ko sva sprejela odločitev, da gremo v to, so sodelovali tudi otroci. Pa ne le najini, tudi drugi. Celo trenerji so bili del ekipe za preverjanje pristnosti zapisanih hokejskih dejstev. Zdaj pač prvi del doma imenujemo Tinetova knjiga, Mihev je drugi del, tretji pa Špelin. Je pa bila zanimiva reakcija bralcev, ki so blizu naši družini. Marsikdo naju je vprašal, kam sva skrila Saro. Tisti bralci, ki niso osebno povezani z našo družino, se ob imenih ne ustavljajo. Njih nagovori zgodba kot zgodba mladih športnikov.
V knjigah ste se odločili tudi za pisavo, primerno disleksikom, in ilustracije, kako to?
Spet življenje. Najstarejši sin je disleksik. Čeprav ni dostopne uradne statistike, predvsem zaradi varovanja osebnih podatkov, sem v športnih krogih srečala precej disleksikov. Konec koncev sem tudi sama pri sebi skozi sinovo pot spoznala, da sem nikoli odkrita disleksikinja, ker v naših časih ni bilo toliko tovrstnega znanja in se z nami nihče ni ukvarjal na tak način. Še danes ne ločim med levo in desno in to je pogosto predmet zabave v naših družinskih in prijateljskih krogih.
Ilustracije? Živimo v svetu podob. Niso barvne, ker lahko dodamo svoje barve. Razen naslovnice. Ilustracije so zame izredno pomemben element pri pismenosti in predvsem pri izgradnji zgodb. Posameznika vabijo preko slike v ubeseditev zgodbe. Sodelovali smo z zelo potrpežljivim ilustratorjem, saj so prve ilustracije dobile korekture. Za kar nekaj detajlov pri hokejski opremi so mladi testni bralci predlagali sodobnejše rešitve. Še nekaj je pri teh ilustracijah: malo, res v mini mini delčku, ustvarjajo podobo. Strip pa je ljubezen naših otrok in ne samo naših. Strip je pri mladih nadvse priljubljen in hvaležna sem vsem, ki v slovenskem prostoru vlagajo napore v to, da bi tudi odrasli končno le dojeli, da strip ni nepotrebno branje, temveč izredno zahtevno, kompleksno in kakovostno branje.
Vaše knjige so polne življenjskih modrosti, za katere upam, da jih bodo bralci tudi razbrali iz zgodbe, in zdi se mi, da je to tudi del vaše osebnosti. Kje pa ste videli mejo med moraliziranjem in nasveti?
Hvala, to je pa lepo. Nisem niti razmišljala o meji, res pa sama precej sovražim tisto pokroviteljsko modrost, ki je verjetno zelo pogosto blizu moraliziranja. Sama berem s svinčnikom v bližini, zato tudi praviloma kupujem knjige, ker jih vedno popišem in označim. Imam tudi zvezek, v katerega izpisujem misli iz tistih knjig, ki si jih izposodim. Takšne univerzalne misli enostavno vidim kot spodbudo, moč, premik. Ko se me kakšen stavek dotakne, še posebej takšen, kjer vidim, da so besede izbrane in tudi ne kar na prvo žogo postavljene, vidim v njem moč besed, naših misli in s tem povezane premike v našem razmišljanju. Besede imajo izjemno moč. Ker se tega nekateri zavedajo, jih počasi odmikajo od nas. Siromašijo besedni zaklad in s tem siromašijo naše misli, dojemanje sveta, odnosov in vsekakor onemogočajo radovednost in kritično miselnost. Največji talent posameznika danes je biti navihano iskreno vedoželjen ali pač radoveden.
V zadnjem času so v knjižnem in televizijskem svetu izredno popularne hokejske romance (Heated Rivalry, Icebreaker ipd.), ki so še pospešile priljubljenost hokeja. Ste že kaj slišali za to, so vas mogoče otroci opozorili?
Slišala. A na moje pisanje niso imele prav nobenega vpliva. Prebrala sem eno prvih, res zaradi otrok, ter videla, da je hokej bolj kulisa. Knjiga, ki me je premaknila v pisanju, je bil roman Fredrika Backmana Mi smo medvedi. Prikaz hokejske skupnosti je avtentičen in če si kadarkoli bil blizu hokeja, to začutiš. Ko je izšla pri nas, smo jo brali tudi doma, starejši sin z menoj ni delil navdušenja nad to knjigo. Ko sem ga povprašala po razlogu, mi je odvrnil z zelo natančnim odgovorom: »Spet nikjer golmana.« To je bila še zadnja spodbuda za začetek mojega hokejskega romana. Ker kakorkoli pogledamo, brez golmana ni hokejske (pa tudi še katere druge športne) ekipe.
V svojih predavanjih in govorih o spodbujanju branja in o tem, zakaj je branje pomembno, velikokrat poudarjate ravno to čustveno poanto doživljanja knjig – zakaj je to še toliko bolj poudarjeno pri odraščajočih otrocih?
Čustva so osnovno gibalo delovanja ljudi. Ne gre brez tega. Branje knjig nas oblikuje v empatične ljudi. Na tej točki je potrebna preciznost. Ni pomembno le, da beremo, pomembno je, kaj beremo: kakovostno leposlovje ima ta vpliv, da nas preoblikuje, leposlovje, kjer so prav literarni liki izrisani verodostojno, smelo, avtentično, kompleksno. Šport je dejavnost, ki v največji meri povezuje ali ločuje ljudi, in najpogostejše vprašanje, ki ga športniki slišijo po tekmi, je vezano na čustva. Tisto, kako se počutite po tej tekmi. Zato v knjigah iščemo čustva, v zgodbah nas premikajo čustva. In konec koncev, beremo ali ne beremo zaradi osebe, ki nam je branje približala ali pa nam ga je precej oddaljila. Podobno je pri šolskih predmetih. Veste, kaj svetujejo psihologi in pedagogi staršem, ko otroci doma tožijo nad kakšnim predmetom? Vsi smo to že kdaj slišali ali pa sami počeli. »Joj, ta matematika, kako je tečna. Pa kdaj bom to sploh potreboval?« V takšnih situacijah svetujejo, da povprašamo, kakšen je učitelj ali učiteljica matematike. Vedno gre za odnos. Pa naj stvari še tako dajemo v nek celofan in izbiramo posebno dekoracijo, da bi vse skupaj izgledalo drugače, je osnovni gradnik za karkoli v življenju odnos. In odnos je lahko le čustven. Najstništvo je skoraj zagotovo najbolj čustveno premikajoče življenjsko obdobje, ko se ustaljeni odnosi preoblikujejo, ko se vzpostavljajo novi in ko se gradi temeljni odnos posameznika: odnos do samega sebe. V obdobju zgodnjega najstništva lahko ostanejo knjige, zgodbe, branje, pogovor o prebranem vezivo med družinskimi odnosi. Če na eni točki leposlovje zamenja stroka, je to tudi čist okej. Le da ne nehamo misliti in se pogovarjati.
V katero leposlovno smer se pa zdaj podajate?
To vprašanje takoj odpira podvprašanje: kot bralka ali pisateljica? Kot bralka vandram. Vedno bolj me privlači literatura, ki ima ob stvarnem, četudi leposlovno zapisanem, tudi osebno noto. Ni je teme, ki ne bi bila že doživeta. Še v fantastiki in znanstveni fantastiki so najmočnejši magnet odnosi. Beremo, ker skozi like pronicajo odnosi, ki jih živimo. V literaturi iščem premišljene besede, stavke, ki kažejo, da se avtorju ni mudilo pri pisanju, da urednik ni bil obremenjen z lastno ustvarjalno željo, da lektor ni bil pod časovno stisko. Vandram med smermi, od precej zahtevnih (skoraj alpinističnih) do lažjih sprehodno-pohodnih. Kot pisateljica ta trenutek plujem med besedilom, ki bi bilo morda še najbližje esejistiki, če bi ga že morali klasificirati (da vrnem žogico na izhodiščno vprašanje), a hkrati se ob tem tekstu gradi že nova zgodba mladih športnikov. Kakorkoli obračam, je v športu daleč največ čustev. Ker če bi si morala odgovoriti, čemu sploh pišem, bi bil odgovor verjetno vezan na čustveni svet mladih športnikov. Da bi mladi športniki imeli izbiro pri branju, ne le biografij uspešnih in slavnih športnikov, temveč tudi leposlovne zgodbe, ki odslikavajo njihov svet. Letos sem gostovala na eni srednji šoli, kjer so dijakinje v celoti same pripravile pogovor z menoj. Svoj pogled na knjigo Prava hokejska banda je predstavila mlada športnica Tana. Izrekla je nekaj, kar mi je spodbuda za nadaljnje pisanje in bo vedno ostalo z menoj kot izjemna pohvala: »Bilo je, kot da knjiga bere mene, ne jaz knjigo.« Takšen stavek, ni kaj. Doza dopamina za še vsaj eno trilogijo o mladih športnikih.