Čakam taksi. Drevesa se že skubijo na pločnik, pritekla sem iz bloka, kjer živi, in sonce me objema kot topla bučna juha. Slečem jakno.
Spoznala oziroma zagledala sva se v kafiču, pravzaprav v restavraciji, kamor sem spontano šla na pijačo z dvema frendicama. Usedemo se, onidve zvečer ob sedmih naročita kavo pa neko ananasovo sladico, jaz pa radensko z okusom. In kozarec vode z ledom. Še vedno je poletje, čeprav je že jesen. September. Zagledala sva se. On je mene prvi in začne. Pecat. Se spogledovat. No, za to, seveda, rabiš dva. Oba sva se. Gostja in natakar.
Načeloma nisem mehka recimo na natakarje, na moške v uniformah, na določeno obliko ali barvo las oziroma kar obstaja teh zunanjostnih specifik, in če že moram kaj izbrat, bi rekla rizz. Soft soft rizz. Ne vem. Ali pa, ko smo bolj na blizu, vonj človeka. Ali pa zgolj naklonjenost. Mogoče je v resnici vse zelo banalno in se zagledam v to, kako me drugi gleda, se pravi, se zagledam sama vase. Yes, exactly by the book. Psihologija by the book. Na tem mestu, da je jasno, ne govorimo o ljubezni in partnerskem odnosu, govorimo o flirtanju in dejtanju.
Torej. Čakam taksi, vračam se z jutranjega dejta.
Ni stregel naše mize, vse poteka na daljavo. Zgleda mlajši, kot sem sama, mogoče petindvajset let, jaz mam mal čez trideset in pomislim: še čisto kul razlika, ampak kakorkoli, tistega septembra me zaradi presuhcene postave, ki jo spretno skrivam pod ohlapnimi oblekami, in dveh kitk zamenjujejo za dvajsetletnico in predvidevam, da se fant zato zapali. Komunikacija čez teraso restavracije nemoteno poteka, pretok dopamina po telesu tudi, ampak v določenem trenutku je treba plačat in domov, ker je naslednje jutro služba. Vaje. Za hec grem še na WC, čeprav me niti malo ne tišči lulat, tam ga srečam bolj na blizu, nič ne rečeva, samo jasno je, da sva si všeč. In to opazi njegov sodelavec za šankom, ki me milo spomni, da sem k njim spravila banjico Lidlovega sladoleda v zamrzovalnik, in mi ga preda. Plačam, grem.
Čau, prjatlci, dejmo kmalu spet!
Še vedno čakam taksi, mudi se mi v gledališče, zvečer igram predstavo. Sonce boža hrbet in lobanjo in si mislim: Kakšna škoda se v takem vozit s taksijem. Načeloma sem vedno na vseh poteh z biciklom in tudi tisto restavracijo sem zapustila na kolesu. A danes ne. Se pravi.
Čau, prjatlci, dejmo kmalu spet!
In sem na biciklu. Skozi mesto. Razmišljam, vem, da ziher vsak dan peca drugo, ampak vseeno, všeč mi je, hočem ga še enkrat videt. Med vožnjo pokličem v restavracijo, javi se sodelavec za šankom, razložim mu: jou, tuki una, k je spravla sladoled v skrinjo k vam, in dodam, da sem nekje pozabila »sončne špegle«, verjetno tam, na mizi, če lahko preverijo. Preverijo in sončnih špeglov ni, tam na mizi. Seveda, ker so v moji torbi. In rečem: ah, verjetno sem jih pozabila kje v službi, hvala, čau. Tako. Sedaj pa naj vesolje ostalo naredi. Upam, da sodelavec za šankom šteka igro.
Pripeljem se do doma, kolo pospravim v garažo, odklenem vrata stanovanja in zavibrira telefon. Neznana cifra. That was fast. Uspelo je. Mister Flirtič je napisal: kako ti je ime na Instagramu? Nič mu ne povem. In sploh komuniciram borno. Se pa zmeniva za dejt. Čez nekaj dni.
Ta dejt je danes. Taksi sem izbrala v obe smeri, na njegov naslov in sedaj nazaj. Hotela sem preprečit, da bi me kdo srečal, ker sem svetu javila nedosegljivost in nisem povedala, zakaj.
K njemu štartam ob devetih zjutraj, ker je dopoldne žal edina možnost, da se srečava, preden gre on delat, preden grem jaz delat. Jasno je, dala bi se dol. Prispem, plačam taksi, vsakič dražje, v mislih se na hitro potolažim, ajde, sej ne zapravljam velikokrat za taksi, in stečem v rumenkast blok. Preden pozvonim, pomislim, ja.
Res
Drži.
Nespametno do konca.
Grem k neznancu, v neznano stanovanje, ne da bi to komurkoli rekla. Dejt na slepo. Vem samo, kako mu je ime, on me kliče ljubkovalno »kitka«, ne veva, koliko sva v resnici stara, in niti nimam pojma, če je samski, verjetno je. Na to računam. Vedem se, kot da bi imela šestnajst let oziroma kot da sem v mehurčku, polnem hormonalne tekočine, naivno priletela iz ne vem katere orbite v ta svet, kjer se dnevno dogajajo posilstva in zlorabe. V svet, kjer na netu najdeš malo morje videogradiva ilegalno snemanega seksa z raznih dejtov. Tako stojim pred zvoncem pet, morda deset minut in kontempliram množico scenarijev, ki se ne končajo dobro, potem pa – spet kot da sem nazaj v mehurčku – sklenem: ah, nič ne bo, to se dogaja v novicah, filmih, pravljicah in knjigah. A za vsak slučaj pošljem bff kratko sporočilo: »šla na dejt na ta in ta naslov, pokliči me čez ene 45 min, če sem še zmeri živa, hihi, hecam se, just in case, vse bo kul 🙂 rtm ❤️«
Pozvonim.
In preživim.
Nisva seksala.
Sedem v taksi. Končno. V notranjosti vozila me pozdravi klima in telo si zaželi nazaj na pločnik, poln sonca, kako sovražim mraz. Sedim in kontempliram jutranji obisk in se zavem, da sem mogoče mičkeno zadeta od marihuane, ki se je kopičila v zraku tiste dnevne sobe. Ampak, ne, zadeta nisem, samo spokojna sem.
Nisva seksala.
Sva pa ugotovila, da ima on dvajset let, jaz pa triintrideset. On mi tega ne verjame, potem pa reče, da to sploh ni važno, ker so mu starejše punce všeč. Meni je nerodno, nočem seksat. Ni mu kul. On pa bi. Ampak ne, ne bo šlo, rečem, ker itak nimava kondoma. Razume. Vas starejše je težko prepričat brez kondoma – in ne ve, da jaz kondom v resnici še kako imam, ampak se hočem elegantno ognit seksu. Reče: prov, bova pa naslednjič, sam dej, res ti kup kondome, ker so dragi ful, in še opozori, da moram vzet največjo cifro, in mi dokaže, da ne laže, jst pa, tenks, v redu bo… In potem si zvije joint, prej je enega očitno že skadil, flet namreč že diši po travi, in cel je skuštran, ljubek in ranljiv kot en mali princ in skoz me hoče lupčkat in rečem: dejva se sam mal objet, in se objameva na kavču. Flet je polovično zatemnjen z roletami, kot kadar prideš z žuranja domov ob šestih zjutraj in hočeš malo spat. Postregel mi je vročo vodo z mal limone, ker je vmes ugotovil, da nima čajnih vrečk. Pokliče moja bff, se javim, rečem, da vse štima, on je vmes prižgal TV, Titanic, rad ima romantične komedije, mi reče, in me objame v žličko. Zadet je, a bi ti tud mal – ne, ne bom, ne kadim, pa moram pol v službo – sej jst tud, mi reče. In pol mi hoče mal prodat, če rabi kaka frendica, pravi, da tud dila. Ful so slabe plače v restavraciji in šef ga že pol leta nateguje in mu ne da povišice, ki mu jo obljublja. Če mu kaj ni prav, loh vzame Pakistanca, reče šef. Šef je šef. Ampak misli menjat, it v nek drugi bar, drž pesti, da bom dobil. Boža me in govoriva. On veliko govori. O svojih bivših pa o mami, o najemninah, o tem, kako se mešajo koktejli, in o napornih strankah. Veliko se smejiva. Sploh napornim strankam. Vpraša me, zakaj sem taka suhica, da mam nogo kot njegova roka. Povem mu, da mam trenutno mal problem z anoreksijo, da sem premalo jedla zadnje mesece. Reče: prid ti k men, te bom nahranu. Pavza. Dej, kako ti je ime? – ne povem. Objamem ga kot starejša sestra, on mi stisne lupčka, mal se še pomuckam, grem.
Sedim v taksiju. Kontempliram torej ta mehurček, v katerem sem se znašla z dvajsetletnim fantom, in pogledam v sredinsko ogledalo avta, se zagledam v voznika in se zavem, da sva se danes že pozdravila, in rečem: O, midva sva se pa že v kontra smer peljala.
Zelo rada klepetam z vozniki taksijev, obožujem jih. Morda zato, ker se bolj redko vozim z njimi in je zame to event. Zanima me, kako ga hendlajo, kdaj najraje vozijo, kaj storijo, ko jim kdo pobruha avto, kako zdržijo nočne, katere stranke vidijo kot najnapornejše – hvala bogu še nihče ni rekel, da tiste, ki se rade pogovarjajo – in tako naprej.
Tokrat mi ni kaj dosti do pogovora, še vedno se crkljam v tisti zatemnjeni dnevni sobi. Se pa voznik očitno zaradi mojega spontanega pozdrava O, midva sva se pa že v kontra smer peljala začuti povezanega z mano. In začne:
– A si se cepla kej?
Ojoj. O ne. Ampak ja. Točno to, kar mislite, da bo.
Odgovorim oziroma vprašam:
– Proti gripi?
– Ja.
– Ne. Sam prot koroni.
– Če je pod oznako 01, si dobro skoz prišla, drugač si pa najebala.
– Kaj pa je ta druga?
– 02 pa pol 03.
– Kaj?
– 02 so počasne bolezni, kasneje se razvije rak. Tretja je pa odpoved ledvic, nepokretnost, slepota, ni da ni… Kakšne svinjarije. Jaz najprej punco vprašam, če se je cepila, in če se je, se je ne pipnem. Živi virus AIDS-a. Šreding proteina, šreding nanotehnologije. Odločitev ameriškega vrhovnega sodišča: kdor se je cepil, je gensko spremenjeni organizem. Transbor sapiens je novi naziv teh ljudi. Izgubili so vse pravice kot živi človek in postali last korporacije nosilca patenta. Klaus Schwab pravi: »You will own nothing and you’ll be happy.« To je ta agenda.
In sedaj v tem trenutku, ko to pišem, se spomnim neke knjige, ki sem jo pred kratkim brala – poleg Mehurčkov Otona Župančiča – takole se glasi odlomek: »Teorije zarote ne delujejo tako kot običajne informacije; navsezadnje so tako absurdne in za lase privlečene, da je težko verjeti, da jim bo kdo dejansko za-verjel.« Ja, težko je to verjet. In potem se nadaljuje: »Njihova naloga je, da vzbudijo splošen dvom o kredibilnosti in dostojnosti njihovih tarč.« (Jason Stanley, Kako deluje fašizem)
Sedim v taksiju, dojemam, s čim imam opravka, in se začnem zabavat, opazovati fenomen, ki sem mu priča. Voznik pa nadaljuje.
– To ne morš verjet, ti rečem, ampak tko to je.
sledi ena
krajša dramska igra
po resničnih dogodkih
oziroma replikah z naslovom
Pa da vidmo, kok bo daleč tole šlo
dejte zdržat, splača se
– Vsi idioti podpirajo to Ukrajino. Debili retardirani. 14.000 Rusov so pobili. Ukrajinska neonacistična golazen. Potem se je pa unemu utrgalo. Je rekel: Zdaj pa dost. Ja. Prav ma.
In v istem dahu vpraša:
– No, kaj pa za HPV, si se cepla?
– A kaj? Aja. Nisem.
– Bog ne daj. Vse boste dobile raka na dojkah pa na maternici.
– Aha.
– K zobarju, ko greš, v protibolečinski je notr grafenoksid.
– Mislim, sem dobila protibolečinsko, ko so mi ruval ven modrostne.
– Ne več ven dat. Za tetanus si se cepla?
– Tetanus te cepijo kot otroka, a ni tko?
– Ja, sam zdej nobenih več ne vzem, ni šans.
– Kako pa veste vi vse to?
– Ker imajo oni vse to pravno krito, to, da delajo poskuse z nami. Velike tiskane črke ti pomenijo mrtva entiteta. Tako se opisujejo mrtvaki. Ko boš šla naslednjič na pokopališče, boš vidla velike tiskane. Potem imaš admiralski podpis modre barve, potem je pa podpis živih ljudi, ta je pa z zeleno barvo.
– Aha.
– Ustava v Republiki Sloveniji ni veljavna zarad tega, ker ni narod verificiral to ustavo. Vsi so izgubljeni na morju.
– Kako? Tega pa ne razumem.
– Ja, ja, ja.
– Kaj?
– Vsi so izgubljeni na morju.
– Ne štekam.
– Ja, ja. Otrok je vpisan v rojstni list…
– Ja?
– Preko ladijskega manifesta kot ladijski tovor…
– Ja?
– Se pravi, porodna voda odteče, pride posteljica ven…
– Ja?
– Placenta. Placento vpišejo v rojstni list, placenta kasneje umre…
– Ja?
– In ti zastopaš te velike tiskane črke na osebni izkaznici.
– Aha. Okej.
Mehurček, v mehurčku sem, v njegovi glavi, ampak nič ne štekam.
– Sori, ne vem, če sem poštekala.
– Ja. Ljudska pomišljaj pisarna pika si.
– A to, da pogledam?
– Ja. Ljudska pomišljaj pisarna pika si.
– Ljudska pomišljaj pisarna pika si, okej.
Sedim ujeta v tem taksiju. Vožnja, ki je prej, v nasprotno smer, trajala deset minut, se je že zdaj na pol poti zavlekla skoraj na štirideset, ker je ura tri popoldne in se tone pločevine zgrinjajo iz mesta ven. Poslušam predavanje o tem, kako zaradi omrežja 5G lahko koagulirajo bela krvna telesca v organizmu in kako seveda koronavirus ne obstaja in kako so cepiva preoblikovanje našega ID-ja, kar je kratica, ki pomeni »I die«, kar je nevrolingvistično reprogramiranje telesa, kar je besedna črna magija. Gospod voznik vse to ve iz prve roke, ker ima prijatelje žvižgače. Sedim ujeta v tem taksiju in prime me, da bi šla v debato s protiargumenti, ampak takoj za tem impulzom pomislim, da se je morda najbolj pametno in najbolj varno strinjat. Vseeno skušam malo menjat temo:
– Petek popoldne, ha? Zmeri gužva…
– Prekleta pedrska golazen, ej. Evropska unija. Symbols will be their downfall. Rumene zvezdice, ki se združijo v eno veliko rdečo komunistično zvezdo. Komunizem je židovski izum za poboj belih ljudi. To multikulti…
– Ja?
– A veš, tukaj ti migranti, pa to. To je vse kalegri plan. Plan, da se nas zamenja, nas belce, v Evropi. Hitler je bil junak. Ta prvi, ki je stopil na fronto proti komunistom. In je bil prvi v zaščiti belih ljudi. To, kar za njega pravijo 6 milijonov Židov, pa to so take laži.
– Mhm.
– Ta prvi je vse to zrihtal… leta 36 je spucal celo Nemčijo pornografije, transfaktardov, pedofilije. Ta prvi je naredil zakone, zaščitu je živali, in to sam zaradi Židov, ker to so svinjarji svinjarjev. V njihovih svetih knjigah piše, da lahko posiljujejo, seksajo s triletnimi punčkami. Da nas lahko pobijejo. Lej, mavrca!
– Pa res.
Tip dobesedno, dejansko, in the middle of the Hitler preach pokaže s prstom skozi okno in izjavi: Lej, mavrca! Prej prokleta pedrska zalega, potem pa Lej, mavrca! Na tej točki se ne počutim več niti malo krivo, ker sem malo prej, nekje med njegovim monologom o cepivih, od fascinacije stisnila record v avdiosnemalniku na telefonu. Kajti zdaj razmišljam, da imam vsaj nek dokaz za sovražni govor, če bi to prečkalo kakšno mejo moje varnosti; fantaziram, kako izve, da igram v predstavah, ki Hitlerja in Putina obsojajo, in me pričaka z nožem pred mojo hišo. Na zadnjih sedežih avtomobila me postane strah, da se mi utegne kaj zgodit. Čeprav mogoče se mi utegne kaj zgodit prav zaradi tega, ker ga snemam. Vse, kar si želim, je, da ta vožnja mine.
In se hkrati čudim, da še ni omenil Gaze.
– Ja, ti pravm, da nas lahko pobijajo in posiljujejo. Brez zajebancije. To ti je črna magija taka. Krvna žrtvovanja si lahko privoščijo. Da zakoljejo otroke. Cel Hollywood je tak. Vsi ti ta glavni hollywoodski igralci.
Aha, res bolje, da ne izve, da sem igralka.
– Kaj je ta? Michelle Obama, transfakrtard. Dvometrski hrust. Kaj je ta? Macron, Macronova žena, transfakrtard. LGBTQ, ta ZZA, DAY. To so… to so ti vse imena demonov iz tega Talmuda pa Toraha.
– Kaj ZZA? Kaj je to?
– ZZA, to, a veš, večspolniki.
– Aha, okej.
In bolje, da ne izve, s kom vse se družim.
Čeprav postajam jezna in me prime, da bi začela kričat.
– To je iz teh Talmudov… Ne poznamo sploh židovskega sranja.
To je vse židovska agenda. Promocija židovskega sranja. Noro. Lidl, Hofer, bog ne daj tam kupovat meso. Parazite noter dajejo.
– Ja, sej ne jem sploh mesa velik…
– Vodo iz vodovoda. V vladnih krogih dobijo SMS-e, katere dneve naj ne pijejo vode iz vodovoda. Brez zajebancije. Jaz pijem destilirano.
– Destilirano?
– Ja, destilator vode sem si kupu.
– Aha.
– 150 EUR. Ej, to je detox ta hud. Spere ti vse anorganske svinjarije, ki jih maš. Lej, ti bom dal eno spletno stran…
– Ja?
– On prodaja enostavne rešitve za detox teh pizdarij.
– Ej, a mi lahko kr tle na busni ustavte, bom še v trafiko po neki skočila.
– A te počakam?
– Ne, ne, saj bom šla pol kar peš naprej, zato ker nimam daleč.
– Lej, k bo dež.
– Dež? O ne. Kolk mava, 9?
– 9.
– Okej.
– Pa če rabiš kakšne informacije…
– Bom našla.
– Na, tle ti napišm naslov.
– Okej.
– Evo.
– Tenks. Hvala za prevoz pa za vse informacije, a ne. Ajde.
– Ajde, čau.
Stopim do trafike in kar strmim. Verjetno ni edini. Na telefonu končno stisnem stop in se delam, da v kiosku kupujem križanke. Začnem se smejat. In si mislim: Fak, ta internet… Sedaj, v tem trenutku, ko to pišem, pa pomislim: Fak, RTV prispevek… in si brez težav predstavljam še večjo množico ljudi, ki bi se informirala prek poplave dreka, ki se – kljub vsemu dobremu – preliva preko interneta, če nam ukinejo javni zavod RTV, nepristranski, zanesljiv in kredibilen vir raznolikih informacij. Oziroma kaj bi se zgodilo, če ga nadomestijo s kakšnim drugim medijem, zaprtim v mehurček ideologij. Ni mi več do smeha.
Mudi se mi. Ta večer imamo malo zgodnejšo predstavo. Stečem v gledališče, še ura ali dve in bom v kostumu z malo mejkapa na faci s kolegi ponovila tekst, preverila vse rekvizite, se ogrela. Potem bodo prišli ljudje, publika, in za nekaj ur, za čas predstave, bom pozabila na dopoldanski dejt na slepo in na fašistoidnega voznika taksija in na vse ostalo. (Spomnim se večera, ko sem za čas predstave morala pozabit, da so ljubo mi osebo odpeljali v bolnišnico – tega ne bi ponovila.) No, ampak saj v resnici ne moreš ničesar popolnoma izbrisat iz zavesti, le ne pustiš, da bi te preplavilo, zaprem se, zavarujem, zapakiram, skoncentriram, druge realnosti so kar naenkrat v drugem planu – razen če so povezane s predstavo – in najlepše je pravzaprav takrat, ko gledališče prebije ne samo četrto steno, pač pa svoj mehurček, peto, šesto, sedmo steno in se zave nečesa širšega od predstave same in seže do ljudi širše od vplačanega abonmaja. Toda ta večer bom, kot da ne obstaja nič drugega na svetu, vstopila v mehurček odrske realnosti, v mehurček gledališke skupnosti, ki nastane skupaj s publiko, ki si želi predstavo videt.
In potem bo konec dneva.
pesmica za konec
mehurček
točno to
kar beseda pomeni
poči v trenutku
ko se sreča
z drugim
mehurčkom
(razen
kadar
se zlijeta)
življenje bubble wrap
človeštvo bubble wrap
wrap wrap
pok pok