Na sestanku so bile vse oči uprte vame. Odgovorni urednik je napol za šalo, napol zares pripomnil, da bi mi morali poleg dnevnice in povračila stroškov nuditi tudi osnovno vojaško opremo, torej čelado in neprebojni jopič.
»Kaj bo on s tem, ko pa sploh v vojski ni bil in nima pojma?« se je oglasil nekdo od starejših, s katerim si nisva bila ravno najboljša.
Urednik je preslišal in nadaljeval po svoje.
»Dovolj bo priporočilno pismo v dveh jezikih z glavo časopisa.«
András, s katerim sva po končanih sestankih hodila na kavo, je tokrat obšel glavno temo in začel trditi, da je njegova generacija, rojena v začetku osemdesetih, mladost preživela v liberalni družbi, medtem ko smo mi maturirali s prihodom iliberalizma na oblast in se nam to še kako pozna.
»Ti, kaj veš, da sem rojen ravno na dan, ko so posmrtne ostanke Miklósa Horthyja pokopali v družinsko grobnico v Kenderesu, potem ko so jih pripeljali s Portugalske?« sem ga vprašal.
»To je že stara zgodba,« je dejal in zamahnil z roko, kakor da se ga stvar ne tiče. V njegovih besedah je bilo zaznati nekakšen prezirljiv ton. Do mene še nikoli ni bil tak. Morda ga je le prevevala rahla zavist, ki pa je ni želel izdati.
S temi besedami sva se poslovila in se usedla vsak za svoj računalnik.
»Če boš na telefon dobil sporočilo o zračnem alarmu, sledi ostalim, saj ne veš, kje so zaklonišča. Ne razburjaj se preveč, tudi oni se ne več. Po dobrih štirih letih so se vsi sprijaznili s takim življenjem,« je zvečer, ko smo poslali dnevnik v tisk in odhajali domov, rekla Katalin.
»To boš nesel mojemu bratrancu,« je dodala in mi stisnila v roke bankovec za sto evrov ter listek z nekim naslovom.
Želel sem jo vprašati, zakaj ne gre ona na mojem mestu, pa mi je že obrnila hrbet, pobrala torbico in se napotila proti izhodu. Začutil sem, da se mi dlan, v kateri sem stiskal dva kosa papirja, znoji.
Ponoči sem slabo spal. Ob dveh sem celo odšel na krajši sprehod po svežem zraku, kakor sem to počel pred nekaterimi zahtevnejšimi izpiti na univerzi.
Po urednikovih besedah bi bil s službenim vozilom na cesti preveč opazen, zato sem se peljal z lastnim.
»Ne mislite, da se naša dežela konča tam, kjer stoji državna meja,« so mi v ušesih odzvanjale besede, ki smo jih na gimnaziji večkrat slišali pri pouku materinščine. Bilo je še pred tem, ko je vlada 4. junij razglasila za Nemzeti Összetartozás Napja. Večina je pri tem samo skomigala z rameni. Vsakomur je bil pomembnejši njegov najstniški mikrokozmos. Takrat smo znali veliko več o Maroon 5 ali One Directionu kakor o tem, koliko ljudi govori naš jezik v Felvidéku.
Pred mejo me je z leve in desne ogrnil špalir listavcev. Imel sem občutek, da se za ovinkom nahaja konec sveta. Najbrž podobno kakor takrat, ko je oče pripovedoval, da so smeli v času Jánosa Kádárja samo enkrat na leto v Avstrijo. Tedaj se jim je onkraj odkrila Amerika. Kaj pa meni zdaj?
Izza ovinka se je na nasipu prikazal velik nadstrešek bele barve. Kake posebne vrste ni bilo videti. Avto sem za nekaj trenutkov parkiral na stran in iz torbe povlekel potni list.
V tistem je k meni pristopil okrog petdeset let star moški z brčicami, belo srajco z rdečimi črtami in kratkimi hlačami svetlorjave barve ter me vprašal, ali ga lahko peljem čez mejo, in dodal, da mi je za to pripravljen plačati 50 evrov.
»Zakaj? Kako čez mejo?« me je zanimalo.
»Samo čez madžarski in ukrajinski blok me pelješ, potem grem dol,« je odvrnil zelo prepričano.
Nič mi ni bilo jasno. Zakaj ne gre sam peš čez mejo, saj ni tako daleč? V tistem je malce zapihalo čez napol odprto okno in me prijetno pobožalo po licu.
»Pomembno pot imam,« sem se ga hitel rešiti, on pa je samo zamahnil z roko.
Ko sem našim obmejnim organom pomolil potni list, ga je policistka za šipo vzela k sebi, nato pa me povprašala še po vozniškem in prometnem dovoljenju.
Za trenutek sem se zmedel. Začutil sem, kako se mi roka spet znoji. Vprašal sem se, ali naj jim poleg zahtevanega pomolim tudi urednikovo pismo.
Pa sem jim vse troje skupaj.
Čez nekaj minut so mi brez komentarja vrnili vse in zapeljal sem čez most. Tisa je bila blatna. Takoj sem opazil, da so na eni od hišk ukrajinskih obmejnih organov vrata izpahnjena z zgornjega tečaja. Z desnim spodnjim ogliščem so se dotikala tal, medtem ko je levo zgornje lebdelo v zraku.
Znašel sem se pred spuščeno zapornico. Tip v uniformi me je iz hišice nezaupljivo pogledal, čeprav sem že molel dokument predenj. Nagonsko bi mu izročil tudi urednikovo priporočilo, a sem se zadržal. Za zdaj naj bo dovolj potni list.
Z roko mi je naredil znamenje, naj parkiram ob strani. Bila sva sama, nikjer nikogar drugega. Ne potnikov ne policistov ali carinikov.
V dokaj dobri madžarščini me je začel spraševati, kaj hodim delat k njim. Nisem vedel, ali naj mu povem po pravici ali ne. Rezultat mojega obiska bo itak javen.
»Újságíró vagyok,« sem mu rekel.
Zanimalo ga je, ali imam poleg zelene karte za zavarovanje še novinarsko izkaznico. Zakaj le?
Hitel sem brskati po denarnici in mu izkaznico nazadnje pomolil. Zunanji ovitek je bil precej izrabljen in na dotik hrapav, napisa MÚOSZ in PRESS sta bila dodobra izbrisana.
Za trenutek je stopil v stražarnico, mi v potni list pritisnil žig z vizo in vse skupaj vrnil.
»Še na carinski pregled boste počakali …«
Carinikov od nikoder. Čepel sem na nikogaršnji zemlji. Iz ene države sem odšel, v drugo me niso še spustili. Trenutke sem izkoristil, da sem si ogledoval okolico, seveda ne preveč vsiljivo. Če sem napel oči, sem na severovzhodu že lahko ugledal prve obrise Karpatov.
Za mano se je medtem nabralo nekaj avtomobilov. Ura se je prevešala proti poldnevu.
Naenkrat se je iz notranjosti države pripeljala črna toyota land cruiser, iz katere so izstopile tri postave. Ko si je eden od njih oblekel jopič, se je na njem prikazala ukrajinska zastavica in par našitkov.
Carinik je nekaj rekel policistu, razumel pa nisem ničesar.
»Prtljažnik boste odprli …«
Iz njega je zazevala praznina, razen računalniške torbe ni bilo ničesar.
»Він — журналіст,« mu je namignil policist.
Dacar očitno ni bil zadovoljen, zato se je še malce sprehodil okrog avta, odprl vsa štiri vrata, nato pa mi pomahal, naj grem dalje.
Na prvem bencinskem servisu po meji sem se ustavil, da bi spravil dokumente v denarnico, ko sem v njej zagledal Katalinin bankovec. Na lističu je pisal naslov, očitno je šlo za njenega bratranca, zraven pa je bila pripisana ukrajinska telefonska številka, na katero naj pokličem, če bi se znašel v težavah.
Do Mukačevega je bilo še kakih 50 kilometrov. Pravzaprav je izvirno ime mesta Munkács, ki so ga nato Slovani po svoje prilagodili, bi nas prepričeval gimnazijski profesor. Ob vpadnici na krajevni tabli samo enojezični napis, najprej v cirilici, nato še v latinici.
Z vidnejšim predstavnikom Madžarov v Podkarpatju in predavateljem na mestni gimnaziji sva opravila pogovor o tem, kako sprememba režima v Budimpešti vpliva na medsebojne odnose in položaj rojakov v Ukrajini. Rekel je, da zelo upajo na dogovor med državama.
»Zakaj ne greste še v Beregove?« me je vprašal, preden sva se poslovila.
»Kam?« sem začudeno rekel. Tega imena nisem še slišal.
»Beregszász,« se je popravil in povedal ime mesta v najinem jeziku.
Tudi to poimenovanje mi je bilo tuje.
»Ne vem, urednika ne zanima, drugače bi mi naročil,« sem odvrnil, pozdravil in šel dalje.
V iskanju pravega naslova sem se pozno popoldne znašel pred enim od blokov v severnem predelu mesta. Poraščene okoliške vzpetinice, kakršnih je na Madžarskem bolj malo, so prijetno božale moj pogled. Nekaj časa sem iskal pravi zvonec in ga naposled našel.
Po domofonu se ni oglasil nihče. Čez kako minuto je deček pritekel po stopnicah in odprl vhodna vrata v blok. Na moj »Szia!« ni rekel ničesar, za kratek čas mi je pridržal vrata in takoj stekel po stopnicah navzgor.
Stanovanje se je nahajalo v tretjem nadstropju, in ko sem prispel pred vrata, se je od znotraj oglasil moški glas: »Lépj be!« ter vabilo še dodatno podprl z »Gyere!«
Očitno se bomo kar tikali.
»Katalin munkatársa vagyok, hoztam nektek valamit.«
Predstavil se mi je kot Vasilij in povedal, da že vse ve. Povabil me je, naj se usedem na fotelj v dnevni sobi. Zelena tkanina je bila precej obrabljena, tu pa tam so se kazale luknje, ki jih je v trenutkih nepazljivosti naredil nekdo s cigareto. Na eni od sten je visela slika mladega vojaka s črnim trakom. Očitno je šlo za sina ali koga drugega, ki je življenje izgubil na fronti.
»Otroci so odšli z ženo v mesto, nekaj časa jih ne bo.«
»Kaj pa tamali? Ni vaš?«
»Katerega misliš? Tistega na sliki?«
»Ne, ne,« sem dejal precej zmedeno. Kar nerodno mi je postalo, da sem nehote dregnil v osje gnezdo.
»Tistega, ki mi je prišel odpret,« sem se kmalu popravil.
»Sosedov je. Rad teče gor in dol po stopnicah, pa ga pokličem, naj hodi odpirat vrata.«
Bilo je videti, da se mu nikamor ne mudi.
Prižgal si je cigareto. Nekaj trenutkov je pomolčal, nato je stopil do balkonskih vrat, jih odprl in v prostor spustil svež zrak.
»Naša družina je že plačala svoj davek,« je pripomnil in pokazal na sliko.
Zanimalo ga je, kdo sem, kaj delam in podobno. Nato je začel razlagati družinske podrobnosti. O Katalin in njenih sorodnikih nisem vedel ničesar, po navadi sva se po hodnikih uredništva samo pozdravljala in to je bilo to. Povedal mi je, da je bil njen oče po vojni izgnan iz nove države, ker so ga imele oblasti za sumljivega, njegov pa je lahko ostal.
»Veš, srečo imamo, da smo blizu meje. Bombe so padle samo enkrat. Lani poleti so zadeli tovarno, v kateri sem delal. Sedaj sem upokojen.«
Njegovo pripovedovanje je bilo tako živo, da bi skoraj pozabil na bankovec, ki sem mu ga moral izročiti. Ko sem ga le postavil predenj, ga je pobral in brez besed spravil v denarnico ter nadaljeval, kakor bi se nič ne zgodilo.
»Pred mejo je ob moj avto stopil nekdo, ki mi je ponujal petdeset evrov, da bi ga zapeljal čez.«
»On tebi petdeset, drugi pa njemu petsto!« je odvrnil.
Nisem dobro razumel, za kaj je šlo.
»Zakaj pa ni šel peš čez?«
»Ne smeš,« je pripomnil. Vtis sem imel, da je nekaj ostalo v zraku.
»Če ti povem, boš o tem pisal in nas črnil,« je nadaljeval.
Odkimal sem.
»Avte spravljajo čez mejo …«
»Na šverc? Ilegalno?«
»Ne, povsem legalno.«
Ko mu je dogorela še tretja cigareta, so se odprla vrata stanovanja in v hipu so se vanj zgrnili trije otroci, stari nekje od deset do petnajst let, za njimi pa še ženska z nakupovalno vrečko v rokah. Pogled mi je pristal na tisti z napisom ene od madžarskih trgovskih verig. Morda jim jo je ob kakem prejšnjem obisku prinesla Katalin.
»To je moja žena,« je rekel, ni pa povedal njenega imena. »Govori samo ukrajinsko, rusko pa noče. Tudi jaz nočem.«
»Rusko ne znam …« sem dejal še sam.
»Pri nas boš prespal nocoj, kmalu bo tema, verjemi, da ti ne bi bilo prijetno, ko bi te zračni alarm dobil tam nekje na cesti. Telefon ti noro zvoni, ti pa ne veš, kaj, kam bi se dal, ker ne poznaš krajev.«
»Kako govorite izven hiše, samo ukrajinsko ali tudi madžarsko?« sem prestavil pogovor drugam.
Vprašanje je preslišal, vstal s fotelja in šel. Kakor Katalin včeraj v uredništvu.
Ponoči zračnega alarma ni bilo. Čeprav sem spal pri odprtem oknu, so se moje obleke čez noč izrazito navzele smradu po cigaretah.
Zjutraj sem na telefon dobil Andrásevo sporočilo. Napisal je, da je tip, ki se je rad širokoustil, na uredniški seji včeraj bluzil, kako bom prvi madžarski novinar, ki bo padel v Ukrajini. Čisto v njegovem slogu. Blesavo.
Po petdesetih kilometrih vožnje znova meja. Ukrajincu pomolim potni list. Med stranmi, kamor so včeraj pritisnili žig z vstopno vizo, sem pomotoma vstavil listek z Vasilijevim naslovom in njegovo telefonsko številko.
Policist izza šipe mi pravi, naj parkiram na stran. Že spet. Ni tisti včerajšnji. Ne govori madžarsko, ampak polomljeno angleščino. Medtem pride carinik in začne pregledovati moj avto. Ničesar ne najde.
»Morali boste počakati, da ugotovimo, kdo ste,« mi reče blondinec z modrimi očmi. Izza zalizcev se rahlo znoji. Kdo pa naj bi bil, se vprašam? Saj piše na dokumentu.
Iz bližnje stavbe pride drugi v nekakšni specialni uniformi in na glas reče: »Da morda nisi naš državljan, ki je kupil tuj potni list, da bi pobegnil iz države …«
Na pločniku posedam kake tri četrt ure. Medtem se z madžarske strani v avtu z italijanskimi registrskimi tablicami pripelje tip, ki me je dan prej ogovarjal skozi okno. Policistom in cariniku se samo nasmehne, ničesar ne pokaže in odpelje dalje.
Medtem se tisti, ki je v meni zagledal dezerterja, z vsemi dokumenti vrne iz pisarne in mi jih brez besed pomoli.