AirBeletrina - Od tradicije do sodobnosti in nazaj
Shafeeque k (Pexels)
Kritika 25. 10. 2026

Od tradicije do sodobnosti in nazaj

Eden najbolj prepoznavnih in najvplivnejših egiptovskih pisateljev, prevajalec, publicist, akademik in politik Taha Husein (1889–1973) je bil vodilno ime arabske renesanse in modernističnega gibanja v arabskem svetu z začetka dvajsetega stoletja. Četudi je »dekan arabske književnosti«, ki je zagovarjal idejo egiptovskega nacionalizma ter zavračal panarabizem, bil pri čez šestdesetih izdanih delih – romanih, kratkih zgodbah, esejih, kritičnih in zgodovinskih študijah – več kot dvajsetkrat nominiran za Nobelovo nagrado za književnost, je njegov avtobiografski roman Dnevi (Al Ayyam) njegovo prvo v slovenščino prevedeno delo. Izvirno je izšlo v treh zvezkih med letoma 1929 in 1967, od katerih sta prvi in tretji del sprva izhajala v revijalnih nadaljevanjih (prvi v reviji Al Hilal od januarja 1926 do januarja 1927, tretji od marca 1955 do junija 1955 v reviji Ahir sea) in bila šele nato izdana v knjigah.

Taha Husein: Dnevi Prevod iz arabščine in spremna beseda: Zarja Vršič. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2026 (zbirka Moderni klasiki, 148).

Prodorni intelektualec in drzni mislec z enormnim znanjem ter številnimi pomembnimi znanstvenimi in kulturnimi funkcijami v državi je s svojimi deli razen slave žel tudi neodobravanje, še posebej leta 1926 z delom O predislamski poeziji, v katerem je izrazil dvom o pristnosti večine zgodnje arabske poezije ter zagovarjal mnenje, da korana ne gre razumeti kot objektivnega zgodovinskega vira. Tradicionalni verski učenjaki, še posebej z Al Azharja, so bili zgroženi, avtorju pa so zaradi »žaljenja islama« razen pravnih postopkov grozili tudi s smrtjo, zaradi česar se je s soprogo za nekaj časa umaknil v Francijo. Prav tam je nastal prvi zvezek Dnevov, ki jih je slepi avtor v menda devetih dneh narekoval svoji soprogi Suzanne Bresseau, Francozinji, ki jo je spoznal med študijem na Sorboni, ko je objavil oglas, da išče bralko za branje študijske snovi. Četudi sodnih postopkov proti njemu ni bilo, je izgubil službo na Kairski univerzi, prvi sekularni univerzi v državi, na kateri je, enako kot njegov slepi protagonist v Dnevih, kot prvi študent doktoriral in kasneje na njej predaval. Kontroverzna knjiga je bila prepovedana in leto kasneje z nekaj spremembami pod naslovom O predislamski literaturi ponovno izdana.

Obsežna avtobiografija Dnevi, ki za razliko od angleških prevodov v slovenski izdaji zaobjemlje vse tri dele, je na pogled dokaj dokumentaristično zasnovano in izpisano osebnoizpovedno delo, ki podrobno sledi protagonistovi zgodbi od zgodnjega otroštva v revni vasici Zgornjega Egipta do izobraževanja v Kairu in kasneje v Franciji, povratka v domovino in predavanja na univerzi. Kljub temu da gre za avtobiografsko delo, v njem ni običajnega čustveno udeleženega prvoosebnega pripovedovalca, ampak nevtralni tretjeosebni, ki spretno razpira in prepleta dva pogleda na dogajanje: njegovega in dečkovega. Četudi objektivni pripovedovalec med podajanjem zgodbe osrednjo osebo imenuje »fant«, »mladenič«, »naš prijatelj« ali »naš mladenič«, se v redkih primerih prelevi v prvoosebno podajanje. Slednje dobi dodatni pomen v tretjem delu knjige, kjer so naslovi izpisani v prvi osebi, pripoved pa še vedno teče v tretji. Vmes se vrivajo druga besedila, ki nagovarjajo osrednjega protagonista – pisma in poročila –, ki so med drugim zaslužna tudi za razkritje identitete osrednjega junaka. Bralec namreč šele iz njih izve za ime in priimek osebe, ki jo skozi njene velikokrat bridke izkušnje spremlja skozi celotno pripoved. Prav tako tudi o fantovi slepoti, ki ga je kot posledica vnetja oči doletela pri dveh letih, ko njegova družina v skladu z navadami revnega ruralnega okolja v arabskem svetu ni poskrbela za zdravljenje, bralec kot po naključju izve šele proti koncu prvega dela knjige. Kako je slepota definirala dečka, mladeniča ter moža in predvsem, s kolikšnim prizadevanjem in naporom se ji je v enormni želji po učenosti in izobraževanju vedno znova zoperstavljal, bralec spoznava ves čas branja. Slednje je ob večplastnosti tega izjemnega portreta, ki se iz osebne zgodbe razrašča v širše družbeno, intelektualno, zgodovinsko in kulturološko delo, njegov nemara najmočnejši element, ki protagonista nenehno navdihuje, prestreljuje in usmerja njegovo življenjsko pot.

Kako je slepota definirala dečka, mladeniča ter moža in predvsem, s kolikšnim prizadevanjem in naporom se ji je v enormni želji po učenosti in izobraževanju vedno znova zoperstavljal, bralec spoznava ves čas branja.

»Te stvari ni poznal, a jo je vseeno ljubil in čutil, da ga nezadržno privlači, in to je bila učenost. Kolikokrat je že slišal ljudi govoriti o njej in kako si je želel izvedeti, kaj se skriva za to besedo! Vse skupaj si je precej nejasno predstavljal, a bil je trdno prepričan, da učenost nima meja in da ji lahko ljudje posvetijo célo življenje, pa si je pridobijo le za ščepec. Tudi sam ji je želel posvetiti celo življenje in si je pridobiti toliko, kolikor si je pač lahko, četudi malo. Očeta in njegove učene prijatelje, ki so ga obiskovali, je slišal o učenosti govoriti kot o brezmejnem morju, in fant teh besed nikoli ni razumel kot prispodobo ali primerjavo, temveč jih je imel za čisto resnico. V Kairo in na Al Azhar je prišel, da bi se vrgel v to morje in iz njega izpil toliko, kot se le da, dokler v njem ne utone. In kaj bi bilo lahko plemenitejšemu človeku ljubše kot to, da ga smrt najde potopljenega v učenost!«

Prvi del Dnevov popisuje dečkovo življenje v družini nižjega srednjega razreda, kakršni je kot sedmi izmed trinajstih otrok v vasi Izbet el Kilo v osrednjem Zgornjem Egiptu pripadal Husein sam, s čimer bralec spoznava kulturo življenja v ruralnem arabskem svetu na prelomu stoletja (»Ženske z egiptovskega podeželja ne molčijo rade in za to niti nimajo talenta.«), predvsem vlogo slepega otroka v njem in njegovo prilagajanje, ko je kljub slepoti odvisen pretežno od samega sebe. Ob tem se pripoved osredotoča na njegovo izobraževanje v kutabu, tradicionalni koranski šoli in takrat edinem možnem izobraževanju za širše množice otrok srednjega in nižjega sloja, kjer je šlo predvsem za togo učenje delov korana na pamet.

Protagonistova kritika tovrstnega učenja se vzporedno z intelektualnim in osebnostnim zorenjem nadaljuje tudi na sloviti univerzi Al Azhar v Kairu, kamor je v začetku drugega dela Dnevov (ki so v knjižni izdaji izšli leta 1940) z bratom prišel pri trinajstih letih v prepričanju, da bo deležen zanimivejšega in produktivnejšega izobraževanja, ki vključuje tudi kritično razmišljanje. Četudi okosteneli tradicionalni šolski sistem najslovitejše univerze v islamskem svetu, za katero bi kandidat moral dopolniti petnajst let, tega ni dopuščal, se je fant z nadaljnjim študijem na novoustanovljeni sekularni Univerzi v Kairu izognil družbeni vlogi slepca, v okviru katere bi lahko zgolj recitiral koran po domovih ali azarskim študentom. Čas njegovega študija je razen kritike izobraževalnega sistema in iskanja svojega mesta med tradicionalnimi pogledi in modernimi pristopi ves čas prepleten tudi z osebnim hendikepom in posledično osamljenostjo, socialno izolacijo, občutki zapuščenosti, sramom, lakoto in pomanjkanjem denarja, ko je v temi svoje čumnate svet zvečine še naprej spoznaval skozi različne nianse zvokov, vonjev, otipov in okusov.

Četudi okosteneli tradicionalni šolski sistem najslovitejše univerze v islamskem svetu, za katero bi kandidat moral dopolniti petnajst let, tega ni dopuščal, se je fant z nadaljnjim študijem na novoustanovljeni sekularni Univerzi v Kairu izognil družbeni vlogi slepca, v okviru katere bi lahko zgolj recitiral koran po domovih ali azarskim študentom.

Ker se je Egipt spričo preporoda kot posledice prihoda kolonialnih sil v 19. stoletju tudi v začetku 20. stoletja odpiral evropski književnosti kot viru drugačnega, modernejšega pogleda na umetnost, kulturo in življenje nasploh, je bil prizadevni študent po doktoratu na Kairski univerzi izbran kot član delegacije študentov za študij na pariški Sorboni, čemur je namenjen tretji del Dnevov. Prihod v novo okolje in nove družbene zahteve, kot so nošenje temnih očal in novih oblačil, drugačna hrana in uporaba jedilnega pribora, so presvetljeni tudi z mladeničevo ljubeznijo, ki jo avtor v prepoznavni maniri umika imen imenuje »sladki glas«, s katero se je pogoju domače univerze navkljub, ki je študentom prepovedala sklenitev zakonske zveze, poročil, dobil otroka in se po uspešno opravljeni drugi dizertaciji z družino vrnil v Kairo, kjer je dobil mesto predavatelja na Kairski univerzi. Vendar se pripoved podobno kot dotlej tudi v opisih njunega odnosa ne odpira čustveni plati študioznega mladeniča, ki si še naprej prizadeva za izobraževanje in temu v celoti podreja tudi svoje osebno življenje.

Dnevi so razen intimne zgodbe dečka, ki se kljub revščini in slepoti prelevi v izjemnega intelektualca in pomembno zgodovinsko osebnost celotnega arabskega sveta, razen izrisa življenja na revnem egiptovskem podeželju predvsem poročilo o zapletenem, a dragocenem grajenju prepleta vzhoda in zahoda, zgodovine in sodobnosti ter tradicionalne in moderne misli. Husein svoje spomine naniza v privlačno literarno pripoved, pri čemer mu pomaga tretjeosebni, videči pripovedovalec, ki razplasti tok pripovedi v neposredno otroško perspektivo na eni strani in »oddaljeni«, odrasli pogled na drugi. Trk med njima je mehak, tekoč, komajda opazen in večkrat prevlečen s humorjem, predvsem pa odmaknjen od sentimenta, patosa, jeze in drugih čustvenih nanosov, ki bi jih ob globoko osebnih, prevratnih, tudi nezavidljivih izkušnjah dečka, mladeniča in moža bilo skorajda pričakovati.

Pripoved je tako osebna in analitična, subjektivna in realistična hkrati. Je intimni portret človeka, ki skozi lastno kritično mišljenje in nenehno preizpraševanje okolice gradi svojo identiteto, ki velikokrat nasprotuje pričakovanjem ožje in širše okolice. Je pretresljiva zgodba slepca, ki vidi več kot običajni smrtniki, ki se skozi lastne uspehe, krivice, tudi napake uči krmariti med spoštovanjem tradicije svoje dežele in novostmi sodobnega sveta ter kljub spoznanju, da ima intelektualna svoboda svojo ceno, prisega na lastno, na trdnih temeljih (z)grajeno intelektualno in moralno držo.

Posebej gre opozoriti tudi na izjemno delo prevajalke Zarje Vršič, ki je delo prevedla iz arabščine ter ob pronicljivem spremnem besedilu sproti navajala tudi številne opombe, s čimer bralca podrobno informira o za nas oddaljeni kulturi, katere navade in običaji, predvsem pa prepričanja oblikujejo življenje in miselnost tudi danes.

Objavo kritike je omogočila Javna agencija za knjigo.