AirBeletrina - Nekatere ženske utišajo moža tako, da se potuhnejo … druge mu odsekajo glavo
Foto: Pexels
Kritika 26. 10. 2026

Nekatere ženske utišajo moža tako, da se potuhnejo … druge mu odsekajo glavo

So časi in konteksti, ko je treba biti potrpežljiv in nežen, in taki, ko je treba biti militanten. Ko gre za človekove pravice, ni prostora za debato. To je temeljno izhodišče King Kong teorije, prebojnega in kontroverznega dela iz leta 2006, v katerem Virginie Despentes brezkompromisno naslavlja vprašanja spola, nasilja, oblasti in družbe. Dve desetletji kasneje, ko globalna politika ponovno postavlja pod vprašaj mnoge pravice, ki smo jih še nedavno imeli za samoumevne, smo po zaslugi Jedrt Maležič končno dobili tudi slovenski prevod; na sceno tako prihaja kot svež piš gverilskega vetra – takšen, kot ga Despentes vnaša v vse, česar se loti. Dovolj otopelosti, čas je za boj!

In Despentes se bojuje; predvsem tako, da se z vso glasnostjo loti tistega, o čemer se običajno ne govori. Slabih 150 strani dolgo delo uvede nekakšen feministični manifest – predstavljajte si srednjeveškega klicarja v obliki jezne feministke –, sledijo pa poglavja o različnih vidikih družbe, ki jih Despentes obravnava skozi položaj ženske. Vsako izmed njih uvede s citatom enega vélikih imen feminizma: začne in zaključi s soimenjakinjo Virginio Woolf, vmes pa svojo misel razvija v dialogu z Angelo Davis, Gail Pheterson, Annie Sprinkle in Simone de Beauvoir. Četudi delo analizira različne vidike sodobne družbe, pa največ prostora brez dvoma posveti sveti trojici družbenih tabujev: t. i. promiskuitetnosti, prostituciji in pornografiji.

Te na videz različne teme med sabo povezuje predvsem poskus predrugačenja družbenega pogleda na žensko(st) kot tako: kako naj bi izgledala, kako naj bi se vedla, kaj naj bi jo zanimalo – kar v praksi pomeni ločitev ženskega subjekta od patriarhalnega konteksta. Z naslavljanjem oz. zavračanjem potencialne obtožbe, da njena frustracija izhaja zgolj iz tega, da sama ni »huda bejba«, ustvarja prostor za obstoj, neodvisen od moškega. »Sama sem kot punca prej King Kong kot Kate Moss,« zapiše. »Sem tiste vrste ženska, s katero se ne poročiš, s katero nimaš otrok. Govorim o svoji poziciji ženske, ki je vedno preveč vsega, kar je; preveč napadalna, preveč hrupna, predebela, preveč surova, preveč tečna, vedno preveč možata.«

Sistematično in udarno se Despentes že na začetku otrese potencialnih protiargumentov, ki bi jih nekateri znali navreči, še preden bi knjigo sploh prijeli v roke. Že s prve poudari, da ne govori v imenu ene same podobe ženske, temveč množice različnih žensk, njihovih oblik, želja, interesov in strasti. Piše kot ena izmed tistih, »ki niso šle v promet, ki se ne znajo oblačiti, ki se ne znajo lotiti stvari, tistih, ki jih moški ne obdarujejo, tistih, ki bi se dale dol z vsakim, ki jih hoče, tistih, ki bi rade bile moški, tistih, ki se imajo za moške …«. S tem žensko iz edninskega samostalnika prekrsti v množinskega ter posledično vzpostavi univerzalnost izkušnje, ki jo definirajo prav skupna družbena razmerja moči.

Neenakomerno porazdelitev te moči pokaže skozi obstoječe slepe pege, kot so še zmeraj prisotna plačna vrzel, nižji položaji na delovnih mestih, nadvlada moških, »ki še vedno vtikajo nos v naše zadeve in določajo, kaj je dobro ali slabo za nas«, predvsem pa spodkopavanje kredibilnosti s strani drugih žensk, ki se reproducira v družinskem okolju, ženskih revijah in prevladujočem diskurzu. Pravi, da »ne gre toliko za to, da bi ponotranjile idejo o lastni manjvrednosti«, temveč se je »v našo zavest ukoreninila ideja, da je naša neodvisnost nekaj škodljivega«, kar po njenem mnenju mediji s tem, ko uspešne ženske obravnavajo drugače kot uspešne moške, zgolj utrjujejo v družbeni podzavesti.

Prav v pričakovanjih, ki spremljajo žensko emancipacijo, se pokaže njena temeljna protislovnost: od ženske se zahteva neodvisnost, hkrati pa ji družba nalaga vloge in odgovornosti, ki jo omejujejo. Najizraziteje se to pokaže pri materinstvu.

Hej, punca: nova, izboljšana izdaja?

Veliko feminističnih kritikov kapitalizma rado na dan povleče socializem in njegovo slavno enakopravnost med spoloma, ki pa je precej neslavno redno spregledala starševske ter gospodinjske naloge, ki so ženske čakale po prihodu iz službe. Podobno se, četudi že od sedemdesetih let preteklega stoletja poudarjamo nevidno delo, presenetljivo velikokrat ženske znajdemo kot žrtve pričakovanj, ki jih nezavedno, s času primernimi nadgradnjami, reproduciramo naprej. Biti moramo »zapeljive, a ne kurbirske, dobro pošvedrane, s službo, a ne pretirano uspešne, da ne bi potacale svojega moškega, vitke, a ne nevrotične glede hrane, sijoče mamice, ki pa ni prezaposlena s plenicami in šolskimi domačimi nalogami, dobre upravljalke gospodinjstva, a ne tradicionalne služkinje, izobražene a manj od moškega«. Rezultat je torej zgolj več – po principu bigger-better-faster-more – družbena omrežja pa te ideje skozi objave skrbno kuriranih, a na videz naravnih življenj vztrajno reproducirajo.

Ena izmed posebno aktualnih poant je, kako boleče protislovno je pričakovanje, da bodo ženske matere (sicer jim ni uspelo), hkrati pa je vzgoja otrok v pogojih, kot jih definira sodobna kapitalistična družba, skorajda nemogoča oz. na voljo zgolj privilegirani peščici. »Delajte otroke, to je fantastično, počutile se boste bolj ženske in bolj izpolnjene kot kadarkoli, ampak delajte jih v družbi v zatonu, kjer je plačana služba pogoj za družbeno preživetje, ni pa nikomur zajamčena, zlasti ne ženskam. Rojevajte v mestih, kjer je nastanitev le začasna, kjer se je šola že predala, kjer so otroci podvrženi najzlobnejšim umskim napadom prek oglaševanja, teveja, interneta, prodajalcev osvežilnih pijač in stanovskih kolegov,« dvoličnost pričakovanj napade Despentes.

To še dodatno podžge z drugim paradoksom: sodobne ženske bi morale biti samostojne in odločne, še posebej če želijo prodreti v prostor odločanja – takoj ko upoštevajo pravila igre, pa tvegajo označbo »možače«: »resda moraš biti, da bi se borila in uspela v politiki, pripravljena žrtvovati svojo ženskost, ker se moraš biti pripravljena spopadati, zmagovati, pokazati svojo moč. Pozabiti moraš, kako biti nežna, prijetna, uslužna, dovoliti si moraš javno nadvladati drugega. Ukrepati moraš brez njegove privolitve, naravnost izkazovati svojo moč, ne da bi se afnala ali opravičevala, kajti redki so tisti tekmeci, ki ti bodo čestitali, da si jih premagala.« Zveni skoraj kot nasvet iz karierne samopomoči za ambiciozna dekleta – in vendar bi vsakogar, ki bi si upal namigniti, da so se časi spremenili, napotila k branju komentarjev pod spletnimi članki o potezah, ki so jih sprejele slovenske političarke – če lahko sodelavec politik javno uporabi besedo »pocestnica«, potem si lahko predstavljamo, da kurba v anonimni atmosferi interneta kar zleti z jezika.

Hej, fant – v tem boju ni zmagovalcev!

Zmotno pa je mnenje, da patriarhat služi vsem moškim – še manj kot ženskam namreč prizanaša tistim, ki jih označi kot »feminilne«. Despentes tradicionalno moškost opiše kot početje, ki »pohablja tako hudo kot pozivanje k ženskosti«. »Pravi moški« se mora, da si prisluži ta naziv, v prvi vrsti naučiti zatiranja čustev, utišanja občutljivosti ter zatiranja lastne ranljivosti. V nadaljevanju ne prizanaša niti ženskam, ki zatiralske vzorce patriarhata pogosto ponavljamo skozi navidezno lastna, v resnici pa tuja pričakovanja. Od moškega prepogosto pričakujemo določeno nonšalanco: vedeti mora, kako nas zadovoljiti, četudi tega ne vemo niti same, izgledati mora urejen, ampak dati vtis, kot da se za to ne trudi preveč, prevzemati mora iniciativo in odgovornost, stvari ne sme overthinkati, saj je to rezervirano za nas …

Četudi so se v dvajsetih letih, odkar je knjiga izšla, nekatere stvari spremenile, pa mnoge izmed njih še zmeraj zaznamujejo našo družbo, čeprav pogosto na manj očiten, bolj pretkan način. Sodobnega moškega skrb za videz skozi higieno, formo in nakit ne dela manj »možatega« v tradicionalnem smislu; nasprotno, vse več je fantov, pri katerih nekdanji indikatorji ranljivosti oz. nežnosti delujejo kvečjemu nasprotno ali pa so celo uporabljeni v njihov prid: klasični softboi kot nekdo, ki uporablja umetnost, čustva in ranljivost kot vabo, da bi v drugem vzbudil zaupanje, preden mu zlomi srce.*** Končno je družba moškim dopustila malce nežnosti, končno smo dočakali, da se čustveni zrelosti in dostopnosti daje vrednost, pa je že prišlo do zlorabe.

Predpisana moškost tako ne pušča prostora za ranljivost, temveč zanjo ponuja nadomestke: namesto terapije fitnes, namesto komunikacije pobeg. Tudi to ni zgolj osebna kaprica, temveč posledica sistema, ki moškemu odreka pravico do šibkosti, ženskam pa prepusti skrb za čustva – tako njihova kot njegova. Despentes poudari še, da moški ob tem pozabljajo, da v svetu, kjer ženska telesa pripadajo njim, to velja »le do te mere, kot telesa moških v času miru pripadajo proizvodnji, v času vojne pa državi«. V tej zadevi zato ni zmagovalcev: sistem je sicer zastavljen po meri moških, vendar obenem nadzoruje prav vse.

O tem se ne govori

V prvem izmed treh P-oglavij – Ne moreš posiliti ženske, ki je totalna kurba – se Despentes z brezkompromisno ostrino loteva posilstva kot tabuja in vseh mizoginih družbenih odzivov, ki ga spremljajo. »Posilstvo je državljanska vojna, politična organizacija, po kateri en spol razglaša drugemu: jemljem si vse pravice nad tabo, prisilim te, da se boš počutila manjvredno, krivo in ponižano,« zapiše. V filmu Baise-moi (Pofukaj me, 2000), ki je nastal po istoimenski knjigi, Despentes prikazuje fiktivni svet, v katerem dve mladi ženski preideta v svet moške krvoločnosti, kjer so posilstva in umori eden od načinov maščevanja za bolečino. Film je bil kmalu po izidu umaknjen iz kinematografov, vendar ne brez efekta, saj je v Franciji skoraj dvajset let pred gibanjem #MeToo sprožil množične razprave o tem, koliko žensk je bilo vsaj enkrat v življenju posiljenih, vendar si tega zaradi odziva družbe in sistema niso mogle niti priznati, kaj šele iskati varnosti, razumevanja ali celo pravice.

Posilstvo tako pri Despentes ni le dejanje nasilja, temveč skrajna manifestacija družbenega razmerja, v katerem si moški prisvajajo pravico do ženskega telesa, ženska pa posledično krivdo. Prav zaradi tega tudi sama dolgo ni bila zmožna uporabiti besede »posiljena«, ko je opisovala lastno izkušnjo; namesto tega jo je zamenjala z izrazi, kot so »napadena« in »nadlegovana«. Razlog ni v tem, da se ni bila zmožna soočiti s tem, kar je doživela, temveč predvsem v reakciji družbe. »Dokler agresiji ne najdeš pravega imena, izgublja svojo specifičnost. V trenutku, ko svojemu posilstvu rečeš posilstvo, se sproži ves aparat nadziranja žensk: ali hočeš, da se to, kar se ti je zgodilo razve? Ali hočeš, da te vsi vidijo kot žensko, ki se ji je to zgodilo?« Edini družbeno sprejemljiv način soočanja s tovrstnim nasiljem je, da ga »obrneš proti sebi«, zapiše.

Iz razlogov samozaščite – biti ženska je že samo po sebi nevarno – pa tudi za ohranitev minimalne dostojnosti je o tovrstnih katastrofah zatorej pogosto bolje molčati. Toda ta logika se ne ustavi pri molku: od ženske se pričakuje, da bo nasilje zavrnila kot možnost samoobrambe. Nad filmom Baise-moi namreč še zdaleč niso bili zgroženi zgolj moški, temveč tudi številne ženske, za katere »nasilje ne more biti rešitev za posilstvo«. Recite, kar hočete: v svetu, kjer je moški zmožen slediti dekletu domov sredi belega dneva in jo posiliti na kuhinjski mizi – ter ostati nekaznovan – pač ne bi smelo biti prostora za samozadani sindrom Matere Terezije.

»V kroniki nikdar ne slišimo, da bi kdo govoril o puncah, naj bodo same ali v tolpah, ki bi napadalcem odgriznile kurac, ki bi po posilstvu poiskale svoje agresorje, da bi jih pobile ali jih zbutale na mrtvo,« razmišlja Despentes. Kot agresija tudi maščevanje torej ostaja v moški domeni in zato do neke mere celo družbeno sprejemljivo. Ko si ga, četudi zgolj fiktivno, prisvojijo ženske, pa je meja nemudoma jasno začrtana: nasilje ni rešitev. Ženska mora biti žrtev, ne maščevalka; ranjena, ne nasilna. Prav v tem se pokaže, kako učinkovit mehanizem samonadzora je patriarhat: ženskam ni treba nenehno ukazovati, kako naj se vedejo, če to počnejo same. Despentes to logiko v Baise-moi pripelje do skrajnosti, obenem pa opozori na očiten paradoks: fiktivna ženska agresija je očitno sprejemljivejša, kadar jo na filmsko platno postavi moški (glej: Angel maščevanja Abela Ferrare, Pljunem na tvoj grob Meira Zarchieja, Zadnja hiša na levi Wesa Cravena).

In vendar ženske še vedno »čutijo nujo, da zatrjujejo: nasilje ni rešitev«. Če lahko fantje počnejo, karkoli se jim zahoče, medtem ko so punce omejene z dejanskimi pravili ali naknadno krivdo (»kaj si pa štopala«), je odgovor sistema preprost: svet je nevaren in tvegate, da boste posiljene. Despentes zato obrne logiko na glavo: potem pa nam dajte pravico, da bomo posiljene. Pri tem se naveže na Camille Paglio, eno najkontroverznejših feministk, ki posilstvo razume kot neizogibno tveganje emancipacije: če želiš biti v tem svetu samostojna in po svoboščinah enakovredna moškemu, moraš sprejeti tudi možnost, da boš posiljena. Despentes v tem prepozna pomemben preboj – zanikanje problema se spremeni v spoprijemanje z njim. In vendar je v Pagliinem nihilizmu prej videti normaliziranje problema kot pot do njegove rešitve.

Če naj bi bilo posilstvo torej cena ženske emancipacije, se Despentes upravičeno vpraša, zakaj se tovrstna logika ne prenese tudi na drugo stran. Debato o tem, kako se moški »ne morejo zadržati«, sklene kratko in brezkompromisno: »Pa vendar bi znali moški tistega dne, ko bi se bali, da jim bo kdo razsekal kurac z rezilom, če bi se poskušali vsiliti kakšni punci, bliskovito bolje obvladovati svoje ›moške‹ vzgibe in razumeti, kaj pomeni ›ne‹.«

To se ne počne

V naslednjem poglavju se loti prostitucije, pri čemer pa ni do obstoječih družbenih konstruktov in vsiljene morale nič manj prizanesljiva kot prej. Hinavskost družbe, predvsem pa način, kako se patriarhat zaje v vse pore sveta, tudi med ženske, opiše tako: »Le stežka ne bi pomislili, da je tisto, česar spodobne ženske ne rečejo, ko so prezaposlene z usodo kurb, to, da se globoko v sebi bojijo konkurence. Če bi prostitutka izvajala svojo storitev v spodobnih razmerah enakih kot kozmetičarka ali psihiatrinja, če bi bila njena dejavnost odrešena vseh zakonskih pritiskov, ki jim je podvržena trenutno, bi postal položaj poročene ženske bliskovito manj privlačen.« Tudi tukaj prideta na misel dva kanonska filma, Kubrickove Široko zaprte oči in Buñuelova Lepotica dneva, ki raziskovanje čutenja, želja in spolnosti predstavita zunaj tovrstnega konteksta. In vendar, kot izpostavi Despentes, ne brez grenkega priokusa: ženska spolna svoboda je na filmskem platnu očitno tolerirana le takrat, ko jo uprizori moški.

K spolnemu delu pa ne pristopa zgolj z vidika družbene sprejetosti, temveč tudi z vidika kulture dela. Izpostavi, kako bi moral biti človek hvaležen, da sploh ima službo, četudi je izpolnjujoča služba redek privilegij, obenem pa smo primorani vsaj osem ur na dan preživeti nekje, kjer si lažemo, da ni tako slabo, samo zato, ker bi se sicer počutili razvajene in nehvaležne. Nato pojasni, kako je sama s prostitucijo našla način, da se izmuzne logiki sistema: stopila je v svet, kjer je lahko ustvarjala lastne pogoje in kjer je lahko v dveh urah zaslužila toliko, kot bi sicer v celem tednu. Postala je zmagovalka, ki pa je še zmeraj dojeta kot žrtev. V nasprotju s tem pa »poštena delavka« – tista, ki jo družba odobrava – dobi »malce več od minimalca« in obstoj, ki je toleriran, ne pa tudi nujno opažen.

Denar prinaša svobodo! Prav to poudarja Despentes, ko na spolno delo gleda kot na eno od možnih oblik opolnomočenja žensk – toda ta svoboda je mogoča predvsem takrat, ko ženska svoje delo in svoje telo obravnava kot nekaj, za kar lahko sama postavi ceno. To je v nasprotju z logiko, po kateri naj bi bile stvari, ki jih moški želijo, opravljene zastonj: »Nobena ženska ne sme imeti koristi od svojih spolnih uslug zunaj zakonske zveze,« zapiše. »Kot gospodinjsko delo, vzgoja otrok, morajo biti tudi ženske seksualne usluge brezplačne. Denar pomeni neodvisnost. Tisto, kar pri zaračunanem seksu zmoti moralnost, ni to, da ženska v tem ne najde užitka, pač pa to, da se oddalji od domačega ognjišča in zasluži lasten denar. Kurba je ›pocestnica‹, tista, ki si prisvaja mesto. Dela zunaj doma in materinstva, zunaj družinske celice. Moški ne čutijo potrebe, da bi ji lagali, niti ona ne čuti potrebe, da bi jih varala, zato obstaja tveganje, da postane njihova zaveznica.«

Ko ljudje v isti sapi zatrjujejo, da je prostitucija »nasilje nad ženskami«, hočejo, da pozabimo, da je tudi tradicionalna zakonska zveza pogosto nasilje nad ženskami, kot tudi mnoge stvari, ki so jih slednje primorane prenašati vsak dan, izpostavi Despentes. Skratka, lažje je stigmatizirati kot se soočiti s tem, da je nekdo odkril luknjo v sistemu in da bi lahko isto storil ti, ampak ne upaš. Družbo je strah, zapiše, da bi prostitutke povedale, »da to delo ni tako grozljivo. In to ne samo zato, ker je vsako delo ponižujoče, težavno in zahtevno. Pač pa tudi zato, ker veliko moških ni nikoli tako ljubeznivih kot takrat, kadar so pri kurbi,« še piči za konec.

V današnjem ekonomskem svetu, ki ga Despentes sama opiše kot »mrzlo in neizprosno vojno«, zato »prepovedati izvajanje prostitucije v ustreznem zakonskem okviru pomeni ženskam specifično prepovedati, da obogatijo, da imajo dobiček od lastne stigmatizacije«. Despentes prostitucijo v prvi vrsti razume kot vprašanje dela, denarja in neodvisnosti, vendar ji zmanjka premisleka o tem, kaj pomeni spolno delo samo po sebi, če ga poskušamo analizirati izven patriarhalnega konteksta: Ali je mogoče problem rešiti zgolj z zagotavljanjem enakopravnosti znotraj sistema, ki žensko telo in spolnost že sam po sebi spreminja v blago – ali pa bi bilo treba poseči globlje, v sam način, kako sta delo in spolnost v tem sistemu vrednotena?

Ah, ta naša civilizirana družba

Tudi pri pornografiji se Despentes najprej loti tistega, kar je na videz najbolj samoumevno, to je njene domnevne škodljivosti. Pornografija je krivec za marsikaj, od spolnega nadlegovanja do nasilja med spoloma in celo vojnih posilstev. Despentes se zato ustavi pri tem, česa se pravzaprav bojimo – in predvsem, kako malo zares vemo o stvareh, ki jim pripisujemo tako velike posledice. Čeprav je člankov in knjig na to temo veliko, je resnih študij malo, zaradi česar so trditve o škodljivosti pornografije pogosto nepreverljive. Problem je po njenem namreč prav v tem, da deluje predvsem na instinktivni ravni ter »neposredno nagovarja središča fantazem, ne da bi se pri tem posvečala govoru ali premisleku. /…/ Pornografska podoba nam ne dovoljuje izbire; daje nam vedeti, kateri gumb je treba pritisniti, da se aktiviramo. In prav to je tisto, nad čimer besnijo in vreščijo protipornografski fanatiki. Zavračajo možnost, da bi jim neposredno pokazali lastno poželenje, da bi jim vsilili védenje o njih samih, ki so se ga odločili zatreti in ignorirati,« pojasni.

Pornografija je krivec za marsikaj, od spolnega nadlegovanja do nasilja med spoloma in celo vojnih posilstev. Despentes se zato ustavi pri tem, česa se pravzaprav bojimo – in predvsem, kako malo zares vemo o stvareh, ki jim pripisujemo tako velike posledice.

Tisto, kar nas vzburja, nas v širšem družbenem smislu pogosto spravlja v zadrego, saj ni nujno združljivo s podobo, ki smo si jo ustvarili o sebi. Ob tem doda, da je pornografija tabu prav zato, ker lahko to podobo obide in nas sooči z željami, ki jih ne moremo vedno preprosto umestiti v predstavo o tem, kdo smo. Iz tega izhaja tudi njena trditev, da je resnična zgodovina pornografije – tisto, kar jo definira in ustvarja – zgodovina (samo)cenzure: takoj ko je nekaj prepovedano na televiziji, se bo pojavilo na pornografskih straneh. »Prestrašeni fanatiki zganjajo vik in krik, ko terjajo cenzuro in prepoved, kakor da bi bilo od tega odvisno njihovo življenje. To obnašanje je objektivno presenetljivo: ali je, če od blizu prikažejo fuk od zadaj, to res grožnja državni varnosti? Protipornografske spletne strani so na primer številčnejše in še ostrejše kot spletne strani proti vojni v Iraku. Presenetljiva silovitost nečesa, kar ni več kot žanrska kinematografija,« zaključi.

Drug izmed prevladujočih protipornografskih argumentov izhaja iz »dostojanstva« ženske, ki je – tukaj se praviloma strinjajo tudi nasprotujoče si politične strani – v pornografiji kompromitirano, celo odvzeto. Kot k vsemu tudi k porničem obstajajo različni, bolj ali manj problematični pristopi in izvedbe, vendar bi industrijo kot tako težko zagovarjali kot neto pozitivno. Kljub vsemu pa je v njenem argumentu nekaj resnice, ko pravi, da se ji ne zdi, da so ženske v pornografskih filmih bolj degradirane kot sicer: »ravno nasprotno, zadostuje, da prižgete televizor, pa že vidite ženske v ponižujočih položajih,« zapiše.

Podobno kot pri prostituciji je odnos javnosti do žensk, ki delujejo v pornografski industriji, v najboljšem primeru sočutje, v najslabšem obsodba na grmado: »punce, ki služijo s plačanim seksom, ki imajo konkretno korist od svoje pozicije ženske in obenem ostajajo avtonomne, je treba javno kaznovati. Prekršile so se, niso odigrale ne vloge dobre matere, ne vloge dobre soproge, še manj vloge sposobne, spoštovanja vredne ženske – in zoper te vloge se ne moreš prekršiti bolj kot tako, da posnameš pornič – zato jih je treba izključiti iz družbe,« razmišlja Despentes. Ob tem opozarja tudi na paradoks viktimizacije spolnih delavk: družba jih predstavlja kot žrtve, obenem pa jim pripisuje moč, ki naj bi moške ogrožala prav zaradi njihove lastne nezmožnosti obvladovanja poželenja. Kdo je potemtakem dejanska žrtev?

Prav tu se odpre še ena od njenih širših poant: problem ni zgolj v pornografiji, temveč v tem, komu je spolna svoboda v osnovi omogočena. Elite ne skrbi toliko sama pornografija kot njena demokratizacija – tudi tukaj se po njenem razkrije razredna logika. »Samo voditelji lahko seks doživljajo kot zabavo; kar se tiče ljudi, morajo ostati mirni: presežek poželenja bi verjetno oviral njihovo delovno etiko,« zaključi.

Se vidimo na drugi strani

Ta najdaljša recenzija najkrajše knjige je sama po sebi povedna: Despentes uspe v zelo omejenem prostoru odpreti ogromno pomembnih, prebojnih, pa tudi zimzelenih misli, s katerimi kot z brzostrelko obstreljuje bralca, dokler niso s koščki njegovih možganov prekrite vse strani knjige. Nekateri argumenti so močnejši, spet drugi občasno kontrirajo prej izrečenemu, mnogi izmed njih se ponavljajo. Namen knjige pač ni koherentnost; prav tako ni zamišljena kot priročnik za svobodnejšo in bolj odprto družbo. Prej bi rekli, da pretresa tisto, kar smo že sprejeli kot samoumevno, in nas sili, da na stvari pogledamo iz drugega zornega kota ter se vprašamo, od kod naše predstave o ženskosti, moškosti, nasilju, seksualnosti in svobodi sploh prihajajo.

King Kong teorija je eno ključnih del, ki so pomagala zarisati zemljevid feministične literature, vendar je treba k njemu pristopati previdno, z rahlo distanco, saj ostaja odraz nekega okolja in časa, predvsem pa osebnega mnenja avtorice, ki je le-to skozi čas in druga dela razvila ter izpopolnila in bi, kot je zapaziti v njenih kasnejših delih, na nekatere stvari danes gledala tudi malce drugače. Pri tem ne pomaga najbolj slovenski prevod, ki je kljub zahtevnosti besedila in njegovi izraziti jezikovni obarvanosti mestoma premalo natančen: ne izgubljajo se zgolj posamezni pomenski odtenki, temveč so nekatere sicer ostre avtoričine poante zaradi prevoda težje razumljive oziroma jih je mogoče razumeti drugače, kot so bile zastavljene v izvirniku.

Upajmo torej, da to bralca ne odvrne preveč, saj je knjiga v nekaterih pogledih najbolj zanimiva takrat, ko se z njo ne strinjamo – drznem si celo reči, da je prav v tem njena največja vrednost. A da bi se z njo lahko resnično ne strinjali, jo moramo najprej razumeti. In Despentes nam s svojim jezikovnim in argumentativnim pristopom tega pač ne olajša, temveč nas prisili, da se konstantno sprašujemo, koliko tega, kar imamo za svojo izbiro, je pravzaprav posledica pravil, ki smo se jih naučili upoštevati, še preden smo jih poskušali razumeti. V tem smislu je King Kong teorija predvsem knjiga o prostoru moči: o tem, kdo ga ima, kdo ga zaseda, kdo je iz njega izrinjen in kdo si ga drzne zavzeti. Despentes si pri tem ne prizadeva, da bi bila všečna, koherentna ali celo za vsako ceno prepričljiva – njen cilj je, da stvari premakne. In to tudi naredi: tekst pripelje do vrhunca, da eksplodira, vrže v zrak vse argumente, nato pa spusti mikrofon in odkoraka z odra. Svoje je opravila, nadaljevanje pa prepusti nam: So long, girls, may the road ahead be better …

 

 

 

*Z izrazom »ženska« tu in v nadaljevanju označujem vse, ki se same dojemajo oziroma opredeljujejo kot take.

 

***Koncept, kot ga je poimenoval in definiral internet. Podrobneje na povezavi:
https://www.theguardian.com/lifeandstyle/2019/sep/05/softboi-what-is-it-instagram-q-and-a

 

 

 

 

 

Objavo kritike je omogočila Javna agencija za knjigo.