AirBeletrina - Skoraj bi si uničila možgane
Foto: Egor Komaro (Unsplash)
Refleksija 16. 11. 2026

Skoraj bi si uničila možgane

Skoraj bi si uničila možgane. Skoraj bi me ta prostor uničil, če me ne bi zanimala literatura in če bi ne bila lezbijka. Ta kombinacija me je dobesedno prisilila, da sem začela posegati po tuji literaturi in na gosto odhajati v tujino, sprva v iskanju kvir literature in posledično drugega, sorodnega. Zunaj sem naletavala na knjižna dogajanja, ki so izkazovala znake aktualnosti. Torej, življenja.

V začetku devetdesetih, ko sem končevala študij sociologije, je kvir gibanje v Sloveniji sicer že obstajalo, ampak je bilo v zametkih, prešibko, da bi lahko zadovoljilo intelektualno, literarno lakoto. Objavljeni so bili trije zborniki s kvir besedili: O ženski in ženskem gibanju, ki ga je uredila Mojca Dobnikar in je izšel leta 1985 pri Krtu, antologija svetovne homoerotične poezije 20. stoletja Drobci stekla v ustih, ki jo je uredil Brane Mozetič in je izšla leta 1989 pri Alephu, ter antologija homoerotične ljubezni v slovenski literaturi Modra svetloba, ki je izšla pri Škuc Lambdi leta 1990 in jo je prav tako uredil Mozetič, ki je v tistem času že tudi objavljal svojo gejevsko poezijo. Izšlo je par prevodov, denimo Rožnati trikotnik Richarda Planta ali Dnevnik lopova Jeana Geneta. To je bilo to.

V začetku devetdesetih, ko sem končevala študij sociologije, je kvir gibanje v Sloveniji sicer že obstajalo, ampak je bilo v zametkih, prešibko, da bi lahko zadovoljilo intelektualno, literarno lakoto.

Nas pa je profesor Janez Strehovec, ki je na Fakulteti za družbene vede predaval sociologijo množične kulture, dosledno seznanjal z novostmi. Med drugim je omenil tudi revijo Revolver. »To morate brati,« je dejal. Predmet je seveda začel z esejem Walterja Benjamina Umetniško delo v času tehnične reprodukcije, nato pa ga nadaljeval predvsem z avtorji_, kot so Gilles Deleuze, Félix Guattari, Jean Baudrillard, Guy Debord, Donna Haraway, Paul Virilio, ki so kasneje vsi izšli v prvih letnikih zbirke Koda takratne Študentske založbe, v času, ko je Kodo urejal Marjan Kokot. Pri filozofiji smo brali Jacquesa Lacana, ki ga je pospešeno objavljalo Društvo za teoretsko psihoanalizo. Pri antropologiji ali zgodovini smo ostajali trdno v Lévi-Straussovem strukturalizmu, avtorjev, kot sta Jacques Le Goff in Ferdinand Braudel, ki jih je takrat objavljala Studia Humanitatis, se v matični instituciji nismo učili. Večinoma sem iskala v vzporednih prostorih.

Večina tega ni imela neposredne povezave z literaturo ali s kvirovstvom, je pa bila povezana z načini razmišljanja in seveda tudi pisanja. Linearna naracija je naenkrat postala nezadostna, zamenjal jo je fragment, koherentna literarna zvrst je postala nezadostna, zamenjal jo je pastiš, zamajala se je sama vez med jezikom in njegovo sposobnostjo sporočanja, namesto univerzalistične grandomanije smo dobili avtopoetike. Poststrukturalizem oziroma dekonstruktivizem je bil velikanska sprememba, iztekla se je v to, čemur se je reklo postmoderna literatura. Revija Literatura in zagrebški Quorumsta objavljala temeljne tekste. Aleš Debeljak je leta 1989 napisal Postmoderno sfingo. Leta 1992 je Društvo za teoretsko psihoanalizo objavilo Postmodernizem Fredrica Jamesona. Novi paradigmi se je kar sledilo.

Ampak to je bilo pred več kot tridesetimi leti. Kako je danes? Ali smo posodobljeni? Ali je metamodernizem, paradigmatski premik po postmodernizmu, odzven katastrofičnih ekonomskih, ekoloških, vojnih dogajanj in splošne nestabilnosti milenijskih desetletij, tudi globlje zgodovinske in globalne zavesti, razčlenjen onkraj krovnih splošnosti? Ali obstajajo dela, ki podrobneje govorijo o temeljnih konceptih? Kakšne so spremembe v metodah pisanja, narativnih strukturah? Kako se kaže ta prislovični metamodernistični spoj med modernističnim političnim v estetiki in postmodernimi poudarki na osebnih izkušnjah? Kaj pravzaprav pomeni avtofikcija, o kateri se toliko govori? Ali gre za vsebino ali pač za narativno metodo? Kako kontekstualizirati nov vzpon hibridnega ali nadžanrskega pisanja? Kako se kaže premik k novi resnosti, povratek k jeziku in pomenu kot stabilnima komunikacijskima orodjema?

Razprave o literaturi so vibrantne, pa vendar se pogosto zdi, da nad razmišljanjem o konceptih prevladujejo diskusije o tem, ali gre pri literarnem založništvu za trg ali za javno dobro, čeprav teh diskusij sploh ne bi smelo biti. Pa kako uničevalen je vpliv umetne inteligence na literaturo in ustvarjanje, kar je res, ogromno se govori o prevzemanju in lastninjenju besedil, pravzaprav celotnega svetovnega ustvarjalnega korpusa s strani zasebnih tehnoloških podjetij. Govori se o padcu pozornosti. Manj pa se govori o tem, kaj nam lahko prinese umetniška uporaba novih medijev in tehnologij pri avtorskem izrazu, kako umestiti nove literarne forme, ki jih novi mediji in tehnologije pravzaprav omogočajo.

Poststrukturalizem oziroma dekonstruktivizem je bil velikanska sprememba, iztekla se je v to, čemur se je reklo postmoderna literatura.

Zanimivo je, kako nam je v sodobni poplavi informacij in znanja vse dostopno, pa vendar manj razmišljamo o konceptih. Ali pa jih depolitiziramo. Če si to lahko privoščimo, skratka, če smo zadovoljni s stanjem stvari in ga ne skušamo spreminjati. V založbi LUD Literatura smo pravkar dobili odlično delo Lorraine Sim Virginia Woolf: vzorci običajne izkušnje, ki analizira eno od paradigmatskih sprememb v modernizmu, obrat k subjektivnemu, vsakdanjemu oziroma običajnemu izkustvu. Ta koncept sega daleč onkraj dela Virginie Woolf in morda se zdi nedolžen, vendar je na široko in za dolgo odprl vrata pred tem izključenim, neopaznim in neopaženim vsebinam, vidikom, kategorijam, razredom, ljudem. Ta vrata so še vedno odprta, če le hočemo stopiti skoznje.

Sama si depolitizacije, razveze med literaturo in njenim družbenim pomenom, nisem mogla privoščiti. Kvir literatura in dekonstruktivizem sta bila izhodišče. Kvir literatura je v svojem bistvu protirasistična, v jedru rasizma je telo, ki je zaradi svojih lastnosti deležno terorja, in hitro si pri afriško-ameriški literaturi, pa ne le zgolj zaradi začetnega medsebojnega vpliva, pa naj tu omenim zgolj Audre Lorde, Pat Parker in Jamesa Baldwina. Letos je založba Sinister Wisdom pod naslovom Acts of Resistance ponatisnila eseje in pesmi Cheryl Clarke, še ene pionirke literarnega spajanja dveh področij upora, ki na neki točki pravi: »Pri svojem uporu sem se opirala na svoj prenosni računalnik, pisalni stroj, nalivno pero, kemični in navadni svinčnik in barvice.« Ta enostavni stavek pravzaprav zelo natančno povzame bistvo velikanskega, razvejanega, nepopustljivega korpusa afriško-ameriške literature: upor, rez, ki ga intervencija afriško-ameriške izkušnje predstavlja v dominantni rasistični belski kulturi.

Podobno velja za dekolonialno perspektivo, in pri tem ne mislim nujno zgolj na literaturo, ki nastaja na globalnem jugu in ki se je je na neki točki neposrečeno prijela krovna oznaka literature sveta, kamor evrocentrizem ali, z mislijo na Gayatri Chakravorty Spivak bolje rečeno, evroprovincializem tlači vse, kar ni zahodnjaško. Mislim na literaturo, ki misli protikolonialno, protiimperialistično, ki se zaveda globalnih hierarhij in jih reflektira. Prav oznaki, kot sta literature sveta in postkolonialna literatura, znata voditi k njeni depolitizaciji, tudi preko turistifikacije ali folklorizacije literarnega zanimanja, in to seveda ravno v trenutku, ko dekolonialna perspektiva v literaturi znova dosega pozornost javnosti. Linda Tuhiwai Smith v delu Decolonizing Methodologies omenja moment, ko staroselska pesnica in aktivistka Roberta Bobbi Sykes na neki akademski konferenci o postkolonializmu vzklikne: »Kaj? Postkolonializem? So mar odšli?«

Sama si depolitizacije, razveze med literaturo in njenim družbenim pomenom, nisem mogla privoščiti. Kvir literatura in dekonstruktivizem sta bila izhodišče.

Avtorji_ z globalnega juga sicer skoraj po pravilu vključujejo v svoje literarno ali kritiško pisanje dekolonialno perspektivo, vendar pa Tuhiwai Smith opozarja, da mora to pomeniti več kot le dekonstrukcijo zahodnjaškega diskurza in upor z oblikovanjem novih literarnih zgodb, temveč mora, tudi z angažmajem na socialnem ali političnem področju, da, z aktivizmom, voditi k izboljšanju življenjskih okoliščin. Omeni še eno povedno anekdoto: spet na neki drugi akademski konferenci, tokrat o dekolonialnem izobraževanju, se ji je kolegica, prav tako staroselka, potožila, kako morajo vedno čakati belske kolege, da jih dohitijo v znanju, pristopih, konceptih. Ko jih sprašuje »Mar ni to imperializem?«, ji pogosto odgovorijo: »Ne, to je globalizacija.«

Vsi ti literarni korpusi trčijo ob iste predsodkovne zmote. Tako kot Stuart Hall, Edward Said in mnogi, mnogi drugi_ govorijo o Zahodu kot o ideji, kot o konceptu, z vsemi njegovimi vidnimi ali nevidnimi konvencijami, je nujno poznati kontrapozicije, ki segajo čez geografske ali identitetne, predvsem pa čez zvrstne, stilne ali žanrske opredelitve. Ni nujno, da literarno kategoriziranje ustreza tudi perifernim literaturam, kritiki pogosto opozarjajo na evrokronologijo v literarni zgodovini. Kvir, afriško-ameriške in dekolonialne literature so gotovo takšni primeri kontrapozicijskih literatur, je pa še ogromno drugih, ki namesto geografskega ali identitetnega esencializma uvajajo subverzijo dominantnega, predstavljajo socialno revolucijo v tekstu, pretrganje identifikacije z obstoječim, tudi z jezikovnimi sredstvi.

Letos je založba Verso objavila tekst Monique Wittig The Literary Workshop. Wittig v njem podrobno razdeluje metaforo trojanskega konja, ki jo je razvijala že v istoimenskem eseju v zbirki The Straight Mind and Other Essays. Vsako pomembno delo, piše Wittig, takšno, ki prinaša novo formo, je kot trojanski konj. Sprva je težko sprejeto, a ko je, deluje kot eksplozija, razbije stare literarne in družbene konvencije, te naenkrat postanejo zastarele in nezadostne. Novo pisanje se zaveda, da je jezik neposredno izvajanje oblasti, da deluje znotraj ideologije, znotraj sistema realnega. Trojanski konj je literarni ovinek, preusmeritev, ne reproducira že prisotnih form, temveč z drugačno montažo elementov predrugači označevalne prakse. Je mašina, narejena iz jezika kot grobega materiala, iz njegove heterogenosti, iz besed kot gradnikov. Avtor_ izdela trojanskega konja, če preuredi gradnike tako, da se izogne uveljavljenemu razlagalnemu sistemu, s tem pa vnese novost ne le v obstoječi lingvistični sistem, temveč – pri Wittig je to seveda isto – v sam heteropatriarhalni sistem.

Kaj torej izdelovalci_, kot Wittig pravi književnikom, izdelujemo, kako se soočamo z besedami? Kaj počnemo z njimi, kako jih sestavljamo? »Delujemo kot kritiki: razstavljamo velikopotezne epske, tragične, komične in romaneskne mašine, jemljemo komponente, fragmente oblik iz enega žanra, včasih kot zgolj namig na refrakcijo, in jih aktiviramo v drugačnem tipu montaže, s čemer jih sistematično preoblikujemo.«

Še vedno iščem v vzporednih prostorih.