Vemo, da največ duhovne literature najdemo na policah za samopomoč, osebnostno rast in religijo. Včasih tudi pri filozofiji. Od primera do primera je to lahko tudi komercialno uspešna literatura, vsaj meni pa gre beseda »duhovnost« težko z jezika. Dojemam jo skozi pisana očala različnih ljudi, torej kot težko določljiv šmorn psihologije, vere, ezoterike in fantazije. Poleg pravljičnega balasta in dogmatskih pravil lahko v večini svetovnih veroizpovedi vseeno najdemo prgišče dragocenih univerzalnih sporočil o Presežnem, ki zasijejo iz starodavnih (po)govorov, izrekov, zgodb ali verzov: kanonskih, apokrifnih ali prevratniško mističnih. Z duhovnostjo je res hudič, saj ima vsaka skupina – da o posameznikih ne govorimo – svoje tolmačenje o pravi, čisti, izvirni, dovolj poglobljeni ali edini resnični duhovnosti.
Po drugi strani je tudi ukvarjanje z umetnostjo ukvarjanje z duhom ali z Duhom, če želite; ne glede na to, ali takšno ustvarjalno delo nosi gnostični ali agnostični, verski ali ateistični predznak. Velike umetnice in umetnike včasih označujemo za »aristokracijo duha«, zato ne bi smelo biti dvoma, da duhovnosti ne bomo našli samo v cerkvah in drugih svetiščih, temveč predvsem v ljudeh, ki so duhovi. »Duhovi v materialnem svetu« (Spirits in a Material World), kot je pela glasbena skupina Police, in »znova duhovi« (Ghosts Again), kot se s človeško smrtnostjo spopadejo Depeche Mode.
Z duhovnostjo je res hudič, saj ima vsaka skupina – da o posameznikih ne govorimo – svoje tolmačenje o pravi, čisti, izvirni, dovolj poglobljeni ali edini resnični duhovnosti.
Včasih pa duhovnost najdemo na povsem drugačnih knjigarniških in knjižničnih policah. Tam, kjer je večina najbolj fanatičnih bralcev žanra nikoli ne bi iskala. V intervjujih z glasbenikom, na primer. Ali v zapisu o tveganem pobegu z ladje na življenje in smrt. Ali v samorefleksivnem dokumentarnem potopisu. V knjigah torej, ki ostajajo znotraj svoje literarne zvrsti, a jo po duhovni plati presegajo.
Ko sem prebral knjigo Vera, upanje in pokol, za katero se je irski novinar in glasbeni kritik Seán O’Hagan dve leti pogovarjal z Nickom Cavom, sem na kariero in tudi osebnost avstralskega temačnega angela začel gledati drugače. Že od leta 2018 naprej je pisal The Red Hand Files – spletne odgovore na konkretna vprašanja svojega poslušalstva, kjer je na površje prišla svojevrstna modrost, knjiga intervjujev pa je to novo smer izražanja le potrdila. Tisto, kar tudi sam navaja kot prelomnico, zaradi katere je bil primoran poiskati globlje bivanjsko zaupanje, je bila smrt sina, ki je leta 2015 padel s pečin v bližini družinskega doma v Brightonu. Šlo naj bi za posledico zaužitja drog, s katerimi je imel njegov oče seveda vseživljenjske izkušnje … Brali smo že odlične biografske stripe o Cavu in o njegovih odvisniških eskapadah in zdravljenjih, očitno pa ga je šele tragedija v neposredni bližini prisilila v pravo zazrtje vase. In kakšno zazrtje to je! Govorimo o enem najbolj artikuliranih in lucidnih pesnikov v zgodovini rocka, ki obvlada tako liriko kot pripoved. V preteklosti je pisal romane, njegovi koncerti v zadnjem desetletju pa so intimno-ekspresivne rockerske maše. Naklonjenosti krščanski teologiji in liturgičnim tradicijam nikoli ni skrival, a v besedilih se to izraža tako v svetli melanholiji kot v sočutju do odpadnikov, morilcev, prostitutk in še tako radikalnih brezbožnikov.
Ko sem prebral knjigo Vera, upanje in pokol, za katero se je irski novinar in glasbeni kritik Seán O’Hagan dve leti pogovarjal z Nickom Cavom, sem na kariero in tudi osebnost avstralskega temačnega angela začel gledati drugače.
Knjiga intervjujev je razodetje samo po sebi in toliko kot o glasbeni poti ter nastanku pretežno eteričnega albuma Carnage (Pokol) govori o žalovanju, prevrednotenju vrednot in iskanju modrosti. Zase, za preživetje. Ko sem jo prebral – pri nas je izšla leta 2024 pri založbi Učila – eno leto nisem mogel poslušati Cavove glasbe, nenadoma so se mi vsi zvoki zazdeli premajhni za tišino, ki jo je vzbudilo branje. Zares, literarna duhovnost, kakršno je treba iskati s povečevalnim steklom.
Drugo sorodno knjigo Sam v oceanu: Zgodba o pobegu (Cankarjeva založba, 2023) o eksistencialni preobrazbi, ki prinaša tako zunanje kot notranje spremembe, je napisal Slava Kurilov. Leta 1974 je tvegal življenje in na enem redkih turističnih potovanj na drugi konec sveta, ki so jih takratne sovjetske oblasti sploh dovolile, skočil v vodo in skušal plavati do obale. Gre za popolnoma unikatno pripoved, kjer z vsake strani bije hrepenenjska nota po »nečem več«. Ne samo po pobegu iz strogo zaprte države, z vzhoda na zahod ali iz socializma v kapitalizem, temveč še toliko bolj po begu iz notranjih kletk, ki niso nujno povezane s političnim sistemom. Na akcijo se je pripravljal dolgo in rigorozno, priprava pa je bila toliko telesna kot duhovna. Po brutalnih dveh dneh in treh nočeh, ki jih opiše v prvem delu knjige, je priplaval na filipinsko obalo, medtem ko drugi del sestavljajo povezane pisarije, ki jih je posthumno zbrala njegova vdova. Te dodatno pojasnjujejo avtorjev odnos do morja, sveta, meditacije in joge. Potopis, ki je tiha politična gesta in unikaten primer notranje odrešitve.
Tretja knjiga, ki vztrajno in na čisto samosvoj način išče srednjo pot med božjim in posvetnim, med vero in znanostjo, je Ararat: V iskanju mitske gore (UMco, 2024), ki jo je zapisal Frank Westerman, nizozemski avtor knjig Inženirji duše, Žival, nadžival in Mi, hominini. Diplomirani agronom, sicer pa večletni poročevalec iz Moskve in Beograda, je mojster žanrsko hibridnih knjig. Tematika Ararata mu je omogočila, da je proučil razkorak med tem, kar so ga v otroštvu učili v assenski krščanski (osnovno)šolski skupnosti, in tem, kar je odkrival v naravoslovnih knjigah na srednji šoli in fakulteti. Tudi profesorji so bili v nekaterih vprašanjih razklani, brezno pa je bilo v času hladne vojne tudi politično – med socializmom, ki je duhovnost popolnoma zanikal, in kapitalizmom s sekularnim pristopom do vprašanja vere. Razkol se je kazal v odnosu do oboroževanja: ali naj oblasti podprejo ameriške protiruske baze na nizozemskem ozemlju ali ne. Pri armenski sveti gori, ki se sicer dviguje v Turčiji, tik ob meji z Armenijo, Iranom in Azerbajdžanom, je na delu znanstveno močno sporen svetopisemski mit o Noetovi barki, ki naj bi ob svetovnem potopu nasedla prav tu. Avtor se zato loti premišljevanja na navidezno nepovezanih koncih: pri geologiji in matematiki, v spominih na čas šolanja in spremembah v intimnem odnosu do teoloških pojmov, pri vzponu na goro, v prebiranju zgodovinskih planinskih podvigov na Araratu in seveda pri ljudeh, ki bivajo pod goro in v 21. stoletju še vedno ne dvomijo o dobesednosti zgodb iz Svetega pisma. Westermanovo nenavadno pripoved povezuje dragocena sled ločevanja zrna od plev, iz katere na trenutke zasije sladko »nekaj več«, kar od razmišljanj o Presežnem tudi pričakujemo.
Tudi profesorji so bili v nekaterih vprašanjih razklani, brezno pa je bilo v času hladne vojne tudi politično – med socializmom, ki je duhovnost popolnoma zanikal, in kapitalizmom s sekularnim pristopom do vprašanja vere.
Knjižnih primerov, ki pričujejo o neke vrste notranji preobrazbi, pa jih ne najdemo na policah za samopomoč, osebnostno rast in religijo, ker si niti ne želijo pristati tam, ni prav veliko. Dva od treh primerov, ki jih navajam, sta se zapisala v povezavi z radikalnim eksistencialnim stanjem, tretji pa s krizo identitete, krizo srednjih let. Kar verjetno ni presenetljivo. Ljudje se v trenutkih, ko nas bivanje na Zemlji pripelje do nekega roba, organsko zatečemo k neke vrste ponižnosti; pred življenjem samim, ne pred ljudmi. In v tistih trenutkih, kot poročajo nekateri, od nekod pride nevidna roka, ki ni človeška, a nas vseeno ujame in dvigne. Manca Košir je nekaj takšnega ubesedila v pesmiStopiti v nič: »V prazno stopi le korak, ki upa; ve, da ne pozna stopnic. /…/ A vendar gre in ne zgreši, ko stopi v nič.«
AirBeletrina odpira prostor različnim mnenjem in razpravi. Stališča, izražena v kolumni, pripadajo avtorju oziroma avtorici in ne odražajo nujno stališč uredništva.