AirBeletrina - Po religiji religija?
Kolaž: Hanna Juta Kozar
Kritika 20. 11. 2026

Po religiji religija?

Hristos Janaras, ki je umrl leta 2024, je bil vpliven grški filozof religije in teolog pravoslavne usmeritve. V svojem delu Proti religiji je podal kritiko zvajanja duhovnosti na religijo. Religijo opisuje kot shematičen in oblasten pojav, namenjen zadovoljevanju naravnih potreb, v nasprotju z njo pa zagovarja »cerkveni dogodek« kot vitalno, prilagodljivo obliko doživljanja in prakse.

Njegove izpeljave so mestoma resnično zanimive, tema njegove kritike pa pomembna. Toda zdi se, da kritika ni izpeljana dosledno in se nazadnje zaplete v obliko dogmatičnosti ter oblastne vednosti, ki jo sama kritizira. Pri tem ne gre za detajle posameznih izpeljav, temveč za »metodološki« pristop, ki generira protislovja. Temelji na nekaterih predpostavkah in argumentih, ki jih želim postaviti pod vprašaj.

Hristos Janaras – Proti religiji (Družina, 2026, prevedla Lara Unuk)

Prvič. Janaras trdi, da religioznost izhaja iz biološke potrebe po nesmrtnosti. Zdi se, kot bi se skliceval na nekakšen nevtralni, vsevedni znanstveni diskurz. Vendar ni znano, da bi biologija trdila, da je religija prirojena. Ne gre za tip pojava, ki bi ga neposredno raziskovala biološka znanost. Prej gre zgolj za filozofsko posplošitev spoznanj biologije, da imajo določeni organi, geni, ravnanja ter psihološki odzivi funkcijo v biološki reprodukciji, iz česar prehitro sklepamo, da morajo vsi vidiki našega obstoja imeti to funkcijo. Ker imajo znanstvene interpretacije sveta v današnji družbi pri mnogih status dokončnih razlag in ker se iz tega poraja želja, da svoje trditve utemeljimo s takšno interpretacijo, včasih težimo k posplošeni redukciji. Vendar s takšno literarno redukcijo Janaras ničesar ne dokaže niti ne poda znanstvenega argumenta.

A privzemimo, da je religija res prirojen biološki pojav, ki služi biološkim potrebam. Ali bi jo to samo po sebi naredilo manj resnično? Kaj naj bi to sploh pomenilo? Ali je kuhinjski recept kaj manj resničen, ker imamo biološko potrebo po hrani? Ali je zaradi obstoja hrane lakota iluzija? Tu se nahaja krožnost: vsaka biološka potreba ima po definiciji možnost biološke zadovoljitve, drugače sploh ne bi bila biološka potreba. Ko znanstveniki ugotavljajo biološko funkcijo nekega pojava, jo ugotavljajo na osnovi potrebe, ki jo dejansko zadovoljuje in je torej zadovoljiva. Če bi bila želja po nesmrtnosti biološka, potem bi nesmrtnost dejansko obstajala, tako kot biološka želja po hrani dejansko implicira obstoj hrane. Biologija proučuje tisto, kar se dejansko zgodi.

Da bi svoje megleno sklicevanje na avtoriteto znanosti Janaras podkrepil, vključi še Freudove domneve o religiji. Toda Freudove domneve niso znanstvene: gre za redukcionistične esejistične razmisleke. In če že govorimo o avtoriteti – Freud danes ne velja za znanstveno avtoriteto niti za znanstvenika. Deli njegovih domnev so res interpretirani in potrjeni na znanstven način (recimo pomen zgodnje navezave na skrbnika), vendar to nikakor ne velja kar za vse od njegovih mnogih domnev. Med vsemi tezami in vprašanji, ki jih je odprl, se jih je nekaj izkazalo za znanstveno plodne, ostalo pa je v znanstvenem oziru zgodovinska kurioziteta.

Da bi svoje megleno sklicevanje na avtoriteto znanosti Janaras podkrepil, vključi še Freudove domneve o religiji.

Drugič. Janaras kritizira verski zakon, češ da je v nasprotju s pristnim načinom vzpostavljanja medosebnih in družbenih odnosov, s pristno etičnostjo, ki zahteva odklon od naravnega ravnanja.

Pri tem pojem »naravnega« zopet pretendira na znanstvenost. Naravno je tisto, kar zadovoljuje vrojene biološke potrebe in je striktno ločeno od nenaravnega, kar uresničuje svobodo od njih. Svoboda je v preseganju naravnih potreb. Obstajala naj bi nekakšna množica početij, ki so naravna in biološka, ter na drugi strani tistih, ki to niso in so svobodna (pri čemer ta niso vnaprej določena, saj so plod svobodne kreacije, neodvisne od zakonov). Vendar gre zopet za neznanstven način razmišljanja. Biologija ne pristopa k raziskovanju tako, da začrtuje mejo med naravnim in nenaravnim, temveč preprosto razlaga biološke probleme in biološke pojave na biološki način. Če se teologija ali moralna filozofija sklicujeta nanjo, ne bosta prišli daleč tako, da ji vsilita svoje delitve in pojmovanja resničnosti. Poleg omenjenih Janaras dodaja še argumente iz klinične psihologije, ki pa so splošne opazke o narcisizmu kot osebnostnem pojavu, ki jih ne moremo preprosto aplicirati na področje biologije in bioloških pojavov. Če obstaja nek biološko pojmovan pojem sebičnosti, ta ni enak psihološkemu pojmu sebičnosti narcistične osebe. Gre za različni področji razlage.

Janaras tako ne govori o naravnem obnašanju na znanstven način. Bližje je Kantovemu filozofskemu pojmu vzročnosti, sploh zato, ker oba svobodo povezujeta z izstopom iz predpostavljene vzročnosti oziroma naravnosti. Le da se Kant sklicuje na zakon, Janaras pa ne. Kantov zakon sicer ni razodeti zakon, čeprav Kant na podoben način izhaja iz krščanstva. Je umski zakon – pa vendarle transcendentalen in železen. Svoboda je v podreditvi zakonu. S tem Kant da navidezno težo neoprijemljivemu pojmu vzročnosti: le če je moralni zakon trden, se nam lahko zdi tudi, da obstaja nekaj oprijemljivega, trdnega, kot je vzročnost, čeprav naj bi ta bila izvorno empirično dejstvo. Gre za argumentacijski trik, kakršnega zmorejo uveljavljene filozofije, ki šele s konceptualizacijo »utemeljijo« obstoj nečesa, kar naj bi bilo preprosto dano. Janaras pa se tu nima kam zateči: njegova pojma naravnega in svobodnega preprosto obvisita v zraku, saj ju ne zakoliči noben zakon ali pravilo, hkrati pa nista niti znanstveno utemeljena, kot bi si želel.

To se še jasneje pokaže, če njegov argument primerjamo z razumevanjem pojma svobodne volje, ki ga je z analitične, sekularne perspektive razdelal Harry Frankfurt. Frankfurt ohranja tradicionalno intuicijo o svobodi, ki ni zvedljiva na svobodo dejanja. To, da lahko nekaj svobodno storimo, še ne pomeni, da imamo svobodo kot svobodo volje. Razlikuje med obema, svobodo dejanja in svobodo volje. Če želimo imeti svobodo volje, moramo imeti želje drugega reda: željo, da bi si nekaj želeli na način, da bi to utemeljevalo našo voljo. Ne zgolj željo po nečem, temveč željo, da bi si nečesa želeli. Lahko živimo v nasprotju z nekim verskim naukom in izpolnjujemo želje prvega reda, ki jim nasprotuje. Ampak želimo si, da bi si želeli želje, ki so v skladu s tem verskim naukom, tako da bi te določale našo voljo, in če nam to uspe, potem imamo svobodo volje: naša volja je svobodna (četudi nimamo možnosti, da bi jo udejanjili v praksi).

Janaras tako ne govori o naravnem obnašanju na znanstven način. Bližje je Kantovemu filozofskemu pojmu vzročnosti, sploh zato, ker oba svobodo povezujeta z izstopom iz predpostavljene vzročnosti oziroma naravnosti.

Odvisnik od drog ima svobodno voljo, če si do te mere želi, da ne bi užival drog, da želja po abstiniranju določa njegovo voljo, četudi mu je kasneje ne uspe uresničiti. Vendar pa ima svobodno voljo tudi, če ima dejansko voljo do uživanja drog, ne glede na svojo fiziološko odvisnost. Vidimo, da pri tovrstni sekularni izpeljavi pojma svobodne volje, ki temelji na razmisleku o vsakdanji rabi tega pojma, ni delitve na dobro in slabo, čeprav je hkrati govor o fiziološki potrebi (ki jo lahko povežemo s pojmom naravnega). Svobodna volja je lahko nekaj, kar se lahko ujema ali ne ujema s fiziološkim stanjem oziroma potrebo. Iz tega lahko ocenjujemo, da Janaras v resnici zamenjuje dobro in zlo z naravnim in nenaravnim, da bi moralo naturaliziral in se s tem izognil potrebi po zakonu, vendar je takšen podvig neizvedljiv. Ker gre še vedno za moralna pojma, ju lahko opredeli le zakon.

Da je Janarasova interpretacija krščanstva kot nauka, ki je v nasprotju z zakonom, pretirana, kaže tudi Evangelij po Mateju: »Ne mislite, da sem prišel razveljavit postavo ali preroke; nisem prišel razveljavit, ampak izpolnit. Kajti resnično vam povem: dokler ne premineta nebesa in zemlja, ne bo preminila niti ena jota niti ena črtica iz postave, dokler se vse ne zgodi.« (5:17–18).

Tretjič. Naslednji argument proti religiji je to, da temelji na dogmah. Gre tudi za pogost argument ateistov proti religiji. Dogmo lahko razumemo tudi wittgensteinovsko, kot obliko neutemeljenega verjetja, na katerem utemeljujemo ostala verjetja. Takšna verjetja so temelj vseh aspektov naših življenj. Verjamem, da mi je res ime M. S., kar pa ne prihaja iz izkustva. Ne morem pogledati v nek skrivnostni del sebe in ugotoviti, da mi je tako ime. Le tako pogosto sem naslovljen z njim in se sam podpisujem z njim, da lahko rečem, da vem, da mi je tako ime, pri čemer raba besede »vem« ne izraža enakega stanja ali odnosa kot denimo vedenje, da je v kuhinji stol, da bom nekoč umrl, da bo jutri vzšlo sonce ali da je 1 + 1 = 2. Če natančno pogledamo, nobeno od teh ni vedenje v pravem pomenu besede, razumljeno kot nekaj absolutnega. Lahko si zamislimo, da kljub vsemu ne bi umrli in da jutri ne bi vzšlo sonce ali celo da pride do tako šokantne spremembe v našem razumevanju sveta, ki pokaže, da ena plus ena v resnici ni dve, čeprav si ne znamo točno predstavljati, kako bi do tega prišlo. Lahko bi izvedeli, da nam ni ime tako, kot mislimo, da nam je. A ker bi se z ovrženjem takih osnovnih prepričanj podrl ves naš svet in ker menimo, da je to tako neverjetno, dotična prepričanja enačimo z vedenjem in imamo njihovo prevpraševanje za nesmiselno. Drugačnega sveta si pač ne moremo predstavljati in si nam ga ni treba: če bi ves čas dvomili o takih rečeh, bi to najbrž pomenilo, da smo izgubili duševno zdravje.

A kljub vsemu je to neutemeljenost kdaj dobro ozavestiti zato, da smo manj samozavestni pri prepričanju, da nekaj vemo na ravni višjih kulturnih pojavov, kot sta znanost in religija. Znanost izhaja iz aksiomov, ki jih ne prevprašujemo niti jih znotraj znanstvene prakse nima smisla prevpraševati, sicer niti pri znanstvenem delu najbrž nikamor ne bi prišli. Izhaja tudi iz pogledov na to, kaj so osnovni delci, katere »dele« naravnega sveta obravnavamo in merimo, kako so povezani z drugimi »deli«, kako jih merimo in podobno. Vse to je v vsakdanji znanstveni praksi samoumevno, vendar v nasprotju s splošnim prepričanjem zgodovina znanosti ni pot enostavnega nalaganja in stopnjevanja znanja, temveč je, kot je prepričljivo pokazal Thomas Kuhn, zgodovina znanstvenih revolucij. Tu in tam se spremenijo tehnologija merjenja, predstava o osnovnih delcih in koncepcija objekta obravnave, s tem pa tudi aksiomi.

Znanost izhaja iz aksiomov, ki jih ne prevprašujemo niti jih znotraj znanstvene prakse nima smisla prevpraševati, sicer niti pri znanstvenem delu najbrž nikamor ne bi prišli.

Aksiomi so, tako kot dogme, oblike prepričanj, za katera lahko rečemo, da so na neki način neutemeljena, a utemeljujejo vsa ostala. V tem se religija ne razlikuje bistveno od znanosti. Res pa je, da institucionalne religije ne spreminjajo svojih dogem, v nasprotju z znanostjo, ki po hudih bojih in nerada vendarle spremeni svoje aksiome, saj drugače ne bi mogla napredovati v skladu s svojo metodo. A to je posledica tega, da gre pri religiji in znanosti za dva različna pojava, za različni praksi z drugačnimi cilji. Vprašanje pa je, ali bi »nereligiozno« krščanstvo, kot ga razume Janaras, sploh lahko obstajalo brez dogme. Kje točno bi se ustavili pri zanikanju dogem? Tudi če bi šlo samo za etični, psihološki nauk, ali bi sprejeli prepričanje, da Jezus kot zgodovinska oseba ni obstajal? Morda. Toda ali bi sprejeli, denimo, prepričanje, da »cerkvenega dogodka«, za katerega se zdi, da je Janarasova ključna referenca, sploh ni bilo, temveč je šlo le za počasno evolucijo nekega gibanja od manjše skupine privržencev do širše organiziranega sistema? Da so ključna besedila, na katera se sklicuje Janaras, ponarejena? Zdi se, da gotovo obstaja neka »dogma«, brez katere bi tudi Janarasovo »nereligiozno« krščanstvo izgubilo tla pod nogami.

Kot rečeno, so nekateri njegovi razmisleki vsekakor lucidni in relevantni. S hermenevtično obravnavo besedil mestoma prepričljivo kaže, da bi jezik religije in izvornih verskih tekstov morali doživljati bolj dinamično, biti pri interpretaciji bolj odprti, se namesto pri oblastnem ter egoističnem vztrajanju v metafizičnih sistemih in pripisovanju večnega značaja zgodovinskim pojavom posvetiti živi duhovnosti, ki temelji tudi na odprtih in posvečenih odnosih. To je zelo relevantno danes, v času, ko različne verske institucije neomajno podpirajo vrednote destruktivnega imperialističnega kapitalizma, ki potiska svet na rob uničenja, pri tem pa jih predstavljajo, kot da so dane že z izvornimi besedili in od Boga, v dobesednem ali prenesenem pomenu. Njegovo opozarjanje na egoističnost in nesmiselnost slepega vztrajanja pri kakšnih pravilih in zakonih je pomembno, denimo, tudi v oziru islamskega fundamentalizma, ki je obsedenost s pravili pritiral do izjemne absurdnosti in se pri tem obdal s kruto brezbrižnostjo ter ponekod eksplicitno agresivnostjo.

Njegovo poznavanje krščanske zgodovine, duhovne in intelektualne tradicije je z vidika laičnega ali nekrščanskega bralca zavidljivo. Žal pa se njegova distinkcija med religijo in cerkvenim dogodkom zdi neutemeljena in videti je, da namesto ene metafizike ponuja drugo. Ta temelji na izvornem kartezijanskem grehu, dualizmu duha in telesa, katerega naslednica je Janarasova delitev na naravno in nenaravno.

Njegovo poznavanje krščanske zgodovine, duhovne in intelektualne tradicije je z vidika laičnega ali nekrščanskega bralca zavidljivo. Žal pa se njegova distinkcija med religijo in cerkvenim dogodkom zdi neutemeljena in videti je, da namesto ene metafizike ponuja drugo.

Podobno kot dualizem predpostavlja, da vsakič, ko storimo neko dejanje, v resnici storimo dve dejanji, eno na ravni nematerialnega duha in drugo na ravni materialnega telesa, Janaras predpostavlja, da ima naše početje svoj naravni ali sebični ter nenaravni in vzvišeni, nesebični aspekt, ki ju je mogoče jasno razločiti. Čeprav se pri tem sklicuje na odnose, še vedno največjo težo pripisuje posamezniku, ki se bori proti svoji naravi in vedno znova izumlja nenaravno, nesebično početje. Če bi ravnali po Janarasovo, bi pred vsakim dejanjem morali postati in globoko razmisliti, ali je to, kar nameravamo storiti, res sebično in nenaravno – vendar tega, kot smo pokazali, niti ne bi mogli ugotoviti, saj je delitev v osnovi kategorialna napaka. Nimamo introspektivnega dostopa do skrite notranje resničnosti, kjer bi se nahajala kategorialno razdeljena dejanja, ki bi jih izbirali. Nasploh pa ne delujemo na tak način – veliko večino časa delujemo po avtomatizmih, sicer bi se zapletali v neskončne regresije in nazadnje najbrž doživeli tudi razpad osebnosti. Tovrsten samonadzor in intelektualni nadzor od zunaj bi se lahko zelo hitro sprevrgla v novo moraliziranje, tako rekoč v inkvizicijo. Zato v Janarasovi misli ne morem videti preloma z religioznostjo, ki jo kritizira, čeprav so nekatere njegove poante lucidne in navdihujoče.

Tega se z drugačnim pristopom v daljši spremni besedi, ki je vsekakor tudi samostojen kritični dialog z Janarasom, dotakne tudi Gorazd Kocijančič. Čeprav je tukaj ne moremo obravnavati, pa nanjo vsekakor velja opozoriti.

 

 

 

 

 

Kritika je bila obljavljena s pomočjo Javne agencije za knjigo RS.