AirBeletrina - A SE SMEJIM? Ne.
Fotografija: Pexels Fotografija: Pexels
Refleksija 13. 11. 2022
Čas branja
Čas branja: 0 min

A SE SMEJIM? Ne.

»… ker je najnevarnejši prostor za ženske dom, nam res ostane le še selitev na sluzasto Venero…«

S Suzano Tratnik sva se pogovarjali o kislem jabolku, v katerega nihče ne želi ugrizniti, nastala pa je osebna izpoved z jasno mislijo, da je treba spregovoriti. Treba se je upreti – jasno in glasno!

Kontaktirala sem jo, ker sem želela narediti prispevek z različnimi avtorji in avtoricami po aferi Fotopub. Zanimalo me je, kakšne so njihove osebne izkušnje na kulturniški sceni. Žal odziva večinoma ni bilo – z izjemo Suzane Tratnik, ki si je upala povedati več, kot bi se verjetno dandanes »smelo«. Ne smemo obsojati tistih, ki molčijo, ker imajo vsi svoje razloge za to. Slovenija je pač premajhna država in hitro se zgodi, da si povedal preveč in te »udari po prstih«. Vendar pa je afera Fotopub pravzaprav točno to: ko vsi očitno nekaj vemo, pa smo tiho. Zato Suzana Tratnik pravi, da je bila prevečkrat tiho – sedaj pa ne bo več. In upam, da ji bo po vseh teh njenih besedah sledilo še več ljudi, ki bodo naredili najbolj preprosto, a hkrati najtežjo stvar: spregovorilo o tistem, kar ne bi smelo biti nikoli utišano. O resnici stanja, v katerem živimo.

Pred leti sem naletela na še enega zgovornega voznika taksija. Med kramljanjem o praznikih, inflaciji in draginji me je taksist nenadoma vprašal, ali sem brez službe, ker se sredi dneva vozim po mestu, in da mi on z veseljem zrihta službo taksistke, če jo potrebujem. Odgovorila sem mu, da to ne bi bila ravno služba zame. On pa je vztrajal, da bi mi bilo zagotovo všeč biti taksistka, kajti »vi bi samo šofirali, moški pa bi vas šlatali po kolenih. Le kateri to ne bi bilo fajn?« Kap.

Po vseh desetletjih »feministične obuke« sem vedela, da bi molk pomenil zgolj strinjanje in odobravanje žaljive izjave, predvsem pa zeleno luč za tega tipa, da lahko to ponovi naslednji ženski stranki. Nisem molčala. Bila sem preveč jezna, že dolgo.

»Počutim se izjemno neprijetno ob vaši izjavi in takih stvari ne bom poslušala. Takoj nehajte s takimi,« sem rekla taksistu, seveda z zavedanjem, da sem zdaj jaz »naredila« problem iz nedolžne vožnje.

»Ja, kaj pa sem rekel takega? Samo šalil sem se.«

»A se smejim? Ne. To ni smešno, ampak žaljivo in seksistično. In tukaj, prosim, nehajva.«

»Ja, prav, pa bom utihnil,« je rekel in do konca vožnje držal užaljen obraz.

Bila sem zadovoljna vsaj s tem, da sem se postavila zase takoj in asertivno, zato sem raje opustila misel na pritožbeni klic na dotično taksi poodjetje, o katerem sem sumila, da ima bržkone podoben smisel za »humor« s strankami.

Brezobzirno spolno nadlegovanje se po morebitnem razkritju izmuzne in se najraje takoj odene v plašč humorja, češ da »ta baba pa res ni za hece«. Saj poznamo to, a ne? Če se ženski vulgarno namigovanje in vsiljevanje ne zdi zabavno ali ga celo zavrne, si je sama kriva, ker ni prav nič zabavna, in je torej najmanj dolgočasna, sitna, zagrenjena, pritegnjena, živčna, nedojebana itn.

Tudi ko zavrneš vulgarni nagovor in/ali vsiljevanje v večji druščini, te dotični »zabavljač« najprej poskuša zaničljivo odpraviti, češ,da ne razumeš šal, in ponavadi je to točka, kjer se ne oglasi nihče drug iz druščine. Seveda so tudi nekateri prisotni ženske in moški potihem ogorčeni nad njegovim žaljivim vedenjem. Potihem. Ne bi pa radi kvarili zabave; neradi se vmešavajo, dokler ne spoznajo vseh plati; bolje je stvari pustiti pri miru, ne pa podžigati prepira; to naj onadva sama rešita; on je bil res nesramen, ona pa bi se lahko lepše odzvala. In tako naprej in naprej.

Ta na videz minorna situacija, ko se ženska oziroma katerakoli oseba v družbi upre nadlegovanju, potem pa izvisi sama in ožigosana, pravzaprav spominja na situacijo vobče. Tudi ob zelo surovih primerih posilstev in spolnega predatorstva se po začetni podpori javnosti in navijanju »povej več!« velikokrat podvomi v žrtvino kredibilnost, sploh če se ni »dovolj« javno izpostavila in izpovedala, vse bolj pa se začne bezati na plan kredibilnost (morebitnega) storilca. Kar se, žal, dogaja tudi v aktualnem primeru Obup (bivši Fotopub).

Če se vrnemo k prvemu primeru vulgarizma v taksiju. Ali se še vedno vozim s taksiji iste službe? Da, pogosto. Tako kot še vedno hodim k zdravnikom, čeprav imam odvraten spomin iz zadnjega letnika srednje šole, ko mi je zdravnik na zdravniškem pregledu za vozniško dovoljenje iznenada vsiljivo pregledal prsi zaradi tumorja. Iz ambulante sem odšla poparjena in osramočena, nemočna in jezna, ker sem mu dovolila, da bi iz mene naredil idiotko, ki verjame, da je stanje ženskih jošk zelo pomembno za varnost na cesti.

Še vedno hodim na nudistične, običajne in divje plaže, na jezera in na bazene, čeprav ne morem presoditi, kje sem doživela več spolnega nadlegovanja. Vsekakor pa nikoli ne vem, kje bi ga bilo manj. Kar se tiče mešanih savn, se jim raje izognem, saj že leta hodim v savno na tisti dan, ki je rezerviran za ženske.

Kontinuirano sem se izobraževala, četudi smo že v osnovni šoli dekleta vedela, kateri tovariš se je med poukom rad sklanjal k nam za mizo in nam razlagal snov v zvezku, njegove roke pa so z naših hrbtov lezle naprej na naše prsi in jih otipavale. Po nasvetu starejših osnovnošolk smo vedno poskušale pravočasno in trdno stisniti svoje roke ob telo, da bi tako njegovim rokam onemogočile pot naprej do prsi.

Na neki razredni uri smo bili na koncu pozvani, naj povemo, ali imamo kakšne težave v razredu. Neki sošolec je iznenada rekel: »Tovariš ta in ta šlata punce.« Socialna delavka in psiholog sta se v zadregi spogledala. Sošolec je ponovil glasneje: »Tovariš ta in ta šlata punce!« Cenila sem takrat in cenim zdaj sošolčev neverjeten pogum in senzibilnost. Nisem pa mogla verjeti, da dva odrasla šolana človeka, psiholog in socialna delavka, nista imela jajc, da bi se kakorkoli odzvala na sošolčevo izjavo. Gotovo pa tudi znanja ne. In nikoli se ni zgodilo nič … Ampak to je bilo v zgodnjih sedemdesetih letih. Je zdaj v šolah kaj drugače? Ne vem.

Še naprej zahajam tudi na kulturne prireditve in zabave. Pred leti je na okrogli mizi na literarnem festivalu pisateljiica iz druge države razlagala, kako jo je na neki drugi pisateljski okrogli mizi starejši kolega pod mizo nenehno šlatal za kolena in s svojim stolom silil bliže k njej. Na samem dogodku ni bilo neke razprave, sem pa potem slišala nekega kolega reči, češ, saj je morda res, kar je povedala o nadlegovanju, ampak zakaj govori o tem na festivalu?, češ, to se dogaja povsod, ne samo na pisateljski sceni. Torej se to dogaja povsod, le da ni zaželeno nikjer govoriti o tem?

Tudi v gostilne, restavracije in diskoteke še grem, čeprav sem povsod doživela izkušnje seksističnega in homofobičnega nadlegovanja. Slišala sem tudi nemalo zavržnih rasističnih opazk o svoji prijateljicah in prijateljih, ki niso belopolti.

Ne želim nadaljevati z naštevanjem primerov, bilo jih je še veliko več, tako na raznih delovnih mestih kot na faksu, na dopustu, kjerkoli … tudi primerov hujšega spolnega nadlegovanja, če je že treba rangirati. Nekaj sem jih anonimno opisala na spletni strani https://www.jaztudi.si/. Nekam sem jih lahko odložila in podelila. Hvala.

In če zaključim naštevanje z znano feministično mislijo — v bistvu s preprosto računico —, da je najnevarnejši prostor za ženske dom, nam res ostane le še selitev na sluzasto Venero iz knjižnih uspešnic o pop ženskosti.

Ne mislim reči, da je na vseh življenjskih področjih vedno tako, da za ženske ni varnosti. Res pa je, da ta varnost ni nikjer samoumevna. In nikjer ni zaželeno »pretirano« opozarjati na to. Pravzaprav se že samo opozarjanje na neprimerna dejanja na osnovi spola velikokrat smatra za pretiravanje.

Mislila sem, da bom več govorila o nasilju na osnovi svoje spolne usmerjenosti, ki ga doživljamo kot posamezne LGBT-osebe in kot LGBT-skupnost. Homofobija in transfobija sta nerazvozljivo in intrinzično povezani s splošno mizoginijo heteropatriarhata. Tudi rasizem, nacionalizem … Gotovo pa drži, da nasilnežem ni pomembno, kdo tukaj zastopa mesto ženske kot manjvrednega Drugega, to so lahko trans osebe, geji, lezbijke, nebinarne osebe … Kvečjemu jih vsakršno dodatno odstopanje še podžge.