(Manifest za novi kulturnoosvobodilni boj)
Potem ko je ministrica za kulturo samozaposlenim kulturnikom očitala, da nam država s plačevanjem prispevkov daje potuho, smo skočili z domačih kavčev in vzrojili. Zavihali smo nosove nad filistrstvom desnice in v njenih potezah zaslutili vzpon fašizma na domačih tleh. Ko se je vlada nato odločila še za desant na javno radiotelevizijo, so bile naše slutnje potrjene in temu za marsikaterega od nas nepogrešljivemu zatočišču smo strumno stopili v bran, kakor da bi šlo za nič manj kot vprašanje narodnega obstanka.
V obeh primerih smo javnost hiteli prepričevati, kakšni dobrini da sta ogroženi. Zaprepadeni smo bili, na kako malo posluha smo naleteli zunaj svojih krogov. Trdi konservativci se s »skrunitelji zastav« in »pasjimi dojiljami« niso mogli poistovetiti. Tudi liberalnejšim podjetnikom, ki od svojega prvega delovnega dne v pokojninsko blagajno plačujejo prispevke, se ni zdelo samoumevno, da bi si neki njim neznani stihokleparji zaslužili odpustek, ki si ga sami niso. Influenserje bolj kot prosveta zanimajo nižji davki na dobiček vplivanja. Mladina svojim potrebam po novicah o novih genocidih medtem zadosti na družbenih omrežjih, zabavo pa si iz tujine dovaja s pretočnimi storitvami. Zato je razprava ni zadevala.
Kulturniškim pravicam resda vsaj za zdaj še ni odbila zadnja ura. Tudi osrednji hram kulture se je takojšnji razgradnji uspel izogniti. Ne moremo pa si ob vsem tem delati utvar, da smo v razumevanju in vrednotenju vloge ter pomena kulture istih misli.
Kljub temu so pomislekom oporečnikov prisluhnili redki. Ogroženi smo se nad njimi zmrdovali ali zamahovali z roko, češ, saj ne vedo, kaj delajo. Resno jih nismo vzeli. S tem nismo zamudili samo priložnosti v kulturnem boju, ki mu na koncu koncev ne bomo ubežali. Prikrajšali smo se tudi za potreben samopremislek o smislu našega poslanstva. V obrambi bolj ali manj prisluženih pravic smo se zatekli v illusio, kot je Pierre Bourdieu poimenoval mehurček samoumevnosti, s katerimi nam je zajamčena posvečenost in pomembnost našega početja.
A če odstremo tančico teh plemenitih samoprevar, na zamisli, da naj bi bila država v imenu vseh dolžna podpirati kulturo, kakor da bi res šlo za narodov blagor, ni nič samoumevnega. Zdravo in razumsko se zdi, da se bogastvo prerazporeja zaradi vzdrževanja najnujnejših javnih storitev, za šolstvo, za infrastrukturo in za zdravstvo, brez katerih naš svet ne le da ne more gladko teči, temveč je od njih odvisno naše organsko preživetje. Da bi dragocena sredstva po drugi strani namenjala tako očitno nekoristni, nepotrebni in neoprijemljivi panogi, kot je kultura, in še to taki, ki je dostopna le manjšini, je v resnici nenavadno, tako z zgodovinskega in gospodarskega kot tudi z demokratičnega vidika.
Vrednotiti kulturo, sploh umetnost, ki jo vsaj od Kanta naprej poveličujemo kot brezinteresno, s tako ekonomskimi in utilitarnimi merili se zdi domala bogoskrunsko. Vajeni smo jo nagovarjati na piedestalu. To še posebej velja za domačo. Narodobudilna vloga, ki jo je odigrala v naši zgodovini, jo je mitologizirala do te mere, da bi jo mnogi najraje opazovali samo v vitrini, s postriženimi kremplji in izbitimi čekani. Tako oskubljena namreč ne more nikogar ogroziti. Cankarja si za potrjevanje svojega nazora lahko brez težav prisvajajo širom političnega razpona, v isti sapi kot Jančarja.
Sodobna kulturna proizvodnja, pogojena s trgom in kulturnim kapitalom, se od svoje vloge v ideološki reprodukciji korenito ne odmika. Na desni se kleplje domoljubne stihe, ki največjo silo slovenskemu duhu in besedi – da niti ne omenjam glasbe – delajo z zatohlim šentflorjanstvom, ki se strahoma zapira pred vsako drugostjo in svežim vetrom. Na levi se medtem trepljajo po ramenih, kako svobodomiselni da so, dasiravno dobro vedo, da nagovarjajo že spreobrnjene. Kaj je lažjega kot razsvetljenim prijati, da so razsvetljeni, ne da bi dregnili v predsodek njihove brezpredsodkovnosti?
Vrednotiti kulturo, sploh umetnost, ki jo vsaj od Kanta naprej poveličujemo kot brezinteresno, s tako ekonomskimi in utilitarnimi merili se zdi domala bogoskrunsko.
Tako eni kot drugi bi najraje vztrajali v svojih mehurčkih, znotraj katerih je vse v najlepšem redu, težave pa so vedno na drugi strani. Te zaprtosti, tega varnega udobja si več ne moremo privoščiti.
Stopamo v novi srednji vek in obzorja možnosti se ožajo. Izpodrinja nas človek-stroj, katerega prihod je napovedoval že Kosovel. Fašizem prihodnosti ne bo imel obraza. Udejanjil se bo kot razosebljeno načelo, ki se več ne bo ravnalo po človeški, marveč umetni inteligenci, osvobojeni žive muhavosti. Pronicalo bo v najmanjše pore, ne da bi ga v njegovi zvijačnosti opazili, in kot nevidna roka usmerjalo našo svobodo. Mnogoterost bo zvezalo v enovito učinkovitost, ki se bo zdela čudovito dobra – le da ne bo človeška.
Če ne želimo postati koleščki tega totalitarnega ustroja, ki mu bo tehnofevdalna gospoda narekovala samo še ritem, v katerem se bodo še največji užitki v nasilnem preobilju prej ali slej izravnali v ravnodušno dolgočasje, se moramo spet učiti biti ljudje. To je, menim, temeljna naloga, za katero je poklicana kultura, če nanjo ne gledamo kot na okamenel fosil, marveč kot na živo dejavnost, najsi bo umetniška, najsi intelektualna.
Je človekova izobrazba in preobrazba. Kot po naravi neizgotovljene živali se šele skoznjo učlovečimo in naravno nenaravno postanemo to, kar smo in moremo biti, da lahko živimo življenje, ki ga moramo vedé voditi. Toda ne da bi imeli pri tem besedo, smo z rojstvom vrženi v obzorja svojih skupnosti, ljudstev in držav. Ta nam možnosti dajejo prav tako, kot jih pogojijo. Bolj ko se njihova ogrodja ustanovijo, prej okostenijo – in naša svoboda z njimi. Vtem se okrožjem domačnega, znanega, prijateljskega, v katera nas zaprejo, neznano zoperstavlja kot sovražno. Višje ko njihove ograje sežejo, večjo grožnjo drug drugemu predstavljajo in toliko siloviteje med sabo trčijo v boju za prevlado.
Da bi v njihovih mejah ne obtičal ali se v spopadih zanje pokončal, jih mora človek spet in spet presegati v onostranstvo svoje možne drugačnosti, ki mu jo naznanja in vsiljuje Drugi. Mora se omikati, da bi se v svojem prebivanju razprl, se prenovil in preobrazil. Prav tu v življenjski svet poseže kultura v svojem človečanskem smislu.
Toda dokler ostaja vzvišena, ne more nikogar in nič doseči. Zato jo je treba sklatiti z ozvezdja, kamor so jo na varno razdaljo obesili varuhi izročila, jo demistificirati in prizemljiti.
Če ne želimo postati koleščki tega totalitarnega ustroja, ki mu bo tehnofevdalna gospoda narekovala samo še ritem, v katerem se bodo še največji užitki v nasilnem preobilju prej ali slej izravnali v ravnodušno dolgočasje, se moramo spet učiti biti ljudje.
Slednje ne bi smelo biti pretežko. Zemlja je konec koncev v njenem imenu. »Kakor polje, ne glede na to, kako dobro je seme, ne more roditi v zemlji, ki ni obdelana [sine cultura],« piše Cicero v Pogovorih v Tuskulu, »tako je tudi z dušo brez poduka.« Po njegovem je »kultivaciji duše« (cultura animi) služila zlasti filozofija, ki »puli plevel in duše pripravlja, da bi lahko prejele seme, […] ki bi rodilo najbogatejši sadež«. Toda filozofija mu ni pomenila veliko več od ljubezni do modrosti. Imel jo je za učiteljico, za umetnost življenja, ki – tako njegovo misel v pismu Luciliju nadaljuje Seneka – »duha vzgaja in oblikuje, ureja življenje in naša dejanja, kaže, kaj je treba delati in kaj opuščati, ob krmilu sedi ter vodi ladjo skozi valove in kleči«.
Da bi kultura mogla prekopati zbito zemljo vsakokratnega človeštva, mora z njo ostati v stiku, na trdnih tleh. Iz muzejev jo moramo vrniti na ulice, samostalnik poglagoliti. Larpurlartizem, ki so nam ga pod krinko fin-de-sièclovske novoromantike prodali snovalci neoliberalnega individualizma, ki pa se je med ustvarjalci moje, milenijske generacije izcimil v samonanašalen, zaseben esteticizem, moramo opustiti kot preživelo, neodgovorno samoljubje. Obrniti se moramo stran od buržuazije, ki smo ji ugajali, da bi nas ovenčala s priznanji.
Nagovarjati moramo slehernika, občana, soseda. Če nas morebiti ne razume, je naša odgovornost, da se mu trudimo približati. Ne tako, da bi poenostavljali, podcenjevali, se prilizovali. Gre za to, da se ovemo, da lahko naša dela svoj obstojni smisel dobijo šele med nami in svojo vlogo odigrajo edinole na odru skupnega sveta. V njegovem občestvu pa se ne bomo mogli srečevati, ne da bi, soočajoč in sporazumevajoč se, občevali.
Na odgovornost moramo pozvati tudi stražarje, ki na durih odločajo, kaj bo na odrih nastopilo. Predolgo smo jim pustili, da so na naš račun kovali dobičke in gradili svoj ugled. Cirkusantom moramo pokazati pot nazaj na trg, kamor spadajo, in na njihove stolčke poklicati ljudi, ki se bodo zavedali, da je časa za preračunljivost zmanjkalo. Imeti bodo morali tenkočutnost, potrebno za lovljenje ravnotežja med poljudnim in visokim, razgledanost, ki bo obzorja znala širiti indvigati.
Medtem ko v dalji bobnijo puške, moramo mi z vso svojo močjo misliti in peti, slikati in pisati, briti norce in plesati, da bi – tako se Hans Arp spominja dade – ozdravili zblaznelost dobe, oblastiželjnim ravbarjem pa preprečili, da bi kulturo zlorabili, da bi duhove ljudi še otopili. Potrebujemo emancipatorno misel in umetnost, ki bosta novega človeka opolnomočili, da bo svojo usodo spet vzel v svoje roke.
Ničesar ne vemo, česar bi ga lahko učili. Smo le Sokratovi obadi, ki ga, »spečega konja«, prebujamo iz dremeža in ga s sabo vred pehamo nazaj v napetosti in protislovja. »Paradoks je skok iz mehanike v življenje,« je pisal Kosovel. Zanetiti je treba iskre in s presenetljivostjo naših pobud vnašati napake, ki se bodo izmuznile mehaničnim zakonom, odpirati razpoke, skozi katere bo lahko spet zadihala svoboda.
Šele ko se bomo pred lastno vestjo lahko zagovorili, da delamo za vse, ne le zase ali za svoje gospodarje; ko se bomo pripravljeni »ponižati« in graditi od spodaj navzgor, ne pa iz eteričnih višav slonokoščenih stolpov; tedaj se bomo lahko s svojimi sodrugi soočili v kulturnem boju in med nami drug drugega prepričevali, da je naše človečanstvo v skupnem interesu, saj bomo brez njega skupaj pogubljeni. Ko nas je podila z domačih kavčev, nam je ministrica potemtakem – hote ali nehote – napravila uslugo.