25. maja letos je bil atrij dublinskega gradu nabito poln ljudi. Množica – prevladovale so ženske – je v napetem, čustveno nabitem ozračju pričakovala uradno razglasitev rezultatov enega najpomembnejših referendumov v irski zgodovini. Na njem so odločali o usodi osmega amandmaja ustave, ki prepoveduje splav. V skladu s temo so med ljudmi krožile čokoladice After Eight; vsake toliko se je zaslišalo petje pesmi Talkin’ ’bout a Revolution. Ko se je izkazalo, da sta spremembo zakona podprli dve tretjini irskih volivk in volivcev, je malokatero oko ostalo suho. Vzdušje je bilo podobno kot pred štirimi leti v Berlinu, ko so Nemci postali svetovni prvaki v nogometu. S to razliko, da je šlo v Dublinu za mnogo pomembnejšo zmago.
Po osmem amandmaju irske ustave, ki še vedno velja, dokler novega zakona ne podpiše predsednik, ima življenje zarodka enako vrednost kot materino; splav je nezakonit tudi v primeru močno prizadetega ploda, posilstva ali incesta in se obravnava kot umor. Zakon je pritegnil pozornost sveta leta 2012, ko so na Irskem živeči indijski zobozdravnici Saviti Halappanavar kljub zapletom z nosečnostjo odrekli prošnjo za splav, saj so ocenili, da njeno življenje ni ogroženo. Nekaj dni pozneje je zaradi sepse umrla. Preiskava je pokazala, da je bilo zdravniško osebje tako pasivno zato, ker ni bilo seznanjeno z natančnimi okoliščinami, v katerih se sme umetno prekiniti nosečnost. Te namreč v amandmaju niso bile točno definirane, kar je pomenilo, da bi zdravniki zaradi izvedbe splava lahko pristali v zaporu in verjetno za vedno izgubil licenco. Glede na okoliščine se to skoraj zagotovo ne bi zgodilo, saj bi s tem Saviti rešili življenje. Ampak takrat tega pač niso vedeli.
Zaradi Savitine zgodbe so organizacije za pravice žensk okrepile pritisk na državo in leta 2013 so sprejeli t. i. Zakon o zaščiti življenja med nosečnostjo, ki natančno pojasnuje, kdaj je splav legalen, in sicer kadar je ogroženo življenje matere. Letošnjo jesen bo začel veljati nov zakon, po katerem bo splav ne glede na okoliščine dovoljen v prvih 12 tednih nosečnosti. Odločitev bo prepuščena vsaki posameznici.
Ko omenjam pravico žensk do odločanja o svojem telesu, se mi pred očmi prikaže prizor iz filma Sestre magdalenke, za katerega je režiser Peter Mullan pred skoraj natanko šestnajstimi leti prejel zlatega leva na beneškem filmskem festivalu. V spomin se mi je vtisnil prizor, ko se pred privzdignjenim krilom Bernadette, ene od protagonistk, s cigareto v ustih obotavlja nek vaški fant in ga ona nadere, da ni p*****n dimnik. Mullanov film sicer temelji na resničnih dogodkih, življenje »padlih žensk« prisilno privedenih v samostane, kjer so se nad njimi znašale sadistične nune in jih od jutra do večera silile garati v pralnicah, pa je bilo v resnici menda še hujše. Takšnih razmer si ni težko predstavljati v 18. ali 19. stoletju, torej v neki dovolj oddaljeni, tuji realnosti, toda osupljiva resnica je, da so zadnjo pralnico zaprli šele leta 1996.
Pralnice so v kleteh irskih samostanov prvotno ustanovili z namenom omejitve prostitucije, ki je kvarila ugled spodobne katoliške družbe, vse dokler niso veliki cerkveni možje – njim, mimogrede, za seks ni bilo treba plačevati, saj so imeli na voljo kopico mladih ministrantov – dognali, da je garanje brezplačne delovne sile donosen vir prihodka. Tako se je definicija »padle ženske« sčasoma razširila in poleg prostitutk zajela še neporočene matere, problematične in nezaželene hčere, žrtve posilstva, sirote in druge družbene odpadnice. Med njimi so se menda znašla celo »pretirano« privlačna in spogledljiva dekleta, ki bi poštenim moškim v svoji okolici predstavljala preveliko skušnjavo, tako kot Bernadette v Mullanovem filmu.
Te tovarne ženskega trpljenja so vztrajale več kot dve stoletji in uničile marsikatero življenje. Za njihovo zaprtje se gre delno zahvaliti spremembam družbenih vrednot (Irska je sredi 90. let prejšnjega stoletja doživela ekonomski in družbeni preporod), delno pa – po mnenju nekaterih – tudi vse večji dostopnosti pralnih strojev.
Pozornost javnosti je h grozotam pralnic leta 1993 pritegnilo naključno odkritje množičnega grobišča v nekem dublinskem samostanu. Trajalo je še nadaljnjih 20 let, preden se je tedanji irski premier Enda Kenny končno uradno opravičil še živečim nekdanjim zapornicam in jim ponudil odškodnino. Kljub pritiskom vlade in raznih komitejev Združenih narodov niso irske verske ustanove v fundacije za preživele žrtve pralnic prispevale niti centa.
Leto 1993 je za Irsko pomembno še zaradi nečesa. Šele tedaj, torej pred komaj 25 leti, so dekriminalizirali homoseksualnost.
V bližini mojega doma v Dublinu je park, kjer so v začetku osemdesetih do smrti pretepli 31-letnega Declana Flynna samo zato, ker so ga privlačili moški. Peterica homofobnih napadalcev – eden od njih je imel komaj 14 let – se je sicer znašla na sodišču, a je po zaslugi očitno prav tako homofobnega sodnika na koncu lahko nekaznovano nadaljevala pohode po dublinskih ulicah. Sodnik je pokazal veliko več sočutja do mladeničev, ki so zgolj »čistili okolico«, kot pa do pokojnika in njegove žalujoče družine.
Ta nezaslišana odločitev sodišča je sprožila eno prvih in največjih demonstracij za odpravo diskriminatornega irskega zakona, obenem pa tudi začetek gibanja za pravice gejev.
Največ zaslug za uspeh gibanja ima verjetno senator David Norris, ki je po vrsti neuspešnih poskusov znotraj irskega sodnega sistema zadevo pripeljal na Evropsko sodišče za človekove pravice. Pri tem mu je pomagala Mary Robinson, ki je pozneje postala prva irska predsednica. Dobri dve desetletji pozneje, leta 2015, je Irska postala prva država na svetu, kjer so poroko istospolnih parov legalizirali na podlagi izida referenduma.
Premier Leo Varadkar (ki je, mimogrede, odkrit gej) se je v imenu države opravičil vsem žrtvam nekdanjega diskriminatornega sistema in pripravlja predlog zakona za njihovo uradno oprostitev. Cerkev po pričakovanjih seveda molči, čeprav je ogromno prispevala k demoniziranju in preganjanju homoseksualcev.
Irska je torej v zadnjih dveh desetletjih doživela korenite spremembe. Žalostno je le to, da so bile te vedno posledica tragičnih dogodkov, do katerih je prišlo zaradi absurdne zakonodaje. Če splav in homoseksualnost ne bi bila nezakonita, bi bila Savita in Declan verjetno še vedno živa.
Oba, Savita in Declan, tako nista le tragični žrtvi zastarelih, s katoliško moralo okuženih irskih zakonov, temveč sta postala simbol boja za odprto in pravično družbo, kjer o telesu posameznika ne odločata cerkev in država, ampak vsak človek sam zase.
