V čisto pravi pravljici bi najprej prečkali devet gora in nato še devet voda, tokrat pa smo do svoje postojanke, mesta Q, prispeli brez kakršnega koli napora. Res pa je, da se je pot takrat šele začela. Mesta Q na našem planetu ni, toda če bi povezali namige iz knjige, bi lahko upravičeno trdili, da obstaja v Pakistanu.
Toda v tej zgodbi nič ni tako, kakor se zdi, a hkrati tudi je. Drugače niti ne more biti, če je v roman vtkana sled magije oziroma, natančneje, magičnega realizma, ki ga skrbno dozira roka britansko-indijskega avtorja Salmana Rushdija.
Naš vodnik po mestu Q in romanu Sram (ang. Shame, izšel 1983) je pesnik, pisatelj, esejist, profesor na medicinski fakulteti, pa tudi specialist klinične mikrobiologije in imunologije, Alojz Ihan.
Imunolog pa je po poklicu tudi osrednja oseba Rushdijevega romana. In Omar Hajam je tisti, ki je bil bil rojen v mestu Q, v tamkajšnji palači, kjer so živele tri sestre. Vse tri so si želele otroka, vse skupaj so ga tudi dobile, a enega samega, enega skupnega. Hajam je tako postal sin trem mamam. Zanje je bil kot ptiček v zlati kletki: živel je v neskončno veliki palači, a tako, kot so bile nekoč same, izoliran od vsega sveta.
Sram tisočerih obrazov je rdeča nit romana, kaže pa se tudi v svoji negaciji, kot antisram. Sestre so sram čutile, ker so bile ujetnice svojega očeta. »Ne gre za sram, ki bi bil posledica moralnega prekrška, ampak je posledica stanja,« pripoveduje Ihan. Sestre so bile ujete v nekakšen stockholmski objem svojega očeta in tako ločene od okolice, tistim, ki te gledajo z druge strani, pa nikakor ne moreš razložiti, da ji pravzaprav pripadaš, zato se od njih še bolj ograjuješ.
Hajama pa ni smelo biti sram. Zato so ga tri sestre, tri njegove mame vzgajale v človeka, ki ve, da si lahko vse dovoli, zato v romanu predstavlja vzor brezsramnosti. »Vzame si tisto, kar mu prinese življenje. Raje tisto, kar je bolje, kot ono, kar je slabše, in raje več kot manj. Za nič mu ni nerodno oziroma ni ga sram.«
Med pobiranjem najboljših sadežev življenja se izolira tudi navznoter, zapre se vase, obenem pa mu ni tuja nobena moralna prepreka, ko v grabljenju za več in še več stopa po vse višjih oprimkih hierarhične lestvice tamkajšnje družbe.
Kako nizko pade, kdor tako visoko leta, pa prisluhnite v podkastu:
Alojz Ihan je izdal šest pesniških zbirk, štiri romane, tri esejistične zbirke, za svoje delo je prejel številne nagrade, med njimi tudi nagrado Prešernovega sklada (1986). Pri založbi Beletrina je izšlo pet njegovih knjig: Romanje za dva … in psa, Deset božjih zapovedi, Državljanski eseji, Slike z razstave, Čas nesmrtnosti – smrt v dobi bionike.
V teh mesecih je močno vpet v preprečevanje širjenja novega koronavirusa, zato so romani, kakršen je Sram, »zdravilni«. »Ko vidiš, da naključja ne preobračajo življenj le v knjigah, ti čedalje blj postaja jasno, da si del sveta, ki je bil tako ali tako vedno naključen,« pravi Ihan.
