Na kakšen način so male in velike krize ključni sprožilec, ki zanetijo ustvarjalno iskro?
»Neskočno lažje je pisati, ko ni vse v redu,« zapiše gledališka režiserka, kolumnistka in pisateljica Ivana Djilas v svoji zbirki esejev A si lahko vsaj enkrat tiho (založba Goga, 2022).
Toda tudi takrat, ko ni vse v redu, še ne pomeni, da je pisati kakorkoli lahko in da se besede kar same stresajo iz rokava in potem samodejno sestavljajo v povedi, iz povedi v eseje, iz esejev v zbirko.
Ne, nedvomno je težko, ker tudi mora biti. A naposled se sestavi.
Kako jo to, da »ni vse v redu«, poganja pri pisanju? Kako so male in velike, osebne in družbene krize ključni sprožilec, ki zaneti ustvarjalno iskro? Prisluhnite v podkastu z Ivano Djilas in, seveda, preberite v knjigi.
A si lahko vsaj enkrat tiho je zbirka esejev oziroma »melodramatskih zgodb« o konfliktu družbe in posameznika z vsemi njegovimi identitetami – v njenem primeru urbane Beograjčanke, ponosne Jugoslovanke, nič kaj ponosne prebivalke Zvezne republike Jugoslavije, vnukinje Djilasa, ki ni »tisti« Djilas od Tita, migrantke, Slovenke, močne ženske, mame temnopoltega fantka in dečka z razvojnimi težavami, zagovornice otrok s posebnimi potrebami, feministke, ateistke, socialistke in prekarne delavka, ki opravlja »moški« poklic, nagrajene režiserke, kolumnistke …
A si lahko vsaj enkrat tiho je njena druga knjiga. Ivana je tudi avtorice romana Hiša (Cankarjeva založba, 2018).