Hermann Hesse: Narcis in Zlatoust (Sanje, 2004, prevod Franc Šrimpf)
»To, kar govoriš, niso misli. To so občutki. Ta stavek se mi je zažrl v spomin in me nikoli ni zapustil,« v novi epizodi podkasta Območje lagodja pravi tokratni gost Ciril Horjak, akademski slikar ter eden najbolj vsestranskih ilustratorjev in striparjev pri nas. Zanj branje romana Narcis in Zlatoust ni bilo le bežno najstniško navdušenje, bilo je doživetje, ki je pustilo trajen pečat, kar je odkril leta po prvem branju. Ob ponovnem je ugotovil, da je znova prepoznal že kar pozabljene dele sebe.
Roman je delo nemško-švicarskega pisatelja Hermanna Hesseja, ki je leta 1946 prejel Nobelovo nagrado za književnost. Narcis in Zlatoust, izdan leta 1930, velja, podobno kot Siddharta ali Stepni volk, za enega pisateljevih ključnih del. V njem združuje zahodno in vzhodno filozofijo ter raziskuje notranje konflikte posameznika.
Čeprav bi roman utegnil kdo označiti za »najstniško branje«, Horjak poudarja, da gre za vrhunsko literaturo. Zgodba je uvodoma postavljena v srednjeveški samostan, v katerem se spoprijateljita mlada fanta, ki predstavljata nasprotna pola človeške nravi: Narcis je racionalen, asketski mislec, predan duhu in znanosti, medtem ko je Zlatoust čuten, umetniški in predan življenjskim užitkom. Njuna fizična vez se sicer pretrga, ko Zlatoust zapusti samostan in se poda v svet, a ves čas ostajata skupaj.
Zlatoustova odločitev, da zapusti varno zavetje samostana, ni uporniško dejanje, temveč izhaja iz notranje nuje. Njegovo potovanje je polno dogodivščin, ljubezenskih afer in soočenja s krutostjo sveta. Vse izkušnje pa nazadnje sublimirajo v umetnost, ko se razvije v izjemnega rezbarja in svoja doživetja prelije v ustvarjanje.
Roman kritično sooča nasprotja – duh in telo, red in kaos, znanost in umetnost. A jih po mnenju sogovornika ne postavlja v konflikt, temveč v dialog. »Prijateljstvo je tisto, ki presega polarizacijo,« meni Horjak in ob tem spomni na sodobne populistične diskurze, ki razlike prikazujejo povsem drugačne, kot usodne in izključujoče. Kako je torej knjiga vplivala nanj? »To je pač moje območje ugodja,« pravi in priznava, da ga nekatere misli v njej še vedno krepko stresejo. Branje te knjige je zanj kot »objem starega prijatelja« in mu obudi spomine na čas ustvarjanja in spletanja prijateljstev.
Za Horjaka niso ključna le sporočila romana, temveč neverjetna podobnost zgodbe z njegovim lastnim življenjem. »Moj najboljši prijatelj je bil kipar,« pripoveduje Horjak, »in drugače kakor jaz, ki sem razmeroma konzervativen, je bil on izjemno izkušen ljubimec.« Ta vzporednica, v kateri je sam v sebi prepoznal Narcisa, v prijatelju pa Zlatousta, se sklene s tragičnim dejstvom, da je prijatelj umrl: »Zaprl sem mu oči. Kakor Narcis zapre oči Zlatoustu. Tako da mi je knjiga neverjetno blizu.«
***
O podkastu Območje lagodja
S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in obrnilo na glavo svet, kakršnega so poznali? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.