Ciril Kosmač: Tantadruj (Naša sodobnost, 1959)
»Saj, mogoče je pa norost druga beseda za nadarjenost, za čuden talent.«
Tantadruj, klasika slovenske literature, je ena tistih kratkih pripovedi, ki jih prebereš na mah, s teboj pa ostanejo dolgo. Zgodba o »malem človeku«, o vaških posebnežih, o arhetipu norca, ki v svoji drugačnosti razkriva nekaj globoko človeškega. Ciril Kosmač (1910–1980), mojster kratke proze in psihološko dovršenih likov, je pripoved zasidral v primorsko okolje, med njegove hribe, meje in na prepih jezikov.
V to pokrajino se poda Tinkara Kovač, pevka, flavtistka, pedagoginja, avtorica besedil. Njeno prvo srečanje s Tantadrujem sega v otroštvo, v koprsko knjigarno, kjer je pomagala babici brisati prah s polic. »Babica mi ni brala najobičajnejših knjig, ampak take, kot je Slava vojvodine Kranjske. In med njimi je bil tudi Tantadruj.« Knjiga, ki jo je takrat očarala, danes z njo »raste in se nikoli ne postara«. Po njenih besedah je zgodba zgoščena, visokokalorična, ritmična in zveneča, takšna, da bi jo lahko celo uglasbila.
Danes jo pripoved nagovarja drugače. Predvsem kot mamo. »Vsem mamam polagam na srce, naj skrbno izbirajo besede, ki jih povedo svojim otrokom, predvsem zato, ker lahko z njimi zaznamujejo življenje človeka.« Tantadruj je namreč deček, ki verjame, da ga sreča čaka po smrti. To prepričanje pa mu je vsadila prav njegova mati.
Tantadrujeva življenjska pot, zaznamovana z materinimi besedami, odpira tudi temo norosti. Ne tiste, ki izključuje, temveč takšne, ki je ustvarjalna. Tiste zdrave, igrive, ki je po besedah sogovornice izhodišče avtentičnosti. »Norost je hranjenje otroka v sebi, kar ti omogoča, da vedno znova verjameš,« pravi. V Kosmačevem svetu so pravzaprav čudaki tisti, ki ohranjajo človečnost. Tantadruj in njegovi prijatelji, Peregrin, Božorno-Boserna, Rusepatacis, vsak na svoj način uresničujejo svobodo biti to, kar si, četudi si v očeh skupnosti zato drugačen.
Vsi bi morali na obisk v Kosmačevo ordinacijo pri Tantadruju, pravi Tinkara. »Tantadruj je prostor, kjer lahko preverimo svoje psihofizično zdravje. In če se ob branju znajdemo med smehom in solzami, potem smo na dobri poti.«
Tantadrujeva življenjska pot, zaznamovana z materinimi besedami, odpira tudi temo norosti. Ne tiste, ki izključuje, temveč takšne, ki je ustvarjalna. Tiste zdrave, igrive, ki je po besedah sogovornice izhodišče avtentičnosti.
***
O podkastu Območje lagodja
S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in obrnilo na glavo svet, kakršnega so poznali? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.