Pascal Bruckner: Pridni sinko (Modrijan, 2015, prevod Jaroslav Skrušný)
»Pritegnil me je že sam naslov knjige – zaradi pridevnika ‘pridnost’. Kaj pridnost pravzaprav je? S psihoanalitičnega stališča naj bi pomenila ugajanje, s katerim v bistvu popravljamo neko krivdo oziroma iščemo ljubezen, zapolnjujemo pomanjkanje ljubezni in notranjo praznino. Nisem pa niti slutil, v kakšno branje se spuščam. In moram priznati, da bila ta knjiga v resnici zelo pretresljiva.«
Avtobiografsko intoniran roman je bil tako pretresljiv, da je igralca Roka Matka med branjem ves čas držal v območju nelagodja. A vendarle ga ni mogel odložiti. Matek, predvsem gledališki igralec, zadnjih 16 let član igralskega ansambla Gledališča Koper, ki je nastopil v številnih predstavah, tudi v otroških, v glasbenih komedijah in muzikalih, je bil gost tokratnega AirBeletrininega podkasta V območju lagodja. V njem je spregovoril o izkušnji branja Pridnega sinka, romana Pascala Brucknerja (1948).
Rok Matek je francoskega pisatelja, esejista, publicista in filozofa, tudi velikega kritika francoske družbe in kulture, ki je maja ‘68 na pariških ulicah prejšnji generaciji zavpila odločen ‘Ne!’, spoznaval z branjem njegovega romana Ljubezen do bližnjega. Že ta je nanj napravil dober vtis. Potem pa se je nekoč primerilo, da je v knjižnici zagledal naslovnico Pridnega sinka.
Fotografija na naslovnici prikazuje malega Pascala in njegovega očeta. Oče sedi v travi, sin stoji in v rokah drži šopek cvetlic. Oba se smehljata. Videti je, da jima je lepo.
A naslovnice ne gre brati dobesedno. »Že s prvim opisom zgodbe iz otroštva, ko se mali Pascal uči matematike, vidiš, da zgodba pelje v popolnoma drugo smer. Njihova družinska zgodba je nekaj povsem nasprotnega od pričakovanje, še toliko bolj glede na to, da je Pascal Bruckner filozof, pisatelj in esejist. Bil sem popolnoma presenečen, kako lahko človek v tako emocionalno zahtevnih pogojih sploh zraste v velikega misleca. Lahko bi se namreč končalo popolnoma drugače,« v podkastu pove Rok Matek.

Ena izmed zgodb v knjigi namreč pripoveduje, kako se mali Pascal uči matematiko, ampak z očetom ne prideta nikamor. Oče nasilno izbruhne, v to nevihto pa potegne tudi svojo ženo, Pascalovo mamo. Razsežnosti njegovega grmenja so takšne, da zvečer Pascal goreče moli in prosi boga za očetovo smrt.
Malemu Pascalu sicer ne uspe z molitvijo ubiti v besedah in dejanjih grobega očeta, zato pa s svojim pisanjem in javnim udejstvovanjem ubija »očetovsko avtoriteto«. Pravzaprav od svojega očeta in njegove generacije pobegne k nadomestnim očetom.
Svobodo in neodvisnost od staršev je okušal z branjem Jeana-Paula Sartra, Alberta Camusa, Rolanda Barthesa, in tudi s stiki z njimi. A naposled se je zgodil obrat od njih, in vsa generacija je stopila na te intelektualce stare dobe, jih zavrnila in odvrgla na smetišče zgodovine. Pascal tako vzporedno z izrisovanje podobe svoje družine slika tudi podobo nekega obdobja.
***
O podkastu Območje lagodja
S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in obrnilo na glavo svet, kakršnega so poznali? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.