Za vtis vzdušja in povezanost osrednjih oseb se na kratko spustimo v kratke zgodbe iz knjige Trznil je, odprla je oko (izšla pri založbi Mladinska knjiga), najnovejše zbirke pisateljice Vesne Lemaić:
»Nagnil se je in jo zakril. Še se je spomnil, kako sta jo sin in snaha prinesla iz porodnišnice domov. In mu je postalo jasno, da bo punčka nekaj posebnega v njegovem življenju, kot na primer drevo, ki ga je posadil pod oknom in je z leti zraslo, zastrlo pogled na preblizu sezidan blok in mu spremenilo razgled z vejami in ptičjim petjem. Nekaj takega. Ampak vseeno drugače.«
Odlomek bralca hitro potegne v srčiko sedmih zgodb, stkanih v knjigi tako, da že tvorijo roman, in zastavljenih tako, da v njih sledimo razvoju odnosa med dedom in vnukinjo.
Ded in vnukinja nista povsem izmišljeni osebi in tudi nista povsem resnični osebi. Nenazadnje avtorica v uvodnem stavku navede, da so osebe in dogodki izmišljeni, razen tistih, ki niso.
Zato je ded včasih njen ded Ilja, ki mu je posvetila knjigo, vnukinja pa je včasih ona sama. Enako velja za dogodke: ali so se spletli neposredno med njima, ali pa v določenem in otipljivem zgodovinskem obdobju, ali pa se sploh v resnici niso.
Kaj je resnično in kaj ni, je tako rekoč za bralca nepomembno, saj bo ob branju vseeno prepoznal teme, ki ga tako ali drugače zadevajo, saj so univerzalne.
Kako nas torej Vesna v zgodbah sooča s smrtjo, z življenjem, ljubeznijo, odnosi v družini, kako premišljuje o ženskah v tem svetu, mladih fantih v vojnih razmerah, prekarnih delovnih razmerjih, odraščanju, družini, sosedih?
Prisluhnite v podkastu:
Vesna Lemaić je avtorica večkrat nagrajenih kratkih zgodb in romanov, za Popularne zgodbe iz leta 2008 je prejela nagrado Fabula, Zlato ptico, njena zgodba Bolezen pa je uvrščena v antologijo Best European Fiction.
