Naslov zbirke kratkih zgodb češke pisateljice Alexandre Berkove Knjiga z rdečimi platnicami bo verjetno pri marsikaterem bralcu sprožil aluzijo na čitanke in dela komunistično pravovernih avtorjev. Da pisateljica s tem ne pristaja na politično doktrino, temveč z izborom brije norca iz teh ideološko presvetljenih knjižic, pa postane kar hitro jasno. Dovolj je, da preletimo kratko besedilo na platnicah, v katerem prevajalka Tatjana Jamnik zapiše, da je bila Alexandra Berkova (1949–2008) zaradi političnega nekonformizma v nemilosti pri komunističnih oblasteh. Naprej uvede, da se je avtorica z naslovom navezala tudi na Rdečo knjigo, ki je bila med vojno priljubljeno čtivo med ženskimi bralkami. V Knjigi z rdečimi platnicami, ki je njen knjižni prvenec, pa Berkova preobrne postulat »ženske literature« in izpiše s feminizmom prevlečeno varianto življenja neke ženske oziroma žensk.
Ne morem mimo tega, da ne bi omenila občutka, ki se mi je porajal, ko sem zagrizla v prve strani romana. Spominjal me je na tistega, ko sem znatno mlajša v rokah držala drobno knjižico Jorgeja Luisa Borgesa in po končanju zgodbe Tlön, Uqbar, Orbis Tertius nisem vedela, ali je vse to res ali pa me nekdo dodobra vleče za nos. Takrat se mi seveda še ni sanjalo, kaj je to postmodernizem. Gre za občutek presenečenja, provociranosti, zaradi katerega močno poženeš možgane, a se hkrati počutiš nemočnega in nezadostnega, ker ne moreš prepoznati prav vsakega najmanjšega namiga, vsake sledi medbesedilnosti. Trenutno navajena na absorbcijo sodobne prozne produkcije, ki je večinoma nedrzna s formalnim eksperimentiranjem, sem zato ob zbirki zastrigla z očmi. Priznam, o avtorici predhodno nisem vedela ničesar in Knjiga z rdečimi platnicami je bilo prvo njeno delo, ki se je znašlo na mojem knjižnem repertoarju. Ujela me je popolnoma nepripravljeno, zaradi česar se mi je zdela še toliko bolj sveža, pogumna in sočna. Še dodatno morda ob misli na zgodovinski trenutek, na situacijo na Češkoslovaškem, ko je knjiga nastajala.
Na hitro bi lahko strnili, da zbirka govori o ženski tistega časa. Vendar razpeti časovni niti – od najzgodnejših let, čez šolanje, prve ljubezni, razočaranja in fakulteto, do ostarelosti in smrti – ne sledimo dosledno skozi vizuro enega subjekta. V nekaj različnih zgodbah resda zasledimo ime Dita, vendar je subjekt preveč mehak in razsrediščen, da bi lahko z gotovostjo trdili, da gre za enega in istega nosilca. Ne nazadnje to tudi ni pomembno, saj pisateljica kljub temu zgradi kronološki in kavzalni lok, ki ga bralec dojema s pomočjo intuicije. Na nepreverljivi ravni se tako zdi, da otroci iz začetka zbirke pozneje postanejo starši in nato stari starši.
Avtorica torej zbirko gradi tako, da je fragmente in okruške težko postaviti na točno določeno mesto v sestavljanki. K temu poleg muhaste in nestabilne entitete subjekta pripomore še razpadajoči jezik, ki se giblje vse od nižje pogovornega do knjižnega. Ritmično gledano je pisanje na trenutke popolnoma nezaznamovano, včasih pa pospeši, postane zasekano in pogosto misli preidejo v formalno nepregledne dialoge.
V zbirki na ta način z zelo premišljenim in enigmatičnim pristopom obravnava široko temo medčloveških odnosov in partnerskih relacij. Včasih se v to pretrgano komedijo človeških interakcij prikrade tudi rešitev v obliki nadnaravnega, ki je blizu groteski. »Homolka je tiho stal. Dej mi lupčka, sem rekla. Homolka se ni premikal, potem pa šepnil, a me ne misleš pustit? Jaz te ne ljubim! Sklonila sem se k njemu, ga prijela za vrat in odgriznila sem mu glavo. In pojedla sem ga, Homolko, pojedla, ker me ni imel rad.«Tako kot v tem primeru, pa se protagonistka v minevanju zgodb kaže kot močna in pogumna osebnost, ki ji pot samouresničitve preči neka zaželena moška figura, ki intervenira po maniri konvencij tistih časov: »on je rekel, no, a vidiš, jaz bi rad imel čiste srajce in nisem pripravljen žret konzerv, ker žena piše roman.«
Ko je leta 1986 Knjiga z rdečimi platnicami po dvanajstih letih čakanja v predalih končno izšla, je požela izjemen uspeh: številni izvodi so bili razprodani v nekaj dneh in pozneje je bila večkrat ponatisnjena. Težko si je predstavljati, da bi kaj podobnega doletelo tako zahtevno in eliptično besedilo danes. Preteklo odmevnost si lahko razlagamo seveda tudi skozi prizmo češkoslovaškega komunističnega sistema, ki je po svoji volji bralstvu plasiral neoporečno književnost, posledično pa je to cenilo vsak žarek literarne pluralnosti.
In zakaj brati Berkovo danes? Po mojem mnenju si to zasluži že zgolj zaradi užitka, ki se v bralcu sproža ob markiranju mojstrskega prestopanja mej pisave in jezika. Če na tem mestu citiram Miho Javornika (Kako se je kalil ruski postmodernizem, Slavistična revija, 2002): »Postmodernizem aktivira kaos in ga prepoznava ne le kot način bivanja, temveč tudi kot način osmišljanja sveta. Umetnik in znanstvenik se morata naučiti razumevati njegove zakonitosti, zato pa morata znati analizirati pojavnost kaotičnega. Ker je kaos dinamična konstanta, ta analiza nima končnega cilja, ni usmerjena niti k iskanju objektivne niti subjektivne resnice: analiza je cilj sam po sebi.«In prav zaradi te tako imenovane aktivacije kaosa se mi ob stiku z dobrim literarnim primerkom, kot je zbirka Knjiga z rdečimi platnicami, včasih pošteno kolcne po postmodernizmu.
Alexandra Berková: Knjiga z rdečimi platnicami. Prevedla Tatjana Jamnik. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2016. 160 strani, 19,90 €.
