Al Pacino o Diane Keaton

Ob smrti Diane Keaton (1946–2025) se vrstijo fotografije in kadri iz nepozabnih filmov, v katerih ameriška igralka živi naprej. Bila je »neskončno inteligentna in tako lepa«, pravi  Francis Ford Coppola, režiser kultne trilogije Boter, v kateri je igrala najprej zaročenko, zatem ženo in na koncu še nekdanjo ženo glavnega lika, mafijskega šefa Michaela Corleoneja.

Al Pacino, njen filmski mož, soigralec in še veliko več, se drage Diane spominja na več straneh avtobiografije Sonny Boy, lani izdane pri Penguinu, letos pa v prevodu Jureta Šešeta še v zbirki Žametna Beletrina.

Naj se nam Diane Keaton spet nasmehne iz igralčevih spominov …

***

Knjiga Boter je požela velik uspeh, zato so vsi govorili o njej in veselo pričakovali film, ki naj bi ga začeli snemati. Še pred poskusnim snemanjem me je Francis odpeljal k nekemu brivcu v San Franciscu, saj je hotel, da ima Michael pristno pričesko iz 40. let dvajsetega stoletja. Brivec je slišal, da snemamo film, in ko je to dojel, je stopil korak nazaj ter se začel tresti. Pozneje smo izvedeli, da je doživel infarkt. Govorilo se je tudi, da je pri filmu veliko zakulisnega dogajanja. Vodilni delavci Paramounta so bili besni drug na drugega in spuščali so se v žolčne prepire. Napetost je bilo mogoče čutiti vsepovsod, zato sem si po zenovsko rekel, da bo minilo tudi to: Posveti se liku. Kaj se dogaja v prizoru? Kam greš? Od kod si prišel? Zakaj si tukaj?

Nekaj dni sem na poskusnih snemanjih nosil zgodnjo različico Michaelove vojaške uniforme, na obrazu pa poklapan izraz. Takšnega sem imel že od nekdaj. Najbrž je šlo za krinko, ki sem jo prenašal naokrog in mi je pomagala prebroditi vse. Reči pa moram, da bi lahko izbrali boljši prizor od tistega, ki sem ga moral odigrati. V njem Michael v uvodnem poročnem prizoru pojasnjuje dekletu Kay, s čim se njegova družina v resnici ukvarja in kdo vse so igralci v poslu njegovega očeta. Šlo je za povsem običajen predstavitveni prizor, v katerem sva z Diane Keaton sama sedela za pusto mizico, pila vodo, za katero sva se pretvarjala, da je vino, in se pogovarjala o sicilijanskih poročnih običajih. Nemogoče je bilo, da bi vloga prišla do pravega izraza. Moje interpretiranje Michaela je bilo podobno sajenju na vrtu; nekaj časa bi trajalo, preden bi zrasle rože. Kako naj bi v tem prizoru predstavil svoje zamisli o njem? Nisem ga mogel priklicati v življenje, tega ne bi mogel narediti nihče.

A zaupam vam skrivnost: Francis je hotel mene. Hotel me je in jaz sem to vedel. Ni boljšega, kot da režiser hoče tebe. Boljšega si igralec pravzaprav ne more želeti. Dal mi je tudi darilo v podobi Diane Keaton. Za Kayino vlogo se je potegovalo več igralk, toda dejstvo, da me je hotel povezati z Diane, je kazalo na njeno prednost. Vedel sem, da njena kariera cveti in da nastopa na Broadwayu v predstavah, kot sta Lasje in Zaigraj še enkrat, Sam z Woodyjem Allenom. Nekaj dni pred poskusnim snemanjem sem jo spoznal v nekem lokalu v Lincolnovem centru in preprosto ujela sva se. Pogovor z njo je bil sproščen, bila je zabavna in tudi jaz sem se zdel zabaven njej. Takoj sem dobil občutek, da imam prijateljico in zaveznico.

***

Z Diane sva se prve dni presmejala, saj sva morala odigrati uvodni poročni prizor s poskusnega snemanja, ki nama je šel tako na živce. Zgolj na podlagi tega prizora sva bila prepričana, da sva v najslabšem filmu, kar so jih kdaj posneli, in ko se je snemalni dan končal, sva se vrnila na Manhattan in se napila. Najinih karier je bilo konec, sva mislila.

***

Z Diane sva si bila že od nekdaj pri srcu in rada sva se družila. Spoznala sva se zaradi Botra, ampak v času snemanja drugega dela so se stvari nekako spremenile in ni mi več uspelo vzpostaviti enakega stika z njo. Še vedno sem bil prizadet zaradi razhoda s Tuesday, ki sem jo še vedno imel rad; še vedno sem hrepenel po njej in tarnal zaradi nje, še vedno sem preživljal krizo. Zapadel sem globoko v alkohol in mamila, omamljal sem se in taval v megli. Najraje sem bil na pol nezavesten. Charlie je preživel nekaj dni pri meni pri jezeru Tahoe, ampak po njegovem odhodu sem bil sam. Preživljal sem nekaj, kar ni bilo tako hudo kot depresija, me je pa ovijala nekakšna melanholija.

***

Potem pa sem ga zaslišal ob obisku še ene montirnice. Zaslišal sem smeh, ki sem ga poslušal na prizorišču snemanja Botra – ko sva se morala prepričevati, da ne bova zdaj zdaj zapravila svojih karier. Zagledal sem nasmeh, ki mi je na vseh tistih neskončnih poskusnih snemanjih zagotavljal, da sem na varnem in da me nekdo varuje. Zagledal sem oči, ki so me videle in poznale. Zagledal sem Diane Keaton, ki je snemala neki film.

Že od nekdaj sem rad v ženski družbi, ampak že od mladih nog sem v njihovi bližini sramežljiv. Ne piham jim na dušo. Ne ženem se za njimi. Ženske se odzovejo nate ali pa se ne, in če ne naredijo prvega koraka, mi ni preveč do ponovnega poskusa. Pri Diane je bilo tokrat drugače. Že od nekdaj sva bila na isti valovni dolžini. Blizu ji je bil moj pogled na stvari, meni pa je bilo v uteho, da imam nekoga, ki me razume. Začel sem jo osvajati. Družila sva se in se po nekaj mesecih odločila postati par. Našla sva tempo in temperaturo, ki sta nama ustrezala.

Diane je takrat zelo pridno delala in snemala komercialne filme. Igrala je v Baby Boomu, ki je bil velika uspešnica. To, da sem imel partnerko, ki je bila uspešnejša od mene, me ni motilo niti me ni bilo tega strah. Nisem bil prav posebno zagret za vrnitev v igro oziroma spremembo pristopa k svojemu delu. Diane sem zgolj želel veliko veselja pri delu, ki ga je tudi imela. Odšla je in nekaj tednov snemala film, jaz pa sem ostal doma in bralno uprizarjal igro. Vedel sem, da je velika umetnica, in občudoval sem jo, kako je uporabljala svoje igralske, pevske, pisateljske in fotografske darove. Včasih me je nagajivo dražila in mi pravila »leni makaronarček« – kar je stara oguljena žaljivka za Italijane –, to pa me je zgolj spravljalo v smeh. Zelo pa me je spodbujala pri drami The Local Stigmatic, menila je, da mi koristi, in vedela je, zakaj moram nastopati v njej.

Spoznala je nekatere moje bližnje sorodnike, nad mojo babico pa je bila tako navdušena, da je začela snemati dokumentarec o njej. Babica se je rodila v New Yorku, ampak njena družina je bila iz Neaplja. Ker je bila plavolaska s svetlo modrimi očmi, si bil presenečen, ko je spregovorila v italijanščini. Bila je čudaška, morda najbolj neobičajna oseba, kar sem jih spoznal, in vzgajala je malega Ala. Morda je bil to tudi razlog, da je nekega dne, ko sva jo obiskala, vzela ovojnico in mi jo molče podala. »Vzemi,« mi je dejala. Odprl sem jo in v njej zagledal sedemsto dolarjev. Že vrsto let sem ji denarno pomagal, zato nisem mogel povsem razumeti poteze niti njenega namena. »Ne potrebujem denarja,« sem ji povedal. Toda babi je vztrajala: »Vzemi ga,« je rekla: »Kupi si nova oblačila, prosim.« Nikoli ji ni bilo jasno, zakaj sem se oblačil, kot sem se. Še ko me je prvič videla v drami Indijc hoče u Bronx, je rekla: »Si ne moreš obleči kaj drugega?« Tokrat je nikakor nisem mogel pripraviti do tega, da bi vzela ovojnico nazaj, zato sem jo neopazno pustil na njeni televizijski omarici. Diane je bila navdušena nad tem, pa tudi nad babičinimi nepredvidljivimi pogledi na tako rekoč vse. To je značilno za družinske člane: vajeni smo jih, in čeprav so za nas nekaj samoumevnega, drugi ljudje postanejo njihova ogledala. Znova se nam začnejo zdeti zanimivi.

Diane sem pripeljal na očetovo vnovično poroko v Los Angelesu. Bil je zelo pameten in iznajdljiv moški, ki je odprl svoj lokal, restavracijo in nočni klub v mestu West Covina ter vse poimenoval – kako neki? – Pacino’s. Kadar mi je kdo rekel: »Skuša se okoristiti s tvojim priimkom,« sem dejal: »Ej, bizgec – priimek sem dobil od njega. Najprej je bil njegov in z njim lahko počne, kar hoče.« Poroka je bila pravi pravcati talilni lonec. Hočem reči, raznolikost pa taka – še nikoli ni bilo na enem kupu toliko ljudi in najrazličnejših otrok, med katerimi so bili vsi moji polbratje in polsestre iz prejšnjih očetovih zakonov. Možakar se je rad ustaljeval. Poročen je bil kar petkrat. Jaz nisem bil niti enkrat. Kaže, da sva bila protiutež drug drugemu.

Diane je imela hišo v Kaliforniji, kjer sem se počutil domače. Vanjo sem prihajal in iz nje odhajal zaspan in rahlo solznih oči – kot vedno. Bilo je prijetno. Morda mi je bilo tako preprosto usojeno biti; morda je bil to pogled na svet, ki sem ga nosil v sebi še pred slavo – svet, ki sem ga živel skozi branje, razmislek, sprehode in pogovore. V New Yorku sem se redno sprehajal po Centralnem parku in sčasoma sem ugotovil, da me ljudje čedalje manj gledajo. Tega se je bilo treba navaditi, ampak nekaj pri tem me je pomirjalo.

Užival sem v življenju z Diane in užival sem v odsotnosti s scene. Ampak čutila je, da imam finančne težave. Moral sem ji povedati, kaj se dogaja. Rekel sem: »Nekaj se mi je zgodilo.« Odpeljala me je v New York k mojemu odvetniku.

Moj odvetnik v industriji zabave je bil prijazni možak Arthur Klein. Z Diane naju je posedel v svojo pisarno, ki je bila opremljena tradicionalno, z družinskimi fotografijami in bejzbolskimi spominki. Arthur je začel razlagati, da sem plačilno nesposoben zaradi napačnega upravljanja premoženja. Pri tem ni sodeloval, vem, ampak besede so mi šle pri enem ušesu noter, pri drugem pa ven.

Diane pa je bila besna kot ris. Vstala je in ga začela spraševati:

»Kako se je lahko zgodilo kaj takega?« Okolišil je, no, saj veste, zaradi tega in onega.

Kar razganjalo jo je. Pristopila je k Arthurju in mu gledala v oči. Stisnila ga je v kot pisarne, pokazala name in vprašala: »Ali veste, kdo je?«

Odgovoril je: »No, saj veste.«

Tako rekoč za ovratnik ga je držala: »Ne, povejte mi, kdo je.« Začel je govoriti, ampak Diane ga je prekinila: »Ja, povedali mi boste: ‚Oh, umetnik je.‘ Ne. Bedak je.«

Samo stal sem križemrok. Kaj bi lahko rekel?

Diane je nadaljevala: »Nevednež je. Na tem področju morate skrbeti zanj.«

Hotela je reči na področju financ – zaradi moje preteklosti, vzgoje, mojega zgodnjega življenja oziroma vsega do danega trenutka. In imela je prav. Nisem vedel, kakšna so pravila denarja, tako kot nisem vedel, kakšna so pravila kariere. Tega jezika preprosto nisem obvladal.