Bosansko-ameriški pisatelj Aleksandar Hemon, ki se te dni kot gost Vilenice mudi v Sloveniji, je sproščen človek, čeprav so njegove knjige tematsko in vsebinsko napete: izseljenstvo, kritika ameriške družbe, razrite identitete, vprašanja nacije in naroda. No, zadnja knjiga The Making of Zombie Wars je smešna, smešna na boleč način. Pri sedemindvajsetih, na začetku vojne v Bosni, je prispel v Chicago. Tam je ostal in že po treh letih napisal svoje prvo delo v angleščini – Vprašanje Bruna -, s katerim je pritegnil tako kritiško kot bralsko pozornost. Med pisanjem je tleskal, da bi vzdrževal ritem jezika. Pri svoji drugi knjigi Nowhere man je to metodo menda opustil, ni pa ga zapustilo zanimanje ameriške javnosti. Tretji roman, Projekt Lazar, je prejel dve nominaciji za prestižni ameriški literarni nagradi. Avtobiografske eseje (ki to niso?) je zbral v Knjigi mojih življenj. Ko pripoveduje o svojih knjigah in literaturi nasploh, letijo iz njegovih ust reference, dovtipi, znanje, materiali za citate. Nima stališč, pravi, ima le začasne premisleke, ki jih bodo jutri zamenjali drugi premisleki. Edino: belo vino je morda res boljše od rdečega. Črnega po bosansko.
Koliko intervjujev boste imeli na gostovanju v Ljubljani oziroma Sloveniji?
Tale je peti. Jutri pa jih bom verjetno imel še osem.
Kako nosite medijsko pozornost in kako pozornost običajnih državljanov, ki k vam pristopajo s svojimi zgodbami?
Zame je vse to zgolj pogovor. Tudi javni nastopi, kot je bil nocojšnji, so le pogovor, ne pa predstava, v kateri bi bil jaz osrednji lik. Pogovori so lahko dobri ali slabi, seveda. Če so slabi, sem utrujen že medtem, ko se odvijajo. V vsakem primeru pa je zame to, da se ljudje za moje delo zanimajo, privilegij. V takšni situaciji ne morem ravno trpeti. Če bi trpel, tega ne bi počel. Sčasoma lahko postane izčrpavajoče, toda načeloma uživam.
Če je to pogovor, me pa vendarle lahko kaj vprašate.
(smeh) Zvito.
V ameriških recenzijah in kritikah so vaša dela pogosto propagirana kot avtobiografska. Ali se s takšnimi določili vaši literaturi dela kakšna škoda?
Drži, pogosto je tako. Zame je to prekršek zoper literaturo nasploh, čeprav razumem, zakaj bralci v mojih knjigah prepoznavajo avtobiografske elemente. V svojem delu res uporabljam kose svojega življenja in izkušenj, posredno se vedno izležem vanje, toda to so res samo kosi celotne zgradbe. Pomembno se mi zdi, da je zame kot pisatelja potencialni material vse v tem svetu, tisto, kar je v neposrednem razmerju z mano in tisto, kar mi je povsem tuje. Knjig zagotovo ne pišem zato, da bi izrazil neko globoko zakopano skrivnost svojega bitja ali pa zgradil sliko sebe, ki bi si jo rad ogledal. Če kaj, gre bolj za konstrukcijo delov nekega življenja, ki mogoče sploh nikoli ni živelo, da bi lahko razumel življenje, ki ga živimo mi vsi.
Nekje ste izjavili, da v literaturi sovražite spomine, saj ni vsaka zgodba vredna tega, da bi bila povedana. Katerim človeškim zgodbam pa vendar pripade ta čast?
Sovražim izpovedi. Vsak človek ima na razpolago vsaj nekaj snovi, ki jo lahko pove ali bi jo celo moral povedati. Ni pa nujno, da iz te zgodbe nastane knjiga. Sicer pa obstaja kopica zanimivih spominov in pričevanj ljudi, ki so preživeli holokavst, recimo. Ti spomini poročajo o nečem večjem od ene osebe, so poročila dobe in pričevanja z roba. Z izpovedmi pa je drugače, te mi gredo izjemno na živce. V takšni knjigi nam svojo življenjsko zgodbo izpoveduje nekdo, ki se je ozdravil alkoholizma ali počel stvari, ki se jih je nazadnje odrešil. Bil je na dnu, potem pa se je pobral in njegova nagrada je knjiga, ki jo je napisal: to preziram. Literatura ne more biti mesto za terapijo enega človeka. Nekaj puritanskega je v takšnih priznanjih, v potrebi po odpuščanju. Sam ne čutim potrebe, da bi kaj priznal, se zaradi česa izpovedal. S Knjigo mojih življenj vas ne prosim odpuščanja, samo zgodbe pripovedujem. S tem, kar sem počel in v svojem življenju, sem pomirjen.
Ste podobni svojim likom, ki so načeloma v redu, toda bežno pokvarjeni? Ste pomirjeni tudi s tem?
Pomirjen sem s tem. Večina literature pripoveduje o takšnih likih, večina ljudi je takšnih. Poglejte Čehova, poglejte Tolstoja, Nabokova. To so najbolj plodna tla, tako za literaturo kot življenje.
O temah, s katerimi se v svojih romanih ukvarjate, v javnih občilih lahko izvemo veliko. Toda kot bralka sem dobila občutek, da bolj kot teme vendar pišete zgodbe, ki so zanimive, ker so tako redko povedane, pa čeprav zadevajo milijone ljudi.
V svoji zadnji knjigi, ki še ni prevedena v slovenščino, The making of Zombie Wars sem vročično iskal načine, kako oblikovati zaplet (plot). Tam se morda ravnal nekoliko drugače, toda običajno skušam oblikovati pisateljsko metodo, ki bi vase zajela vse, od šal, ki jih slučajno slišim na ulici, preko zgodb, ki mi jih pripovedujejo prijatelji, do velikih tematik. Tema emigracije in diaspore me zanima predvsem zaradi križanja identitet, vzpostavi povsem novo področje, na katerem ni nič tako, kot se zdi, jeziki so dvojni in razklani, osebnosti so dvojne in razklane. To področje omogoča veliko raziskave in tudi igrivosti, gre za izjemno gosto naseljeno področje. Ali, če zadevo obrnem: takšno križanje mi kot pisatelju omogoči, da v področje sam privedem teme, like, zgodbe. Veliko njih. Na tem območju lahko gradim v neskončnost, sproti nastaja več prostora za literaturo.
Po vsem, kar ste povedali, imam občutek, da niste tip pisatelja, kot je bil Proust, ki je vse svoje dni preležal v postelji in čakal, da zgodbe »padejo skozenj«.
(smeh) Proust je bil poseben človek. Vsak človek, ne le pisatelji, razvije svoj stil. Stil – tudi stil življenja – je struktura, ki organizira prostor pripovedi in pa posameznikove občutljivosti do jezika ali sveta. Jaz osebno ne morem poležavati, ne morem čakati, da se mi bo nekaj zgodilo, pravzaprav komaj čakam, da vstanem in pričnem kaj početi. Spati se mi zdi naporno in odveč. Včasih se sredi noči zbudim, pogledam na uro in mi v trenutku postane tesno, ker vem, da moram spati, pa raje ne bi. Za Prousta je poležavanje delovalo, takšne izbire so povsem nevtralne. Jaz samo nisem tip človeka, ki bi svoj čas preživljal v izolaciji. Komunikacija mi pomeni izjemno veliko, rad poslušam ljudi in jim tudi rad pripovedujem.
Ste s svojimi knjigami danes zadovoljni?
Od sebe ne pričakujem popolnosti. Ko je knjiga napisana, je končana, k njej se ne vračam. Poleg tega ni moja naloga, da ocenim njeno vrednost. Ko jo izpustim iz rok, je last bralcev. V njihovo naročje pa ne morem posegati kot lastnik nekega dela. Zdaj ga izdelujejo oni sami.
Ko sva ravno pri komunikaciji: ali lahko vednost o tem, kaj vaši bralci doživljajo ob vaših knjigah, vtkete v vaše prihodnje delo? Vemo, da obstajajo avtorji, ki so nad svojimi bralci.
Vsekakor. Če vednost razumeva kot nikoli zaključen proces zbiranja in premikanja vidikov. Pisanje je zame nikoli zaključen dialog. Ne lastim si zaključene vednosti, pisanje je orodje za raziskavo življenja in sveta, orodje za razumevanje. Karkoli najdem – in tisto, kar najdem, nikoli ni totalno -, ponudim bralcem, ki se potem spet obrnejo name s svojimi interpretacijami in odzivi. Knjiga pravzaprav ni zaključena, dokler ne vstopi v kakršenkoli že dialog. Z odzivi se ne nanašam na hvalo, pač pa me bolj zanima, ali bo to, kar ustvarim, za nekoga imelo smisel. Zanima me, kaj me bodo vprašali. Vprašanja sprejemam bolj velikodušno kot mnenja, saj mnenja pogovor običajno kastrirajo.
Zvenite kot nekdo, ki nima posebej občutljivega ega. Drži?
(smeh) Dobri ste, dober trik. Če odgovorim z ‘da’, bom izpadel kot napihnjenec, če odgovorim z ‘ne’, pa bom prav tako izpadel kot napihnjenec. Da in ne, torej.
Poznamo vas kot pisatelja, poznamo vaše delo, toda o vaših drugih zanimanjih vemo malo. Radovedna sem. Jonathan Franzen ima ptice, kaj pa imate ob literaturi vi?
Imam nogomet in smučanje. Pa branje – čeprav to najbrž sodi v kategorijo dela. Zelo rad preživljam čas s svojimi hčerami. Predvsem pa sem rad na svetu, v svetu. Z ženo hodiva ven karseda pogosto, na obiske, na zabave. Rad se družim in z ženo v Chicagu poznava veliko ljudi. Pisatelje, nepisatelje, sosede. Vse to terja svoj čas in vse to me polni.
Katera je vaša najljubša nogometna ekipa?
Dve sta: Liverpool in FK Željezničari.
*Pogovor je nastal v Modrijanovi knjigarni, ki je Hemona gostila, založba Modrijan pa je izdala tudi Knjigo mojih življenj.
