Dogoreva Marlboro. Odpovedal sem se vsej lastnini.
(Aleš Debeljak, Poslednja cigareta)
Na dan, ko si umrl, sem mislila nate. Brala sem eseje Teofila Pančića o državi, ki je ni več, o generaciji, ki se je razpustila, in o svetu, ki se je razblinil, kakor da nikoli ne bi obstajal. Pomislila sem: če ne bi bilo ljudi, ki bi s tolikšno strastjo pričali o preteklem in o jugoslovanski Atlantidi govorili z vso resnostjo, ki pritiče domovini, četudi takšni, ki je obstajala le za nas, našo mladost in naše najbližje, nikoli ne bi verjela v boljši svet. Pri tem je bolj od zunanje resnice pomembna notranja resničnost, vemo namreč, da ni pametno preveč drezati v mite in apokrifne legende zgodnjih dni, saj so ti edina trajna popotnica, edino, česar ti nihče ne more vzeti.
Tebi tvojih mitov in zgodb ni bilo mogoče vzeti; vsako leto jih je bilo več, razprostirali so se med Balkanom in Ameriko, med živimi in mrtvimi, med umetnostjo in politiko. Bolj ko je bilo vse skupaj oddaljeno, z večjo jasnostjo (in glasnostjo!) si govoril o stvareh, kakor bi bila tvoja dolžnost pričati za obnemele, kakor je usoda tistega, kar se pogreza v pozabo, v nepovrat, odvisna samo od tebe in tvojih naporov, da tisto ohranjaš pri življenju.
Bil si človek, ki je v sebi nosil cel svet, zato ne gre drugače, kakor da s tvojo smrtjo propade tudi delček sveta. K sreči si nam puščal sledi: v esejih, v pesmih, v predavanjih, v elektronski pošti, v pogovorih in na razglednicah, res, sploh na razglednicah. Bil si edini, ki jih je lahko pošiljal, ne da bi pri tem deloval patetično ali izumetničeno, za povrh pa od prejemnika nikoli niso zahtevale odgovora in slabe vesti. Mogoče bi bila to lahko metafora za tvoje življenje: od sveta si pričakoval manj, kot je svet pričakoval od tebe.
Nikdar te ne bom pozabila.
