Slovenci še vedno ne vemo, kam bi z njo. S svetovno popotnico, o kateri so nemški časopisi pisali, da je bila prva belopolta ženska, ki je v prvi polovici 20. stoletja sama prepotovala cel svet. Z avtorico priljubljenih potopisov, ki so se celo v času svetovne gospodarske krize na začetku 30-ih let prodajali v sto tisoč izvodih. S preučevalko duhovne dediščine svetovnih visokih civilizacij, ki je pri tem pošteno prečesala tudi lastno dušo. Kljub fascinaciji nad njo nam ni (bilo) nikoli prav prijetno slišati, da je slovenščino le lomila, za jezik svojega ustvarjanja pa izbrala nemščino. S svojo svojskostjo je vsakogar vznemirila. Nacionalsocialisti so njene knjige uvrstili na seznam prepovedanih del, njo pa aretirali takoj po okupaciji Jugoslavije, ker je javno obsojala Hitlerjev zločinski režim in pomagala protinacističnim ubežnikom. Teozofom, ki so iskali skupna duhovna jedra vseh svetovnih religij in se zavzemali za univerzalno bratstvo med ljudmi, se je zdela preveč samosvoja, saj se ni nikoli odpovedala razmišljanju z lastno glavo in čutenju z lastnim srcem. Še najbolj se ji približamo, če rečemo, da je bila državljanka sveta, nomadka geografskih širjav in raziskovalka globin človeške duše. Da je bila preprosto svoja, svojska in svobodna, brez meja. Če hočemo biti res dosledni, pa ji recimo: Alma M. Karlin.
Svetovna popotnica najvišjega ranga
Novinarka južnoavstralskega časopisa The Register iz Adelaide, Elizabeth Leigh, je v uvodu prispevka From Lapland to Peru, objavljenega 22. aprila 1924, ko so bila za »ugledno« svetovno popotnico in pisateljico iz Celja Almo M. Karlin že štiri leta in pol nepretrganega potovanja okrog sveta, na strani, posvečeni ženskam, zapisala: »Le malo žensk je na svetu, ki bi imele takšne izkušnje kot Miss A. M. Karlin, mala dama iz Jugoslavije, ki je te dni na svoji poti okrog obljudene oble prispela v Adelaide. Pisateljica, novinarka, botaničarka in arheologinja Miss Karlin se je odpravila na pot v duhu Marca Pola, da bi odkrila, kar naj bi vedeli o svetu. V petih letih je videla polnočno sonce na Laponskem, si sama upala v Ande in na Formozi intervjuvala lovce na človeške glave. Potuje sama, brez omembe vrednih sredstev, opremljena zgolj z znanjem desetih jezikov in s sposobnostjo, da si sama služi denar s poučevanjem, prevajanjem in novinarstvom ter s pogumom, ki je resnično nepremagljiv.«
»To je bilo strašno – grozljivo!« je Karlinova zaupala bralcem svoje vtise o Peruju, deželi, kjer naj bi vladali čuti vročekrvnih Špancev, od potomcev otrok Sonca pa naj bi ostala zgolj bleda senca nekdaj sijoče inkovske civilizacije. Najbolj so se ji tam smilile domačinke, ki so jih možje zaprli v hiše z notranjim dvoriščem, kjer so postale njihove dosmrtne ujetnice. V svet zunaj doma so lahko gledale le skozi na debelo zamrežena okna. Tiste, ki so neporočene ostale na prostosti, pa so ji na skrivaj pripovedovale najbolj nenavadne in vznemirljive zgodbe o starodavnih smrtonosnih urokih in magičnih ljubezenskih formulah. (Alma seveda ne bi bila Alma, če jih ne bi pozneje zbrala v knjigi Smrtonosni trn.) – Pripoveduje tudi, da si je na Tajvanu drznila intervjuvati komaj civilizirane Tajalce. »Še vedno se, kadar je le mogoče, odpravijo na lov na glave.« Takšna usoda naj bi tam na leto doletela malo manj kot dva tisoč ljudi. »Tajalski moški se namreč ne more poročiti prej, preden pred njegovo hišo ne leži vsaj ena glava.« − Nepozaben vtis so nanjo naredile tudi dolge noči na Japonskem, v katerih se je lahko – četudi skozi pregrado iz tankega papirja – pogovarjala z nekim izjemnim menihom, ki je gojil čist in prvinski budizem. Temu se je na široko odprla tudi sama, ker se je želela osvoboditi prisile čutov. »Jugoslavija, tako si lahko mislimo, v svet še nikoli prej ni poslala nekaj tako majhnega in pogumnega hkrati,« se glasi sklepni stavek v članku.
»El señor interprete« se zaroči s Kitajcem
To majhno in pogumno pa je bilo v resnici še veliko več. V Panami, na primer, je Karlinova kot prva ženska v zgodovini uprave Panamskega prekopa dobila službo sodno zaprisežene tolmačke. Ker so takšno delo dotlej opravljali le moški, so ji domačini pravili kar »el señor interprete«, gospod tolmač, kar jo je spravljalo v smeh in ji hkrati laskalo.
Kitajska je popotnico navdihnila zlasti s svojim skrivnostnim svetom duhov, ki ga je literarno spretno vpletla v svojo zbirko novel Zmaji in duhovi. Pripravljati jo je začela med svojim bivanjem v Pekingu, ko je postala osebna tajnica azijskega dopisnika in pisatelja Ericha von Salzmanna. Z neprijetnostjo pa se je spominjala Xua Singa Junga Lunga, sina bogatega kitajskega mandarina in uradno prvega Kitajca na Slovenskem, ki je ob božiču leta 1913 kot Almin zaročenec obiskal Celje, po študiju v Londonu pa je živel v Tientsinu na severu Kitajske in svoji nekdanji zaročenki, četudi le od daleč, še vedno grozil z maščevanjem, ker je zaroko razdrla.
Otočje Južnega morja, kjer se je Karlinova zadržala kar dve leti, pa jo je navdušilo s prvinskim vraževerjem in eksotičnim rastlinstvom, ki ga je rada in v izobilju slikala, hkrati pa jo je zaznamovalo s hudimi vročinskimi napadi malarije, dokler je v nadaljevanju potovanja zaradi utrujenosti in bolezni v Indiji ni mogel navdušiti več niti z mesečino obsijani Tadž Mahal in se je na željo svoje bolne in ostarele matere skozi Sueški prekop v zadnjih decembrskih dneh leta 1927 vrnila nazaj v rodno Celje.
»Osem let vedno novih dogodivščin, vtisov, dežel, ljudstev, izkušenj, odrekanj, osem let težkega boja, a tudi najglobljega doživljanja, je iz mene naredilo to, kar danes sem. Res je, da me je tropska blaznost spremenila, da sem izgorela v njihovi razbeljeni vročini, vendar je mistika številnih ras okrog vsega, kar se me dotakne, spletla srebrno meglico. Za vsem bridkim stoji nekaj lepega, za ponižanji in trpljenjem nekaj velikega in globokega, in ta nenavadna mešanica dobrega in zlega se je zlila v morje spominov, iz katerih ustvarjam svoja dela.«
Pisateljska slava in zaton
Ko se je Alma M. Karlin vrnila nazaj v rodno Celje, se je poleg predavanj in urejanja zbirke številnih etnoloških in umetniških predmetov z vseh koncev zemeljske oble najprej lotila urejanja svojih obsežnih popotniških zapisov. Oba njena potopisa, Einsame Weltreise / Samotno potovanje (1929) in Im Banne der Südsee / Urok Južnega morja (1930), sta izšla pri vestfalski založbi Wilhelm Köhler in postala uspešnici, ki sta navduševali staro in mlado po vsej Evropi, v angleškem prevodu pa tudi drugod po svetu. Knjigi sta v razmeroma kratkem času postali celo tako popularni, da se je založba odločila za t. i. ljudsko, torej cenovno ugodnejšo izdajo, pisateljica pa je zaslovela kot ena najbolj branih in priljubljenih avtoric potopisov 30-ih let 20. stoletja, čeprav so ji nekateri kritiki očitali pretiravanje in trivialnost. Doma, v takratni Jugoslaviji, pa je lahko o slavi le sanjala. Njena dolgoletna prijateljica, literarna menedžerka in slikarka Thea Schreiber Gammelin je v svojih spominih z veliko prizadetostjo zapisala:
»V tujini je [Alma] žela splošno zanimanje in priznanje. Na raznih predavanjih so ji vzklikali pri odprtem odru, jo obsipavali s cvetjem in z venčki in jo vedno znova vabili na predavanja. Na Dunaju so jo na ramenih odnesli v njen hotel. Ob prihodu vlaka so jo pričakali v dolgih vrstah. Doma pa je veljala kvečjemu za čudakinjo.«
Slovenci smo prvi prevod prvega dela Alminega potopisa, Samotno potovanje, dobili 40 let po nemškem izvirniku, leta 1969 ga je izdala Mladinska knjiga, medtem ko je njegov zadnji del, Doživeti svet, v slovenščini izšel šele 73 let po prvotni izdaji. Slovenski bralci jih torej prebiramo z vsaj polstoletno zamudo! Še manj posluha je bilo − to velja tudi za izvirnike v nemščini − za Almina prozna dela z eksotično in duhovno vsebino, za številne novele in romane, v katere je avtorica vpletla svoja številna srečanja z ljudmi vseh ras ter vseh mogočih kulturnih, jezikovnih in verskih ozadij.
Največja neznanka za širši krog bralcev pa je še vedno Almina rokopisna zapuščina v Rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, četudi knjižničarji zatrjujejo, da gre za najbolj izposojano gradivo, še toliko bolj zanimiva pa je pred nedavnim – leta 2006 – odkrita in popisana avtoričina zapuščina v Staatsbibliothek zu Berlin / Berlinski državni knjižnici. Avtoričina tipkopisna besedila, s pretežno duhovno vsebino in povrhu še izvrstno ilustrirana (Thea Schreiber Gammelin), so bila očitno že pripravljena za objavo pri leipziški založbi Maxa Möhringa, a do natisa iz še neodkritih razlogov nikoli ni prišlo. Leta 1981 so Almina besedila in pisma prispela v berlinsko knjižnico iz knjigarne in antikvariata Carl Adlers iz Dresdna, a bi verjetno lahko le detektivi do konca rešili uganko, kako je zapuščina s pripisom, da gre za »napredno kulturno dediščino«, neovirano prišla iz tedanje Nemške demokratične republike v zahodni del Berlina!
V tej zapuščini med drugim hranijo tudi eno zadnjih pisem, ki ga je Alma 27. maja 1949 poslala svojemu najljubšemu založniku Maxu Möhringu v Leipzig. Kaže, da je v svojih zadnjih dneh, v času, ko so jo ljudje in zgodovina ponižali v nikogar in nič – njo, ki se je imela za državljanko sveta, se štela k duhovni eliti človeštva in hotela z besedo služiti ljudem; izgubila še zadnje človeško zaupanje v svoje someščane in sodržavljane. »Moje prsi so videti grozljivo, pljuča mi v loku poskakujejo ven, toda vse to ni nič v primerjavi z mojo žalostjo, da sem tako odrezana od sveta, da si ne morem prav zgraditi tržišča za svoje knjige in dovolj zavarovati svojih del. In da moram živeti v takšnih človeka nevrednih razmerah. V tujini bi bila zdravniška oskrba mogoča, tukaj [v Celju] pa svojega življenja ne bi rada zaupala nikomur. Prosim, pomagajte mi!«
Pomagal ji seveda ni nihče, januarja 1950 je umrla revna kot cerkvena miš ter za desetletja potisnjena v pozabo. Prav ji je, zakaj pa je pisala v nemškem jeziku! Pa še neverjetno čudna je bila … Nič nenavadnega, da nam danes znova postaja všeč.
