AirBeletrina - Ambivalenca
Dom in svet 16. 4. 2018

Ambivalenca

Že od otroštva poslušamo vprašanje Kaj si želiš postati, ko boš velik? Pilot, gasilec in nogometaš se kmalu spremenijo v zdravnika, odvetnika ali arhitekta. Spremembe želja in ciljev so dane. Nekateri jim lahko sledijo že od začetka, drugim pa se jasna slika prikaže šele kasneje v življenju. Tako osebna kot tudi karierna pot ni linearna, temveč so spremembe v življenju pogosto tiste, ki nas popeljejo do izkušenj, ki so nujne za naš razvoj. Kako se na spremembe odzovemo, pa nas potem pripelje do tam, kjer smo danes – in kjer bomo jutri. Kaj pa, ko pridemo do hkratnega uveljavljanja več protislovnih čustev hkrati? To se pogosto zgodi, ko se osebna in karierna pot srečata.

V tujino sem odšel v zgodnjih najstniških letih, tik pred zaključkom osnovne šole. Priznam, da v osnovni šoli nisem bil najbriljantnejši učenec, vendar me je po veliki zaslugi mame kmalu srečala pamet (pun intended), kar me je spravilo na pot do številnih praks, več diplom in drugih izkušenj … Danes imam dobro službo v tujini. Ampak za kakšno ceno? Pogosto se namreč sprašujem, ali je tujina res obljubljena dežela.

Ko sem skoraj desetletje živel onkraj luže, v ZDA, nato pa se štiri leta v Veliki Britaniji, sem pogosto prihajal v Slovenijo na počitnice, stike s prijatelji pa sem ohranjal, kolikor se je le dalo. Po nekaj letih so tudi ti skorajda zbledeli. Po končanem magisteriju in doktoratu sem se vrnil v Slovenijo. Prvotni namen je bil ostati nekaj mesecev, potem pa se vrniti v tujino. Kakorkoli že, zaradi službe sem ostal v Ljubljani skoraj tri leta, preden se je ponudila nova karierna priložnost v Bruslju. Priznam pa, da sem se te tri leta nekako ves čas spogledoval s tujino, morda zato, ker sem tista najstniška leta, ko se kot ljudje najbolj izoblikujemo, preživel v tujini in je bil nekakšen nagon, da se vrnem, še vedno prisoten. Vsekakor sem za karierno priložnost v Ljubljani pri eni od revizijskih hiš, pa čeprav to ni bilo moje področje, izredno hvaležen.

Kot nalašč pa mi je kakšen mesec ali dva pred odhodom v Bruselj življenje obrnila na glavo punca. Da ne bom preveč razglabljal … že na začetku sem začutil, da je nekaj posebnega. Kmalu se je izkazalo, da so bili prvi občutki pravilni. Potem pa je prišla ponudba iz tujine, z njo pa tudi bistva te zgodbe – should I stay or should I go? Glava je rekla, naj izkoristim priložnost za karierni razvoj, srce pa, naj ostanem. Vemo, kaj je v tistem trenutku prevladovalo. Rad imam nove izzive in izkušnja pri nevladni organizaciji v Bruslju mi je pomenila tovrstni izziv, za katerega bi si dolgo očital, če ga ne bi sprejel. Kljub temu pa smo vsi, če imamo radi tovrstne izzive ali ne, podrejeni nerazložljivim čustvom. Ni trajalo dolgo, preden sem začel razmišljati o vrnitvi v Slovenijo. Pri tem me nikoli ni bilo strah (še danes me ni), da po vrnitvi ne bi dobil službe, pa čeprav je v Sloveniji na mojem področju manj priložnosti kot v tujini. Kjer je volja, je pot – ali kako že pravi pregovor?

Zdaj je preteklo šest mesecev, odkar sem v Bruslju – med tem časom me je punca obiskala dvakrat, jaz pa njo v Ljubljani enkrat. Oba sva do danes veliko investirala v zvezo, vendar pa se je razdalja (pa čeprav je med nama samo uro in pol letenja) izkazala za preveliko.

Ambivalenca pomeni soobstoj nasprotujočih si idej ali občutkov. Ljubezen ali kariera? Slovenija ali tujina? Morda se na prvi pogled zdi, da se te možnosti medsebojno izključujejo, pa vendarle verjamem, da to ni nujno. Razdalja je pravzaprav majhna, če ti nekdo veliko pomeni.

Neštetokrat sem v tujini dobil vprašanje, kje se počutim najbolj doma. Vsekakor drži pregovor: Dom je tam, kjer je srce.