Baruch Spinoza je žalost razumel kot prehod iz večje popolnosti v manjšo, kot zmanjšanje človekove moči za delovanje, mišljenje in bivanje. Žalosti ni percipiral kot sentimenta, temveč kot stanje duha in telesa, ki nastopi, ko se vezi med človekom in svetom začnejo rahljati, ko se posameznik ne more več vpisati v red stvari, ki ga obdajajo, in ne zmore več vzpostaviti smiselnega razmerja do sveta. Tedaj se znajde v območju žalosti.
Roman Osiromašeni uran Andreja Tomažina (Beletrina, 2026) je mogoče brati prav skozi to spinozistično optiko. Če izvzamemo srčno okvaro njegove hčere, protagonist ni žalosten zato, ker bi ga doletela konkretna nesreča, temveč zato, ker se znajde v stanju eksistencialnega krčenja. Svet okoli njega se razkraja na fragmente podob, informacij, družbenih napetosti, medtem ko njegova sposobnost, da bi iz teh delcev sestavil celoto, postopoma usiha. V tem smislu je Tomažinov roman, pri tem seveda špekuliram, pripoved o osiromašenju – ne le o osiromašenem uranu kot metafori sodobne civilizacije, temveč tudi o osiromašenju neke človeške vrednosti, ki je bila v nekem drugem času morda samoumevna.
Na predstavitvi romana je avtor poudaril, da Osiromašeni uran nosi precej bolj klasično narativno strukturo kot njegovo prejšnje delo Črvi. Če ga je pri slednjem zanimala predvsem forma, vprašanje površine in globine ter razmerje med njima, je novi roman zgrajen po drugačnem principu. V ospredje stopijo lakoničnost lika, atmosfera žalosti, elementi avtofikcije in nekakšno mrmranje o notranji resničnosti. Zdi se, da je Tomažina v tem romanu predvsem zanimalo, kaj se zgodi s subjektom, ko ostane sam s svojo izkušnjo sveta.
Prav žalost je pri tem ključna kategorija. Pogosto jo razumemo kot odsotnost veselja, kot nekaj manj intenzivnega, manj zaželenega, skoraj pasivnega. V sodobni kulturi je prostor namenjen predvsem afektom, ki glasno kričijo: sreči, jezi, navdušenju, tesnobi. Žalost pa ostaja nekje na robu, čeprav gre morda za najglobljo izmed vseh človekovih izkušenj. Tomažinov roman jo postavlja v središče. Ne kot psihološko stanje, temveč kot način bivanja v svetu.
Prav žalost je pri tem ključna kategorija. Pogosto jo razumemo kot odsotnost veselja, kot nekaj manj intenzivnega, manj zaželenega, skoraj pasivnega.
Sprva se zdi, da sta v osrčju pripovedi brezposelni oče in njegova petletna hči, ki po razpadu družine skušata ponovno osmisliti svoj vsakdan. Toda v njun odnos neprestano vdirata dve sili: preteklost in prihodnost, ki lebdi nad njima kot nejasna grožnja ali obljuba. Prav odnos med očetom in hčerjo daje romanu njegovo najnežnejšo in najbolj ranljivo dimenzijo.
Čeprav je v ospredju junakova razcepljenost med voljo do preživetja in zavedanjem neizbežnega entropičnega propada – vsak trenutek vztrajanja v življenju je hkrati tudi korak bliže razpadu –, se pod to eksistencialno plastjo razpirajo številne druge ravni, odprte različnim interpretacijam. Med njimi so odnos z očetom, ki je v romanu navzoč prav skozi odsotnost; njegov odnos z Beti, napol žensko in napol otrokom; protagonistov odnos do žensk ter s tem povezano vprašanje moško-ženskih vlog; pa tudi tematika razmerja med urbanim in ruralnim okoljem, ki predstavlja eno od Tomažinovih stalnic.
Če smo ob branju starejše slovenske proze, denimo del Florjana Lipuša, še lahko računali na razmeroma jasno opredeljene predstave o podeželju, to danes ni več mogoče. Sodobno podeželje ni več tradicionalni, od mesta strogo ločeni prostor. Tomažinovi liki se na primer pogosto gibljejo v nasprotni smeri od pričakovane – ljudje iz Ljubljane se selijo na podeželje –, kar odpira nove načine razumevanja urbanih in ruralnih kultur ter drugačne oblike posameznikove subjektivizacije. Ob branju romana o ljubezni se zato zastavlja vprašanje, ali klišejska opozicija med mestom in podeželjem sploh še obstaja. K njenemu razkrajanju so pomembno prispevale tudi sodobne tehnologije, ki so preoblikovale izkušnjo časa in prostora.
Roman zelo neposredno pokaže, kako se medosebni odnosi danes vzpostavljajo tudi prek digitalnih platform, denimo seksualnih klepetalnic, ki omogočajo nove oblike erotične vznemirjenosti, raziskovanja želje in vzpostavljanja bližine. Toda pri tem ne zavzame enoznačnega, moralističnega ali filozofsko normativnega stališča. Prej se zdi, da raziskuje razpoko med starim in novim svetom. Tradicionalno razumevanje telesnosti, intimnosti in medosebnih odnosov še ni povsem izzvenelo, hkrati pa nove tehnologije že odpirajo drugačne horizonte izkušnje in nove načine približevanja drugemu.
Roman zelo neposredno pokaže, kako se medosebni odnosi danes vzpostavljajo tudi prek digitalnih platform, denimo seksualnih klepetalnic, ki omogočajo nove oblike erotične vznemirjenosti, raziskovanja želje in vzpostavljanja bližine
Tako kot Tomažin presega ustaljeno opozicijo med urbanim in ruralnim, presega tudi preprosto delitev med »pristnimi« fizičnimi odnosi in »nepristnimi« digitalnimi stiki. Tehnologija v romanu ni zgolj sredstvo odtujitve, temveč prostor možnosti. Digitalno posredovana bližina ni nujno manj resnična ali manj intenzivna; njena vrednost je odvisna od načinov, kako jo posamezniki uporabljajo(mo) in osmislijo(mo). Tomažin zato ne gradi nostalgije za izgubljenim svetom neposrednega stika, temveč raziskuje nove oblike subjektivnosti in intimnosti.
Seveda bi bilo mogoče reči, da protagonist v spletnih klepetalnicah, kjer je tudi sam dejaven udeleženec, išče izhod iz turbulentnega partnerskega razmerja. Nekdanja žena, izrazito pasivno-agresiven tip, mu očita, da je obtičal v preteklosti in da neprestano za nečim žaluje. Ne prevprašuje samo njegove moškosti, pač pa tudi njegovo žalost opredeli kot nekaj, kar naj bi bilo nasprotje aktivnega. Protagonist je večino časa postavljen v položaj, ko naj bi opravičeval stanje v leru. Vprašanje, ali je zares varal Danajo, na primer hitro postane moralistično. Veliko bolj smiselno bi se bilo vprašati, kaj nam njegovo ravnanje pove o razpadu intimnih vezi v sodobnem svetu.
Prav v teh partnerskih razmerjih je mogoče zaslišati skoraj cinični pogled na predstavo o partnerski dvojini kot prostoru odrešitve. Dvojina sama po sebi ne prinaša utehe, še posebej ne v okoliščinah, ko odnos dodatno obremenjuje bolezen otroka. Tudi pogovor, ki ga sodobna psihologizirana kultura pogosto postavlja kot univerzalno rešitev vseh konfliktov, se v romanu pokaže kot precenjena kategorija. Protagonist se zato vse pogosteje umika v tišino. Vendar ta tišina ni praznina: v njej se začnejo pojavljati naključni in manj naključni pripovedovalci, različni glasovi in zgodbe.
Posebej pomenljiv je odnos z Beti. Z njo v zgodbo vstopi tudi ostareli konj, ki je prišel skupaj s hišo in je nekoč pripadal protagonistovemu očetu. Ta motiv učinkuje skoraj alegorično. Nehote ga povežemo z očetovo odsotno prisotnostjo, z razpadanjem telesa in z minevanjem sveta, hkrati pa kombinacija vseh teh razporeditev – prizorov s konjem, ki mestoma dobiva tudi mitološke razsežnosti, Beti, seksualnih klepetalnic, Danaje, Nine, hčerke s srčno okvaro in Ljubljane, kjer imamo samo še kup ostarelih hipijev in kjer vsi samo še hlepijo po človeški bližini, enako kot na podeželju, le da se tam intimnost vseeno razpira na drugačen način, predvsem prek pripovedovanja zgodb – ustvarja občutek katastrofičnosti.
Toda pri tem je pomenljivo, da roman ne opisuje katastrofe, temveč občutek življenja po katastrofi, v času, ko so njene posledice že postale del vsakdanje izkušnje. Svet v Osiromašenem uranu ni razpadel spektakularno; razkraja se počasi, neopazno, skozi jezike, tehnologije, medčloveške odnose in načine, kako doživljamo sami sebe.
Ob konju se recimo protagonist začne spraševati tudi o lastni funkcionalnosti, kar je, tudi glede na to, da protagonista vidimo v stanju zapuščenosti ali pa razpuščenosti, skoraj brezkompromisna gesta. Ne gre le za vprašanje, koliko je sploh še sposoben skrbeti za druge, temveč tudi za vprašanje, mar ni postal odvečen, iztrošen ali nezadosten. Vprašanje torej ni več zgolj eksistencialno, ampak tudi izrazito telesno. Tako kot ostareli konj izgublja svojo nekdanjo moč in uporabnost, se tudi protagonist sooča z občutkom, da ne ustreza več vlogam, ki mu jih nalagajo družba, partnerstvo ali predstave o moškosti.
Toda pri tem je pomenljivo, da roman ne opisuje katastrofe, temveč občutek življenja po katastrofi, v času, ko so njene posledice že postale del vsakdanje izkušnje.
Tomažinova posebnost je, da vsega tega ne razvije v jasno metaforo ali v enoznačno sporočilo. Občutek je celo, da je pripoved nekako banalna, potem pa se nenadoma poglobi, zasveti neka svetloba, bodisi iz preteklosti bodisi kot refleksija o stanju junaka, pri čemer je Tomažinova kvaliteta prav to, da vztraja v negotovosti in odprtosti pomenov. Prav zato lahko motiv ostarelega konja beremo tudi kot komentar razpada patriarhalnega reda. V vseh teh možnostih pa ostaja navzoče isto vprašanje: kako vztrajati v svetu, kjer so razpad, izguba in minljivost neizogibni, ne da bi pri tem izgubili sposobnost bližine, skrbi in povezanosti.
Iz napetosti med trajanjem in izginjanjem nastaja melanholija. Pomenljivo je, da ne gre za obup, temveč za lucidno zavedanje minljivosti, ki se vzpostavlja v odnosu do preteklosti, hkrati pa Tomažin nalaga, resda zelo rahle trske, da bi zakuril ogenj za nekaj, kar bi delovalo tudi v prihodnosti. Ker Osiromašeni uran nosi podnaslov roman o ljubezni, se sprašujemo, kje je ljubezen, kakšno transformativno vlogo je privzela. V smislu iskanja smisla mi je najbližje interpretacija, da je to roman o ljubezni do očeta in s tem do preteklih vzorcev. Tudi ko na primer pride do mimobežnega razkritja, Tomažin ne obsoja, pač pa se odziva skoraj nežno, poetično, in erotiko transformira in subvertira.
Čeprav gre za počasno pripoved, roman skriva ne le močan vitalistični naboj, pač pa tudi transformativno razsežnost. Ta se ne kaže zgolj na ravni žanrskih premikov ali pripovednih postopkov, temveč v načinu, kako odpira in obravnava eksistencialna vprašanja. Proti koncu romana tako naletimo na enega najbolj lucidnih premislekov o samomorilnosti. Ko preberemo stavek »Že kot otrok sem začel brskati za smrtjo. Žejalo me je po smrti. A ne katerikoli,« postane jasno, da roman uprizarja zvestobo življenju. Približevanje smrti, izpostavljanje melanholije in raziskovanje stanj ranljivosti niso znamenja predaje, ampak pogumna oblika soočanja z vprašanji človeškega obstoja.
Prevzemanje odgovornosti ne pomeni vztrajanja v trdnih identitetah ali jasnih odgovorih, temveč zmožnost ostajanja v prostoru nejasnosti, izgube in ranljivosti. Zato je tudi sklepno protagonistovo spoznanje toliko močnejše. Razmišljati o tistem, kar življenje izniči, se nato kljub temu odločiti za življenje – bodisi skozi lastno subjektivnost bodisi skozi odnose z drugimi, moškimi in ženskami – in se tako »privezati na skalo«, kot pravi sam, učinkuje skoraj revolucionarno. Ne zato, ker bi roman ponujal odrešitev, temveč zato, ker vztrajanje prikaže kot zavestno in aktivno izbiro.
Osiromašeni uran je roman o človeku, ki skuša ostati živ sredi sveta, katerega notranja kohezija se počasi razkraja. In prav zato je njegova žalost tako prepričljiva – ker ni zgolj njegova, temveč na neki način tudi naša. Roman je spisan brez vsakršne programatičnosti ali intelektualne vzvišenosti. Tudi njegova novost ni v razglašanju prelomnosti, temveč v načinu, kako z izjemno literarno disciplino in nepretencioznostjo odpira prostor in podaja subtilno anatomijo sodobne osamljenosti.