Ančka Gošnik Godec (1927), prejemnica letošnje nagrade za življenjsko delo, poimenovane po Rihardu Jakopiču, sodi v generacijo ilustratorjev, ki je tej likovni zvrsti na Slovenskem utirala pot. Po očetu je podedovala nadarjenost za likovno ustvarjanje, ki jo je po vojni peljala od Akademije za likovno umetnost v Ljubljani pa vse do Pariza, podiplomski študij grafike pa je opravljala pri Božidarju Jakcu. Najprej je ilustrirala za Cicibana in druge revije za mlade bralke in bralce, sledile so prve knjižne ilustracije z liki, ki so danes globoko usidrani v zavest mnogih generacij; le kdo se ne spomni Muce Copatarice! Ilustracije iz njenega bogatega opusa so občudovali na več kot 30 razstavah doma in v tujini, prejela je tudi več nagrad, med drugim tri Levstikove, Smrekarjevo … in zdaj še nagrado Riharda Jakopiča za življenjsko delo.

Ko ste krenili na pot, je bilo priložnosti za študij umetnosti veliko manj kakor danes. Kako ste se prvič srečali z risanjem in kaj vas je nato vodilo v profesionalne vode?
»Zmeraj sem čečkala na vse, kar sem lahko našla. Veliko sem tudi prerisovala iz revij, ampak verjeli ali ne, v šoli pri risanju nisem imela najboljših ocen. Verjetno zato, ker je naša likovna profesorica učila tudi matematiko. (smeh) Po nemški osnovni šoli sem se vpisala na srednjo oblikovno v Gradcu, ki se ji je takrat reklo umetno-obrtna šola. Tam sem spoznala tudi Franceta Slano, s katerim sem kasneje skupaj obiskovala Akademijo v Ljubljani. Ampak vmes sem še marsikaj doživela! Če si želel v tistem času iti iz Avstrije domov, si potreboval posebno dovolilnico, na katero so ti dali žig. Nekaj časa je bilo vse normalno, potem nekega dne žiga nisem več dobila, in tako sem pristala v delovnem taborišču. Tam sem delala na kmetiji, kar je bila v primerjavi z drugimi možnostmi še sreča, saj sem dobila dobro hrano. Sem morala pa v zameno paziti smrkave otroke. (smeh) Dela je bilo veliko in bilo je težko, ampak me ni preveč motilo. Nato so me želeli iz delovnega taborišča poslati v pravo vojaško enoto. Takrat sem bila v Kapfenbergu, s sabo sem imela harmoniko, ki je v vojaškem taborišču gotovo ne bi marali, zato sem skupaj z dvema drugima dekletoma pobegnila. Preplezale smo ograjo in zjutraj smo bile že deset kilometrov daleč. Na poti smo srečevale begunce, mrtve konje, bilo je strašno. Po treh dneh pa sem le prispela v Celje in mama kar ni mogla verjeti, da sem res nazaj. Vsi so se bali, da me bo mlajši brat po nesreči izdal, ampak on je takrat že vedel, da ni zmeraj pametno povedati resnice. (smeh) Težki časi so bili to. V tistem mrazu v taborišču sta mi kar dva prsta zmrznila! Po koščkih in po kosih so mi vsi dogodki ostali v podzavesti, in tako sem začela risati. Kasneje pa sem risbo zbrusila tako, da sem postala res dobra risarka. Zlasti moje skicirke so mi več vredne kot karkoli drugega.«
»Denar sem služila tudi z voščilnicami, ki sem jih narisala na roke in odnesla v knjigarno. Pa so jih prodali!«
Kaj vas je nato pripeljalo v Ljubljano?
»9. maja je bilo konec vojne, 15. maja pa sem šla v Ljubljano. Moja mama je iz Bohinja, oče pa iz Slovenskih Konjic, tako da je naša družina poznala precej Slovenije. Mama je oboževala gore, in ko nas je poleti peljala v Bohinj, smo se najprej ustavili v Ljubljani pri frizerju, potem pa še pri sestrični, ki je delala zraven Tromostovja, tam, kjer je danes Filipov dvorec. Kot otrok sem zato imela občutek, da poznam pol sveta. (smeh) Enkrat sem na Miklošičevi videla fante, ki so risali, med njimi je bil tudi France Slana, pa so me prepričali, naj grem delat izpit na akademijo. Oktobra 1948 sem nato tudi opravila sprejemne izpite, vendar nisem takoj dobila štipendije, zato sem veliko delala tudi ob študiju. Začela sem risati za revijo Ciciban, za Pionirja in podobne, kmalu pa so moje delo opazili tudi na akademiji in pripomnili, da je precej ilustrativno. Denar sem služila tudi z voščilnicami, ki sem jih narisala na roke in odnesla v knjigarno. Pa so jih prodali!
Na faks sem izjemno rada hodila, ena mojih sošolk je bila tudi Marlenka Stupica. Nato sem spoznala bodočega moža, ki je bil tudi skavt, tako kot jaz. On je v življenju preživel še vse kaj hujšega, saj je bil tudi v Dachau. Bil je velik ljubitelj gora in zagrizen alpinist. Veliko časa je posvetil razvijanju vozlov, ki sem jih jaz nato tudi narisala. Prvo izdajo njegove knjige ima doma celo Milan Kučan, ki nam je kar ni hotel dati nazaj. (smeh)
Dejstvo, da sem bila z Rupkom skupaj, nisva pa bila tudi poročena, kar je bilo za tiste čase še zelo pregrešno, ampak jaz sem bila Bohinjka, on pa bivši dahavec, zato sva bila oba kar trmasta. (smeh) Zaradi zmeraj hujših migren sem velikokrat manjkala na akademiji. Moj mož je v tistem času postal dekan pravne fakultete in je za krajše obdobje odšel v Ameriko, jaz pa sem medtem dobila prvo hčer, ki žal ni preživela. Tudi mene so zaradi eklampsije komaj rešili. V resnici sem se velikokrat v življenju komaj rešila, ko tako pomislim.«

Pot vas je peljala v pravljice. Se morda spomnite, katera vas je zaznamovala kot prva?
»Ko sem bila še majhna, smo imeli eno samo knjigo, notri pa je bil velikan, ki je jedel otroke. Takrat se mi to ni zdelo nič posebnega. To knjigo imam še zmeraj nekje na polici. Pravljic je bilo polno že z mojih pohodov po Bohinju. Stara mama v Srednji vasi je hodila na delo, druge tete so bile razkropljene po vasi, zato so me pogosto pustili samo. Namesto da bi pridno čakala, sem raje hodila po vasi in obiskovala razne hiše, saj so takrat že vsi vedeli, h komu spadam. Tam sem se nalezla vsega, tudi vseh pravljic in zgodb. Veste, Srednja vas v Bohinju je edina, kjer se za novo leto našemijo in hodijo po hišah. Kot otrok sem se pogosto skrivala za pečjo, pustne šeme pa so me strašile, češ ‘glej ga, mestnega otroka, kako se dere’. Od tam izhaja res veliko zgodb.«
»Moj mož je postal dekan pravne fakultete in je za krajše obdobje odšel v Ameriko, jaz pa sem medtem dobila prvo hčer, ki žal ni preživela. Tudi mene so zaradi eklampsije komaj rešili.«
Vas je bilo pogosto strah?
»Spomnim se, da me je bilo v življenju dvakrat res strah. Med semestralnimi počitnicami so šli vsi, vključno z mojim možem, v kočo pod Bogatinom na Komni, smučat, jaz pa sem se odločila ostati doma in se pripravljati na izpite. Le da mi je kmalu zatem postalo žal in sem šla zvečer sama do tja, saj sem Bohinj dobro poznala. Nato pa je začelo snežiti in sredi poti na Komno mi je segal sneg že do kolen, nato pa se je spustila še megla. Takrat me je zaskrbelo in sem pomislila, če grem levo, bom zašla v temno gmoto skal, zato sem šla raje po ravnem. Ko sem prišla na vrh, je zapadlo že nekaj metrov snega. Takrat še ni bilo žičnic, zato sem se do koče pridrčala po ta zadnji. Prišla pa sem! Prvič pa me je bilo res strah, ko smo se v Srednji vasi sankali od farovža na cesto, vendar nas je zaneslo in smo šli čez škarpo pred mostom v dolino. Fantka sta odskočila, punčki pa sva sedeli na sprednjem delu sank in padli v vodo. Ona je bila v nezavesti, jaz sem pa samo videla, kako je moja bela štrikana kapica plavala na gladini. To sliko imam ves čas pred sabo, kar vidim lahko tisti led in sneg pa kamne in mojo belo kapico, ki plava. Na srečo je na drugi strani ceste neka gospa prala perilo in vse videla, tako da so nas hitro rešili. Vse to je na neki način pravljično, četudi strašno.«

Po končanem študiju na ALUO ste bili prva ženska litografinja v Jugoslaviji. Kaj je to takrat pomenilo, še posebej za vas?
»Res je, po Gradcu sem šla v Ljubljani v službo na Ljudsko pravico, kjer sem delala kot litografka, in moram reči, da sem bila v tem presneto dobra! Svoje ilustracije sem redno pošiljala na Zlatno pero v Beogradu, kamor sem bila vsakič sprejeta. Biti prvi v nečem predstavlja prav poseben dosežek, še posebej pa na umetniškem področju. Večina žensk je takrat odšla v službo, ali pa so ostale doma, zato sem bila ena redkih, ki je vztrajala v tem poklicu.«
»Srednja vas v Bohinju je edina, kjer se za novo leto našemijo in hodijo po hišah. Kot otrok sem se pogosto skrivala za pečjo, pustne šeme pa so me strašile, češ ‘glej ga, mestnega otroka, kako se dere’.«
Živimo v izrazito nestabilnem času, polnem kriz, stisk in sprememb. Zakaj, menite, so pravljice danes še pomembnejše, in sicer ne samo za otroke, temveč tudi za odrasle?
»Mislim, da zato, ker se prek njih rad prestaviš nazaj v času, obenem pa doživiš lepe stvari, medtem ko se lahko grdim izogneš. Čeprav so zgodbe zapisane, jih lahko v domišljiji krojiš sam.«
Čeprav je danes svet že praktično preplavljen s produkti, še posebej vizualnimi, vaše ilustracije poznajo vse generacije otrok, od vaših začetkov do danes. Kaj menite, zakaj?
»Noter se štulim! (smeh) Zvonko Čoh je enkrat rekel: ‘Ančka, ti ne rišeš ob pravljici, ampak si v njej!’ Bo že držalo.«

Kakšen je vaš ustvarjalni proces? In kakšno vlogo ima v njem čas?
»Pavle Učakar, tehnični urednik na Mladinski knjigi, je nekoč rekel, res je, da so ilustracije lahko sicer krasno narisane, ampak je pogosto vse korigirano z računalnikom, zaradi česar ilustracija nima duše. Za eno mojo ilustracijo je tudi po tri tedne dela, z računalnikom bi bilo pa mnogo hitreje. Ampak se držim starega načina. V risbo se rada res poglobim, kar pa seveda traja.«
»Biti prvi v nečem predstavlja prav poseben dosežek, še posebej pa na umetniškem področju.«
V Arsovem intervjuju ste povedali, da ste najraje ustvarjali ponoči. Medtem ko večina ljudi spi, zaživi drug del resničnosti, ki je izrazito skrivnosten, občasno celo malce srhljiv, kar je zaznati tudi v vašem delu.
»Toliko hudega sem videla in doživela, včasih pomislim, da je pravzaprav malo čudno, kako mirna sem. Zvečer, preden grem spat, rada ugasnem luč, nato pa dolgo premišljujem. To je zame neke vrste meditacija. Tisti dve uri, ko sem v temi oziroma v mraku sama, imam včasih polno, včasih pa čisto prazno glavo. Ampak obenem čutim popoln mir.«
Mnogi ne vedo, da ste poleg ilustracij ustvarjali tudi za risane filme – nam lahko poveste več o tem?
»Ja, to je bilo pa prav posebno delo. Za vsak gib si moral narediti osem ali pa šestnajst detajlov, odvisno od kadra. Naredila sem kakih 20 takih filmov. Kmalu pa bo na platnu zaživela moja Muca Copatarica, in sicer v režiji Roka Predina.«
»Zvonko Čoh je enkrat rekel: ‘Ančka, ti ne rišeš ob pravljici, ampak si v njej!’«
Ilustracija je bila v Sloveniji še donedavna ločena od slikarstva, obenem pa je ostajala v domeni žensk, kar se zadnja leta z vse večjim povpraševanjem spreminja. Ilustracija pridobiva vse večjo vrednost tudi v očeh občinstva, ne samo stroke. Kaj menite o tem?
»A jo res? Nagrado za življenjsko delo mi je predala ministrica za kulturo Asta Vrečko. Ravno pred tem je potekala debata, da bi morala biti ilustracija enakovredna slikarstvu. Ampak to so ponovno samo besede, sprememb pa do zdaj še niso zares uvedli. Težavo vidim v tem, da med ministri za kulturo, pa najsi so še tako izobraženi, v zgodovini ni bilo zares umetnikov. To je moje mnenje. Če imaš skoraj sto let, lahko pač rečeš, karkoli želiš. (smeh)
Sicer pa v bližnji prihodnosti načrtujejo pregledno razstavo mojih del, ampak šele po počitnicah, ko bodo ljudje spet nazaj. Tega se zelo veselim!«

Ste prva ilustratorka, ki je prejela nagrado za življenjsko delo Riharda Jakopiča. Tudi v utemeljitvi nagrade je žirija zapisala, da ilustratorsko delo zahteva ogromno »poznavanja likovnega jezika, barvne in svetlobne artikulacije« ter »referenc iz fantastične umetnosti, srednjeveških iluminacij, tradicije realizma 19. stoletja, popularne in etnografske kulture« in je s tem vse prej kot zgolj »dejavnost ‘naših pravljičark’«, za kar jo mnogi radi označijo.
»Zelo moraš biti pozoren na detajle. Zelo se moraš poglobiti, veliko je raziskovanja po knjigah in drugih zapisih, pa tudi izletov in opazovanja. Ko sem risala Lučko Regrat, je bil šele marec in ni bilo okrog mojega doma nobenega regrata, zato sem šla z možem in s hčerko na izlet. Prav spomnim se, kako se je pred nami naenkrat odprla jasa, polna rumenih cvetov. Moja najbolj znana ilustracija je verjetno tista, na kateri Lučka Regrat zbira rdeče makove listke. Za njo je kamniško gorovje, ki ga znam narisati na pamet: Grintovec, Kočna, Skuta, Kamniško sedlo, Ojstrica … Lahko bi vam narisala zdaj, če bi želela. Detajli so ključni, še posebej pa dobro opazovanje!
Za Botre lisičice sem šla s prijateljem na dva izleta v Rezijo, ker sem hotela od blizu videti, kako so tam stvari videti. Težko bi kaj takega narisala z razglednic. Vsak detajl, ki je v mojih knjigah iz Rezije, vse to je nabrano in shranjeno v moji glavi. Okno je v Reziji na primer čisto drugačno kot v Bohinju, in ti detajli so pomembni. Brez njih ni dobre risbe! In dobre risbe so tiste, ki ostanejo.«
