Drugi dan letošnjega šolskega leta nas višja pedagoška svetovalka ZRSŠ za slovenske šole v Italiji Lara Pižent in načelnik Urada za slovenske šole pri Deželnem uradu Furlanije – Julijske krajine Igor Giacomini vabita v Čedad. Po šestdesetih letih se bo namreč Jesenski seminar za vzgojitelje, učitelje in profesorje šol s slovenskim učnim jezikom v Italiji začel v Benečiji. Tam, kjer je še v osemdesetih preteklega stoletja vladalo izredno stanje in kjer je bila slovenščina na vsakem koraku (še štirideset let po zmagi nad fašizmom) preganjana, se je peščica zanesenjakov odločila, da ustanovi najprej zasebni dvojezični vrtec, nato še zasebno dvojezično osnovno šolo. Vode je od takrat v Nadiži preteklo kar veliko. Že nekaj let se šolski zavod, ki je medtem postal državni, imenuje po enem od pobudnikov, po Pavlu Petričiču. Sedež ima v Špetru nedaleč od Čedada. Med naseljema je kraj Muost (it. Ponte San Quirino, fur. Puint), ki velja za nekakšno neuradno mejo med slovenskim in furlanskim naselitvenim prostorom.
Organizatorji so k izvedbi plenarnega predavanja povabili prof. dr. Miho Kovača, ki je svoj prispevek naslovil Živeti in brati v več jezikih. Predavatelj ni spregovoril samo o prednostih dvo- ali večjezičnosti, temveč se je dotaknil tudi vprašanja vpliva umetne inteligence na naša življenja. Njegova osrednja misel je, da je vsaka dosedanja »kulturna revolucija« (izum pisave, tiska, spleta ipd.) v nekaterih družbenih segmentih povzročila veliko negodovanja, skepse, pesimizma ali celo katastrofizma. Kdo bi danes še verjel, da je bil ob izumu pisave glavni pomislek nekaterih, da se bodo ljudje zaradi novega načina komuniciranja, kjer ni več potrebna fizična bližina, polenili, ker jim ne bo treba določenih stvari več obvladati na pamet, hkrati pa se tudi odtujili drug od drugega? Predavateljev zaključek se glasi nekako takole: umetna inteligenca bo prav gotovo »prizadela« povprečne ljudi, sposobnim pa bo omogočila korak naprej ali skok navzgor, saj bo sprostila marsikateri um. Razgledani in čuječi ljudje bodo postali še bolj razgledani in čuječi, neumni in zlobni pa bodo svoje slabe lastnosti še bolj potencirali.
Kdo bi danes še verjel, da je bil ob izumu pisave glavni pomislek nekaterih, da se bodo ljudje zaradi novega načina komuniciranja, kjer ni več potrebna fizična bližina, polenili, ker jim ne bo treba določenih stvari več obvladati na pamet, hkrati pa se tudi odtujili drug od drugega?
Nekaj podobnega Kovačevemu predavanju slišim tudi vikend prej, v sklopu Študijskih dnevov Draga na Opčinah, kjer poglede o umetni inteligenci na okrogli mizi z naslovom Vergilij vs. ChatGPT soočijo filozof dr. Ernest Ženko, klasični filolog dr. Marko Marinčič in inženirka dr. Tina Paljk. Zakaj lahko ChatGPT dela tako dobre prevode denimo Shakespeara? To se sprašuje tudi Marinčič. Odgovor je zelo enostaven. Večino namreč preplonka od tega, kar so pred njim ustvarili ljudje. UI sama ne premore čustev in ambicij, zato vedno za korak zaostaja za človekom.
Vrnimo se v Čedad in h Kovaču. Po koncu predavanja ga prestrežem in mu spregovorim o svoji nameri. Dijakinjam in dijakom bom prvo šolsko uro ponudil v branje dve kratki zgodbi. Eno je napisal avtor, drugo umetna inteligenca. »Človeški« bo Materin glas Andreja Blatnika (iz zbirke Menjave kož, 1990), ChatGPT-ju pa sem dal navodilo, naj napiše kratko zgodbo v njegovem in Carverjevem slogu, ki se dogaja v Ljubljani v času slovenske osamosvojitvene vojne. Kovaču izrazim svoje pomisleke glede uporabe omenjene aplikacije. Po njenem se namreč slovenska osamosvojitvena vojna začne maja (ne junija) 1991, kavarna Zvezda ni na Kongresnem trgu, ampak na nabrežju Ljubljanice, tanki JLA so med desetdnevno vojno zasedli samo središče Ljubljane, vojaki z rdečo zvezdo na čeladah pa so vdirali v stanovanja meščanov ipd. Še prej sem aplikacijo vprašal, naj napiše nekaj, kar bo postavljeno v Rim v t.i. sedemdeseta svinčena leta, ko je bila italijanska demokracija v primežu desničarskega in levičarskega terorizma. Zgodba je bila z vidika »stvarnosti« tako slaba, da sem jo moral opozarjati na napake, ki jih je delala (podobno kot za zgodbo, ki se dogaja v Ljubljani). Dejansko je šlo za to, da sem ChatGPT-ju dajal brezplačne inštrukcije glede podatkov, za katere bi pričakoval, da jih obvlada veliko bolje od mene.
Umetna inteligenca bo prav gotovo »prizadela« povprečne ljudi, sposobnim pa bo omogočila korak naprej ali skok navzgor, saj bo sprostila marsikateri um.
Na koncu se odločim, da bom umetno inteligenco vprašal, naj mi napiše kratko zgodbo, ki se dogaja v Beogradu na dan Titove smrti. Program jo sam od sebe poimenuje V maršalovi senci. V njej najdem samo dve manjši pravopisni napaki, ki ju pustim na njunem mestu, stvarne pa nobene. Morda je aplikacija zaznala, da sem glede nekaterih stvari preveč pikolovski in da je bolje, če na mojo prošnjo piše nekoliko splošnejše stvari.
Dijake si malo privoščim, kar jim bom razkril ob koncu ure. Avtor druge zgodbe je namreč Dragoljub (bolje poznan kot Draža) Mihailović, prevajalec v slovenščino pa nihče drug kot Leon Rupnik. Prepričan sem, da ju dijakinje in dijaki ne poznajo, kar se potrdi. Kot pričakovano med publiko ob koncu branja zmaga Blatnikova zgodba iz zbirke Menjave kož. Večina tistih, ki si upajo oglasiti se pred celotnim razredom, meni, da je njena vrlina v tem, da drži bralca na trnih do konca, ki pa je odprt in zato bralcu daje možnost, da si nadaljevanje predstavlja po svoje. »Mihailovićeva« zgodba pa je precej klišejska, morda na ravni dobrega dijaka njihovih let (3. letnik liceja, kar je v Sloveniji 2. letnik gimnazije).
Po ChatGPT-ju se slovenska osamosvojitvena vojna začne maja (ne junija) 1991, kavarna Zvezda ni na Kongresnem trgu, ampak na nabrežju Ljubljanice, tanki JLA so med desetdnevno vojno zasedli samo središče Ljubljane, vojaki z rdečo zvezdo na čeladah pa so vdirali v stanovanja meščanov ipd.
Fejk počasi razkrijem tako, da najprej poguglamo Andreja Blatnika, za katerega splet pravi, da je dejansko pisatelj. Dijaki in dijakinje seveda izbuljijo oči, ko preberejo, da Mihailović in Rupnik po poklicu nista bila pisatelj in prevajalec, ampak politika in generala. Oba sta umrla leta 1946, medtem ko se zgodba dogaja 4. maja 1980. Le eden je prepričan, da gre za znanstveno fantastiko. Ne poglabljam se v njegovo znanje o Titu ter maršalovem življenju in smrti. Na koncu jim razkrijem, da je prva zgodba avtentična, drugo pa je napisala umetna inteligenca. Povem jim tudi, da je njena bistvena lastnost ta, da je vedno korak za človekom in da se od njega uči. Kdor namerava kdaj pisati šund romane, naj računa na močno konkurenco na tem področju. Kdor pa želi biti uspešen pisatelj, naj kar zaviha rokave. Strinjajo se. Upam, da res in da ne kimajo samo zato, ker pred njimi stoji meter in devetinosemdeset centimetrov visoka avtoriteta …
