Andrej Morovič (1960–2022) je bil med slovenskimi pisatelji ena najbolj nenavadnih figur. Ne le da se je zavestno predajal ahasverski poti mimo vseh inštitucij in je stavil predvsem na lastno vizijo, bil je tudi samosvoj besedni virtuoz in je v osemdesetih postavil novo artikulacijo znotraj slovenske proze z romanom Bomba la petrolia. V tem epohalnem romanu je zastavil tudi svojo pot, življenjsko in literarno. Njegovo kasnejše delo, ki to prozo nadaljuje in jo nadgrajuje, opiše večinoma njegovega življenja: življenje v Avstraliji, ZDA in Berlinu, Benetkah pa vse do ustanovitve zdaj že legendarne Gromke v AKC Metelkova, kot blisk razvijajoče se literarne slike, polne gradacij, briljantnih sintagem in nepričakovanih sintaks.
Moro, kakor ga je klicala večina prijateljev, ni jenjal, kakor da se ne bi hotel spremeniti, bil je trdovraten in trmast v svojih zamislih in načinu bivanja: hodil je po svoje in po sebi, ni se oziral na druge, čeprav je znal dvigniti glas, kadar mu kaj ni bilo prav. Moro je vsekakor imel jajca, kar je v družbi, kakršna je slovenska, malomeščanska, zavistna, podla, zahrbtna, žleht, po domače, velik problem. Zaradi te svoje karakterne lastnosti je imel Andrej nemalokrat težave z inštitucijami, zato se je za dolga leta umaknil; vsega je imel dovolj in nemirni duh take ljudi peha v beli svet. Bil je Tekavec, kakor je naslov enemu njegovih najbolj razvpitih in prodornih tekstov. In bil je izjemno prenikav, luciden tip, nenavadne in hitre misli, vsakemu se je postavil po robu, tudi brez razloga, kakor da bi bil na lovu za žrtvijo.
Začela sva se družiti na začetku devetdesetih prejšnjega stoletja, ko je bil Moro ena največjih slovenskih literarnih zvezd, jaz pa avtor s prvimi literarnimi objavami in zvezki. Bila sva prijatelja, tudi družila sva se in si marsikaj delila. Toda značajske lastnosti so naju večkrat peljale v prepire, take in drugačne. A vsa ta nesoglasja in nestrinjanja so bila čez noč pozabljena. Življenje je teklo naprej in komunikacija je bila čista, globoka in jasna, s turbulencami, ki so normalne za vsako prijateljstvo in znanstvo. Tega med slovenskimi pisatelji ni. Normalne, jasne in globoke komunikacije, očiščene napuha in zaverovanosti v lasten prav in genialnost. Zato je bil Andrej velik človek, prevelik za zatohlo dolino solz, jamranja in polen pod noge. Zato je odšel in se vrnil drugam. Presegal je tukajšnjo malomeščansko samoljubno druščino in ji zapustil niz odličnih knjig, ki bodo še dolgo žarele v času.