Anja Mugerli: »Občutek imam, da neplodnost kljub pisanju o njej ostaja tabu«

Anja Mugerli (1984) je avtorica dveh zbirk kratke proze in dveh romanov. Za zbirko kratkih zgodb Čebelja družina je leta 2021 prejela nagrado Evropske unije za književnost. V najnovejšem romanu Pričakovanja (Cankarjeva založba, 2023) obravnava izkušnjo neplodnosti.

Pisateljico, ki je ob Mirtu Komelu ena najbolj znanih in prodornih z Goriškega, sem obiskala v njenem stanovanju v Novi Gorici, kjer živi z možem in s Simi, mešanko med border collijem in nemškim ovčarjem. Povabila me je v sobo, v kateri ustvarja.

Kaj ti pomeni prostor, v katerem začenjava pogovor? Kaj predstavlja?

»V prvi vrsti je to ustvarjalna soba, prostor, kjer je nastala moja zadnja knjiga, deloma tudi predzadnja. Obenem mi predstavlja vez z družino, s predniki, starimi starši, s katerimi sem bila zelo povezana. To stanovanje je bilo namreč nekoč njihovo, tu je odraščala moja mama, in tudi sama imam nanj lepe spomine, saj sem tu preživela veliko časa z nono in nonotom, preden sem šla v vrtec. Ti spomini mi dajejo občutek prizemljitve, zato sem zelo hvaležna, da lahko živim v tem stanovanju in ustvarjam prav v tej sobi. Sem človek, ki bolj kot v telesu živim v glavi, saj veliko razmišljam. Že pisanje je mentalni proces, in ljudje, ki smo bolj prisotni v glavi kot v telesu, potrebujemo neko točko, težišče, ki nas prizemlji. Vse to čutim v tem prostoru.«

Doživljaš lastno sobo, ki je v literarni zgodovini, zlasti ženski, pravzaprav napol arhetipski motiv, kot privilegij, razkošje?

»Ja, vsekakor. Mislim, da sem v tem pogledu zelo privilegirana, pravzaprav sem vedno bila. Imam srečo, da izhajam iz družine, kjer nikoli nismo imeli eksistenčnih, gmotnih težav. Čeprav nismo bili premožni, smo si lahko privoščili, kar smo potrebovali in želeli. Že kot otrok sem na primer potovala v Pariz, London, v Nemčijo … To je bil privilegij. V zadnjem času se v Sloveniji veliko govori o tem, kako mnogi ne le nimajo svoje lastne sobe, v kateri bi lahko ustvarjali, ampak nimajo niti stanovanja. Zato se mi zdi še toliko večja prednost, da teh težav nimam in se lahko posvečam samo ustvarjanju. Ob tem opažam, da je v sodobni literaturi veliko pisanja o eksistenčnih težavah oziroma problemih, vezanih na socialno življenje. Čeprav so te teme zelo aktualne in pomembne, se v svojih delih obračam k drugim, lahko bi rekla bolj intimnim, ki so mi po izkušnji bliže. Od nekdaj me je na primer vznemirjala družina in iz knjige v knjigo pišem o tej temi. Tudi moja zadnja knjiga, roman Pričakovanja, se ukvarja z družino, čeprav z drugačnega vidika, saj pripoveduje o neuresničenosti družine, o primeru, kjer otroka pač ni, kjer par družine ne more oblikovati.«

Kako pa je motiv sobice iz romana Pričakovanja povezan s to sobo?

»Potem ko sva se priselila sem, sva ta prostor nekega dne nameravala nameniti otroški sobi, in zdi se mi, da je tako pri veliko parih: ko se skupaj vselijo v neko stanovanje ali iz manjšega v večje, si mnogi želijo ustvariti družino, in pogosto je v stanovanju prostor, ki ga v mislih namenijo potomcem, otrokom. Prav ta prostor simbolizira praznino, ki nastane, ko spoznaš, da otroka ne bo. Praznina se manifestira v fizični obliki. Na neki točki se moraš vprašati, kaj boš s tem prostorom, a ne samo to, vprašati se moraš tudi, kaj boš s svojim življenjem, kaj boš z vsemi željami, pričakovanji in načrti, ki si jih imel.«

Nedavno si mi poslala citat francoske pisateljice Annie Ernaux iz knjige Dogodek in druga besedila: »Če stvari ne zapišem, potem niso dosegle svojega konca, bile so samo doživete.« Kako te besede doživljaš v povezavi s svojim romanom Pričakovanja?

»Po eni strani mi je žal, da je knjiga Annie Ernaux (o njej smo pisali tudi na AirBeletrini, op. ur.) v slovenskem prevodu izšla šele zdaj, saj bi z velikim veseljem ta citat dala na začetek romana, ker se popolnoma ujema s tem, kar mi predstavlja moj roman. Pričakovanja so moja najbolj osebna knjiga, čeprav tega, da sem tudi sama imela izkušnjo neplodnosti, nisem pretirano poudarjala, razen morda v nekaj intervjujih. Poskušala sem se namreč osredotočiti na knjigo, saj se mi zdi škoda, da bi govorila o lastni izkušnji, bistven je namreč roman. Če se ukvarjaš z umetnostjo, imaš srečo, da lahko vse stvari, tudi slabe, velika razočaranja, tragedije, ki te doletijo v življenju, osmisliš, ko jih predelaš s pomočjo umetnosti, v mojem primeru literature. Ta roman je osmislil določen del mojega življenja. Hkrati sem ga pisala z mislijo ne samo nase, ampak na znanke, prijateljice pa tudi ženske, ki jih ne poznam, a so doživele podobno izkušnjo. V tem pogledu so zato Pričakovanja tudi družbeni roman.«

Roman Pričakovanja z ubesedovanjem ženske izkušnje (neplodnosti) in neuresničenega materinstva dopolnjuje narativ, ki ga je s poetičnim romanom Materinska knjižica v slovenskem prostoru začrtala Katja Gorečan. Izid njenega romana so spremljali tudi senzacionalistični članki, ki so se bolj kot na pisanje o literarnem delu osredotočali na pridobivanje bralcev. Se je kaj podobnega zgodilo tudi tebi?

»Pri mojem romanu se to ni zgodilo. Odzivi bralcev oziroma bralk so bili nepričakovano dobri, in bilo jih je res veliko. Knjigo so brali v več bralnih klubih in prek družbenih omrežij sem prišla do veliko bralk. Izrazile so hvaležnost, da obstaja takšno besedilo, rekle, da moja knjiga prikaže tisto plat zgodbe, ki bi sicer ostala neizrečena. Z neplodnostjo se ljudje pač vsakodnevno ne ukvarjajo in niti ne vejo, kako potekajo vsi postopki, na primer umetna oploditev. S tega vidika je roman odprl nov pogled na to izkušnjo. Kar zadeva recenzije oziroma medije, pa sem opazila, da mnogi niso brali knjige, kakor sem jo pisala, a seveda kot avtor ne moreš diktirati interpretacije oziroma recepcije svojega dela. Opazila sem, da so bile v tem pogledu recenzije, ki so jih napisale ženske, točnejše ali napisane z več občutljivosti kot tiste, ki so jih napisali moški. Predvsem ob izidu pa so nekateri iz medijev želeli, da bi govorila o lastni izkušnji, a ker sem nekaj takih intervjujev zavrnila, se podobne ponudbe niso več pojavljale. Tudi založba je bila pri tem zelo uvidevna do mene in v promocijo knjige so šli z občutkom. Po drugi strani pa sem opazila, da si mnogi o knjigi z mano niso upali spregovoriti. Občutek imam, da neplodnost kljub pisanju o njej ostaja tabu. Ampak nenazadnje je tako z vsako temo, ki vzbuja neprijetne občutke.«

Kakšno pa bi bilo zate najustreznejše obravnavanje romana?

»Težko rečem. Dvakrat se je zgodilo, da je knjiga vzbudila odziv, o katerem sem razmišljala oziroma sem si ga želela že med nastajanjem romana. Šlo je za predstavitev knjige na Goriškem gradu v Gorici in v Goriških brdih. Na dogodek v Brdih so prišle članice oziroma člani tamkajšnjega bralnega kluba, in ker so roman poznale, se je po koncu predstavitve razvila zelo dobra debata, pokazali so se različni pogledi na vsebino. Nekatere so, spet, izrazile hvaležnost, da je takšna knjiga sploh napisana, da obstaja. Na drugi predstavitvi pa je nekatere vznemiril lik Katje. V romanu predstavlja žensko, ki si otrok ne želi. Očitno ljudi veliko bolj vznemirja motiv ženske, ki si ne želi otroka, kot pa ženske, ki si ga sicer želi, a ga ne more imeti.«

Si tako avtorica romanov kot kratkih zgodb. Kako nastajajo prvi in kako druge? Nam zaupaš, kako je videti tvoj ustvarjalni proces?

»Zelo različno, in tudi proces pri nastajanju kratkih zgodb in romanov je zelo različen. Nisem ena tistih avtorjev, ki bi vstali zgodaj zjutraj in si postavili nalogo, da morajo pisati toliko in toliko ur, napisati toliko in toliko besed … Tega ne počnem. Zdi se mi, da po takem pristopu posežeš, kadar ne moreš pisati ali pa imaš občutek, da premalo delaš na svojem tekstu. Jaz pa imam že od prve knjige kontinuiran tok pisanja, usklajujem ga z drugimi stvarmi, ki jih ob pisanju počnem iz gmotnih razlogov. Pisanje je do nedavnega dobilo svoj prostor šele, ko sem opravila druge obveznosti, v zadnjem času pa se je to nekoliko spremenilo pisanju v prid. Zdaj si lahko privoščim, da si takrat, kadar vem, da bo izšla naslednja knjiga, zanjo vzamem čas in jo zaključim. Drugim projektom se odpovem in se osredotočim zgolj na pisanje.«

Kako pa se spopadaš z obdobji ustvarjalne krize, če jih imaš, z morebitnimi občutki negotovosti?

»Takšna obdobja seveda pridejo. Po izidu Pričakovanj sem doživela nekakšno krizo, saj je bil to tekst, s katerim sem se do zdaj ukvarjala najdlje, tri leta. In ko sem roman enkrat spustila od sebe, da je zaživel svoje življenje, je nastala neka praznina, na novo temo pa kar nisem mogla preiti. To je trajalo kakih osem mesecev. Začenjalo me je skrbeti, ker če ne pišem, se ne čutim zdrava, saj v pisanju najdem neko ravnotežje. Takrat sem prvič posegla po klasični vaji, ki pomaga, da se vrneš k pisanju: odprla sem knjigo, iz nje vzela stavek ter začela pisati. Prva besedila niso uspela, potem pa so postajala boljša. Zdaj bo ena od zgodb, ki so nastale na tak način, izšla tudi v zbirki, ki jo pripravljam. Negotovost, na drugi strani, pa je pri meni ključna sestavina pisanja. Ne samo kadar ne morem pisati, ampak tudi kadar lahko, vedno preizprašujem tekst, ki nastaja, sprašujem se, ali je res tak, kot sem si ga zamislila, ali sta ton in smer tista, ki sem ju želela ubrati pred samim pisanjem. Sprašujem se tudi, ali je tekst dovolj zanimiv za bralce. Pri pisanju Pričakovanj sem se na primer veliko spraševala, ali bodo to knjigo sploh brali.«

Zdaj veš, da je bila skrb zaman; Pričakovanja so tvoja doslej najbolj brana knjiga.

»Res je. Mislim, da je k temu prispevala neka iskrenost, ki jo izraža ta tekst. Vsekakor je roman drugačen od kratkih zgodb v Čebelji družini, saj v tej zbirki prevladuje tema, ki me je sicer zanimala, ni pa izhajala prav iz mene, iz moje izkušnje. Pričakovanja so iskrenejše delo, ne v smislu, da sem jih izlila iz sebe na papir, ampak da v njih prevladuje iskrenost, oblikovana v romaneskno formo.«

Odkar sem prebrala Pričakovanja, sem pozornejša na besedo »pričakovanja«. Opažam, da jo v pogovoru pogosto uporabimo. Očitno gre za nekaj, kar močno kroji naša življenja. Tvoj roman, se mi zdi, ni zgolj pripoved o izkušnji neplodnosti oziroma o neuresničenem materinstvu. To izkušnjo postavljaš v širši kontekst pričakovanj, za katera ni popolnoma jasno, ali izhajajo iz nas ali iz okolja. Lepota tvojega romana je zlasti v tem, da ni jasno, kdaj pričakovanja o družini in otroku izhajajo iz družbe, kdaj pa iz človeške narave, želje po potomstvu, otroku, nosečnosti … Zanimivo je, da glagol pričakovati v kontekstu para lahko uporabimo tudi brez izraženega predmeta, rečemo »Onadva pričakujeta«, in vemo, da gre za otroka. Naslov je zelo močen. Kako si prišla do njega?

»Danes menim, da je to pravi naslov, čeprav ob izidu nisem bila popolnoma prepričana. Odločala sem se med nekaj naslovi, za mnenje sem vprašala tudi druge, recimo sestro in moža. Potem sem se zavedla, kolikokrat Jana, glavna protagonistka in prvoosebna pripovedovalka, v romanu govori o pričakovanjih, in ker se je z naslovom strinjal tudi Andrej Blatnik, urednik knjige, sem sklenila, da bo naslov tak.«

Kratke zgodbe, novele, romani – v zadnjem pa celo nekaj pesmi. Je še kakšna forma, s katero se spogleduješ?

»Trenutno mi je zelo blizu vmesna forma med kratko zgodbo in romanom, torej nekakšna novela. V kratkih zgodbah je po navadi v središču en sam dogodek, v čemer se v resnici nikoli nisem zares našla. Vedno sem namreč želela raziskovati psihologijo likov, odnose med njimi, to je tisto, kar me je zanimalo in me še zmeraj. Ravno pri tej vmesni formi, noveli, mi je všeč, ker lahko zgradiš cel svet, a za razliko od romana načeloma zajema krajši časovni razpon. Obenem dolžina, daljša od kratke zgodbe, dopušča, da se posvetiš podrobnostim, ki so v tekstih zelo pomembne.

Od nekdaj sem si želela napisati dramo. V preteklosti sem se s to formo sicer že ukvarjala, prejela sem celo dve nagradi za dramski besedili, tik pred začetkom pandemije pa sem se prijavila na delavnice v okviru Tedna slovenske drame. Sprejeli so me na podlagi monologa, ki sem ga morala napisati. Žal zaradi pandemije delavnice niso nikoli izpeljali.

Poezija, ki jo v Pričakovanjih piše Jana, pa se je zelo spontano vpisala v roman. Pesmi služijo kot vez z njeno preteklostjo, ustvarjajo ozadje lika, saj Jana nima staršev, omenja samo nono, hkrati pa jih lahko beremo kot njene misli oziroma literarizirane spomine. Čeprav urednik o teh vložkih najprej ni bil prepričan, je ob zadnjem branju dejal, da se mu zdijo na mestu, saj kažejo, da gre za fiktivno delo, da to ni resnična zgodba. Zanimivo je namreč, koliko ljudi sklepa, da gre v romanu za mojo zgodbo. Ne samo tisti, ki me ne poznajo, ampak tudi tisti, ki me in mi potem rečejo, koga so prepoznali v tem romanu. Vprašali so me tudi že, kdo je ta ženska, ki si ne želi imeti otrok, v resničnem življenju. Med samim pisanjem se s tem nisem obremenjevala, ob izidu in pogovorih, ki so sledili, pa sem spoznala, kako težko je govoriti o tem.

Sicer pa sem po izidu Pričakovanj razmišljala tudi o avtofikciji, a čutim, da za to še ni pravi čas. To se mi zdi še intimnejše pisanje od proze, in zato težje.«

Si na neki način šolana pisateljica, saj si po slovenistiki na Univerzi v Novi Gorici študirala uprizoritvene študije in kreativno pisanje na Univerzi na Primorskem v Kopru. Tega programa že dolgo ne izvajajo več. Kaj je dal tebi in ali meniš, da se ustvarjalnega pisanja lahko priučimo?

»Meni je ta študij dal zelo veliko. Sicer ga niso izvajali, kot so si sprva zamislili na fakulteti, saj nas je bilo vpisanih malo študentov in so število kontaktnih ur znižali, tako da smo morale študentke veliko gradiva predelati same. Sama sem od predavanj in predavateljev, ki so bili sami uveljavljeni slovenski avtorji, odnesla res veliko. Pisale smo različne vrste tekstov, od recenzij, kratkih zgodb, tudi osnutek romana smo morale sestaviti. Najboljše mi je bilo, da smo dobile povratno informacijo o svojem pisanju, kar kot mlad avtor, ki svoje tekste pošilja v objavo revijam, sicer redko dobiš, če sploh. Tam pa si dejansko imel profesorja oziroma avtorja pred sabo, tvoj tekst je poznal in bral ter ti je lahko povedal, kaj deluje in kaj ne, kaj ohraniti in kaj ne. To so dragocene informacije, s katerimi laže napreduješ. Glede tega, ali se pisanja lahko priučiš, menim, da moraš imeti že prej talent za pisanje, tudi branje je ključno, ti pa tak študij da konkretnejša orodja, na primer poznavanje pripovednih tehnik, metod, kako pri bralcu doseči učinek. Upam, da bo tovrstni študij kdaj v Sloveniji ponovno zaživel. K sreči je v Sloveniji veliko zelo kvalitetnih delavnic ustvarjalnega pisanja, ki so tudi dobro obiskane.«

Tudi ti vodiš literarne delavnice, zlasti v sodelovanju z dramaturginjo in scenaristko Tamaro Babić Nikiforov, izvajaš pa tudi delavnice, ki jih v Trstu organizirata Založništvo tržaškega tiska in Slovenski klub. S Tamaro in mano tudi urejaš literarni časopis November. Kako se vse to vklaplja v tvoje literarno udejstvovanje? Kako doživljaš vlogo časopisa v prostoru, v katerem ustvarjaš, torej na Goriškem?

»Še preden se je ideja za literarno revijo oziroma časopis sploh rodila, sem se s sestro, pesnico Marušo Mugerli Lavrenčič, pogovarjala, da bi bilo dobro, če bi se v tem prostoru spet rodila oziroma oblikovala literarna revija. Po študiju sem v Novi Gorici organizirala veliko literarnih dogodkov, vabila sem avtorje iz vse Slovenije, takrat v tem prostoru ni bilo česa podobnega. Ko je prišlo do zamisli o Novembru, sem jo takoj podprla in se odzvala na vabilo k sodelovanju, saj sem že prej razmišljala, da bi v literarni prostor prispevala ne samo kot avtorica, ampak tudi kako drugače. Od nekdaj me je zanimalo tudi sodelovanje z avtorji, zlasti mlajšimi, in November dejansko je postal prostor, v katerem so se našli mnogi avtorji oziroma avtorice.

Poleg urednikovanja v še tesnejši stik z avtorji stopam prek delavnic ustvarjalnega pisanja. Branje svojih besedil v skupini in besedil drugih razširja pogled. Nedavno sem se pogovarjala z gospo, ki je kupila izvod Novembra. Dejala je, da ve, da vodim tudi literarne delavnice, a se njej zdi, da se pisanja ni mogoče priučiti in da se ji delavnice ne zdijo potrebne. Odgovorila sem ji, da se pisanja morda res ni mogoče naučiti, ampak vrednost delavnic je v tem, da se oblikuje skupnost ljudi, ki so prostor našli v pisanju. Pisanje je samotno početje, čeprav sama pri sebi opažam, da tako med branjem kot med pisanjem stopam v dialog z avtorji, ki so se me najbolj dotaknili. Poteka neka nezavedna ali pa morda zavestna komunikacija s temi teksti, pri delavnicah pa je to še bolj otipljivo.«

V Pričakovanjih je dialoga z drugimi avtorji oziroma zlasti avtoricami več kot v prejšnjih knjigah.

»Ja, ampak tako je zaradi forme, služi zgodbi. Res je, da gre predvsem za avtorice. Ta roman je nastajal v obdobju treh let, ko sem veliko brala o neplodnosti in podobnih temah. Izpostavila bi recimo Sheilo Heti in njeno knjigo Materinstvo, blizu mi je tudi Rachel Cusk, zlasti njen slog, prebrala pa sem tudi njeno delo A Life’s Work: On Becoming a Mother, ki (še) ni prevedeno v slovenščino. V tej knjigi zelo iskreno spregovori o obdobju, ko je rodila hčer, zapiše vse težke, temne misli, ki so se ji porajale ob tem in ki si jih ženske ne drznemo izraziti, včasih niti pomisliti. Brala sem tudi Eleno Ferrante, v njenih romanih je motiv materinstva zelo pomemben.

Na izseke o Janini noni pa je močno vplival roman Janice Galloway Dihati moraš, to je vsa skrivnost, ki je sicer zelo težka knjiga, a me je pritegnila predvsem zaradi forme. Ena mojih najljubših knjig je tudi Družinski besednjak Natalie Ginzburg, vidim jo kot delo, ki ne spominja na nič drugega, kar sem brala doslej.«