Po dolgem pričakovanju smo v prevodu Suzane Koncut v Kondorju pri Mladinski knjigi dobili Dogodek in druga besedila, zbirko štirih zgodb, v katerih Annie Ernaux bralcem intimnih, a obenem brezkompromisno surovih pripovedi prikazuje, kako ženska doživlja stvarnost v navidez svobodomiselni zahodni družbi 20. stoletja. Zgodbe je povečini napisala ob prelomu tisočletja, vse pa povezujejo skupni motivi čustvovanja posameznika v odnosu do drugih ter travmatična izkušnja naslovnega »dogodka«, splava, ki ga je avtorica doživela v zgodnjih šestdesetih letih preteklega stoletja.
Francoska pisateljica, profesorica in Nobelova nagrajenka za literaturo Annie Ernaux (1940) je znana po prepletu skrajno intimnega z ostro kritiko družbe. V petdesetletni karieri je napisala več kot dvajset del, od katerih je bil v slovenščino doslej preveden le še avtobiografski roman Leta. Za njena dela je značilna izjemna slogovna neposrednost, obenem pa ostrina, ki bralcu ne dopušča distance. »Skoraj nikoli nisem pisala fikcije, pisanje sem vedno razumela kot izražanje osebnih izkušenj v kontekstu družbenih okoliščin, ki vplivajo na posamezna življenja,« je povedala.
Dogodek
V prvi in najdaljši zgodbi, po kateri je zbirka dobila ime, avtorica drzno in brez olepšav opisuje svojo študentsko izkušnjo s splavom, ki je bil v Franciji vse do sredine sedemdesetih let prepovedan. Okvirna zgodba pripoveduje o njenem podoživljanju dogodka več desetletij kasneje, ko se po poletni romanci z »Italijanom« odpravi v bolnišnico Lariboisière, da bi opravila HIV test. Prostor, čakanje in dejstvo, da je na kliniki sama, v njej vzbudijo občutek groze in nejevere, enak tistemu, ki ga je prestala kot mlada in noseča študentka, na milost in nemilost prepuščena razsodbi doktorja N. V njegovih rokah, razpetih med zakonom in moralo, je bila odločitev o njenem telesu, obenem pa tudi življenju in morebitni prihodnosti.
Annie Ernaux skozi spomine, zapisane v slogu dnevnika, natančno popisuje vse, od začetne brezskrbnosti, ki je vodila do nosečnosti, do ugotavljanja stanja in spoprijemanja z njim, ko zanjo navidez ni več nobene rešitve. To ni bil le boj proti neželeni nosečnosti, temveč bitka za preživetje v sistemu, ki je pripravljen žrtvovati življenja neštetih žensk v imenu ideje, ironično poimenovane »za življenje«.
»Vedela sem, da sem po Ogino-Knausovem koledarju za določanje plodnih dni v tveganem obdobju, vendar si nisem mislila, da bi se v mojem trebuhu ‘to lahko prijelo’. V ljubezni in užitku svojega telesa nisem čutila kot bistveno drugačnega od moškega,« se spominja. In vendar je bilo jasno, da do te enakopravnosti nima zares pravice. P., študent, s katerim je zanosila, se je zmeraj bolj umikal, njej pa ni preostalo drugega, kot da se s to »dejanskostjo«, kot ji je rekla, spoprime sama.
To ni bil le boj proti neželeni nosečnosti, temveč bitka za preživetje v sistemu, ki je pripravljen žrtvovati življenja neštetih žensk v imenu ideje, ironično poimenovane »za življenje«.
»Meseci, ki so prišli zatem, so potopljeni v svetlobo predpekla,« zapiše v knjigi. Pred starši se je morala skrivati, zdravniki so naredili vse, da bi otroka obdržala, pomoč splavuše pa ni bila le draga, temveč tudi smrtno nevarna. »Punce, kakršna sem bila jaz, so zdravnikom pokvarile dan. Brez denarja in brez zvez – sicer ne bi tako na slepo pristale pred njihovimi vrati – so jih opominjale na zakon, zaradi katerega bi se lahko znašli v zaporu ali za vedno izgubili pravico do opravljanja svojega poklica. /…/ V primerjavi z uničeno kariero pletilka v vagini ni imela nobene teže.« Resničnost in črno-belost zakona sta bili vidni na vsakem koraku, ljudje, kot je opazila sama, pa »so sodili glede na zakon, niso sodili zakona«.
Dogodek je avtorici kljub ugodnemu izidu korenito spremenil življenje, večkrat pa zapiše tudi, da jo je preganjal še mnoga leta, potem ko si je ustvarila družino, pri čemer poudarja, da je bila lastna odločitev za otroke tista, ki je enkrat za vselej prekinila cikel preganjajoče travme.
Annie Ernaux je zgodbo napisala, ker je želela videti, ali jo zmore. »Rada bi se znova potopila v to obdobje svojega življenja, izvedela, kaj se je takrat razkrilo,« pravi. Pisanja se je lotila več desetletij kasneje, ko je bil splav v Franciji že legaliziran, zaradi česar je lahko na svojo izkušnjo pogledala predvsem skozi spomin, prizmo lastnega doživljanja, in ne le skozi oči politike, ki je s pomočjo živega zidu zdravnikov nekoč diktirala njeno pot. »Natanko zato, ker nad splavom ne visi več nobena prepoved, se lahko izognem kolektivnemu pomenu in neizogibno poenostavljajočim geslom, ki so se uveljavila med boji v sedemdesetih letih – ‘nasilje nad ženskami’ itd. – in se soočim z dejanskostjo tega nepozabnega dogodka.«
Čeprav odločno kritizira diskriminatornost nekdanjih zakonov, neenakopravnost med spoloma zarisuje tudi v samem odnosu družbe do njenega telesa: Annie Ernaux svojega stanja ne želi poimenovati, saj bi ga to oblikovalo v nekaj definitivnega, dokončnega, spremenilo bi to, kar ona je. Bila bi »noseča ženska«, utelešenje revščine, »tako kakor zapit moški«, pravi. Izobrazba, status, prihodnost, vse, za kar je tako zagnano delala, bi bilo lahko izbrisano v trenutku prepovedane sle, privilegija, rezerviranega za moške.
Opisuje tudi svojo nemoč kot posledico nadvlade zakona nad posameznikom, kar primerja z nemočjo beguncev, ki so v času pisanja poskušali ilegalno prebegniti iz Calaisa v Anglijo. »Imate recept? Potrebujete recept,« jo zviška opominjajo v lekarnah. Imate vizum, dovoljenje, imate pravico? Avtorica zgodbo vpne v širši družbeni kontekst, kjer je hierarhija sveta jasno določena, »in kakor z zamahi palice ločuje zdravnike od delavcev in žensk, ki splavijo, vladajoče od vladanih«. Zgodba je danes zaradi vse bolj ogrožene pravice do splava, ki marsikje ponovno pridobiva status privilegija, tako še posebej aktualna, tembolj v Franciji, kjer se prav ta čas trudijo za njen vpis v ustavo.
Gola strast
V vseh treh zgodbah Annie Ernaux se pojavlja motiv nečesa, kar jo popolnoma prevzame in si v celoti podredi njeno bit. Tako je tudi v drugi zgodbi Gola strast, kjer pisateljica pripoveduje o ljubezenski aferi z A., ki postane za nekaj časa – naj je še tako uničujoča in brezplodna – njen življenjski smoter.
Do poročenega A. čuti gorečo strast in predanost, vendar so čustva pri njem manj vzajemna, kot je mislila. Kmalu se je namreč izkazalo, da je (tudi) v tovrstnih t. i. odprtih oziroma svobodnih razmerjih pogosto marsikaj zamolčano in prikrito, mnoga soglasja pa izhajajo predvsem iz kompromisov v slogu »manjšega zla«.
Obsedenost, ki v celoti diktira njeno življenje, poskuša skriti pred drugimi, da je ne bi začeli obravnavati kot »nenormalne«, čeprav se tudi sama večkrat zave, kako globoko je zabredla: brez prestanka bere horoskop, gleda filme, ki jo spominjajo na njen lastni položaj, posluša popevke, ki upravičujejo njena čustva, donira denar v upanju, da se bo izpolnila njena želja in se bo A. vrnil s strastjo, s katero se ji je sprva predajal: »Omotično sem se spraševala: ‘Kje je sedanjost?’ /…/ Bila sem samo še čas, ki je tekel skozme,« ugotavlja. Pripovedovalka se na neki točki ni več orientirala po zgodovinsko prelomnih dogodkih, ki so jo obdajali (padec Berlinskega zidu, usmrtitev Ceaușescuja …), temveč so ti začeli služiti kot mejniki časa, preživetega z A.: »To je bilo, ko je bil tukaj.«
Obenem pa pisanje zanjo predstavlja način predelovanja dogajanja, neke vrste manifestacijo občutkov, ki ji zapis ne odvzema vrednosti, temveč jo kvečjemu opolnomoči. Tako v eni od zgodb zapiše: »Nočem pojasnjevati svoje strasti. To bi pomenilo, da jo pojmujem kot zmoto ali motnjo, za katero bi se morala opravičevati – samo na ogled jo hočem postaviti.«
Od časa do časa doživi uvid, ki jo razbremeni prepričanosti v edinstvenost tega moškega, obenem pa tudi strahu pred izgubo, vendar ga kaj hitro ponovno zamenja njegova – četudi zgolj mentalna – prezenca. Negotovost in izmuzljivost razmerja, ki ju narekuje A.-jev zakon z drugo žensko, za protagonistko hkrati predstavljata brezizhoden položaj, obenem pa gonilo, ki dokazuje, da še tako ogroženo upanje kljub vsemu ni nikoli zares izgubljeno.
V Goli strasti se ponovi motiv čakanja kot zaznavanja časa v vsej svoji dolžini ter agonije, ki jo povzroča nezmožnost upravljanja z njim. V resnici, prizna pripovedovalka, je bila obsesija neke vrste beg pred »neskončnim zaporedjem dni brez vsakega pričakovanja«, kar je na (človeku priljubljen) sprevržen način njeno življenje obenem osmišljalo, položaj pa je tako postal samozadosten.
V resnici, prizna pripovedovalka, je bila obsesija neke vrste beg pred »neskončnim zaporedjem dni brez vsakega pričakovanja«.
Tudi tukaj avtorica omenja svojo izkušnjo s splavom, ko se mnogo let po dogodku vrne v Cardinetovo pasažo v pariškem 17. okrožju, kjer je nekoč živela njena splavuša. Medtem ko v Dogodku zapiše, da se je tja vrnila »z mislijo, da se mi bo nekaj zgodilo«, v Goli strasti vrnitev dojema kot upanje, »da bi lahko stara bolečina izničila sedanjo«. Oboje je gnala zapuščenost, za katero je tičal moški.
Tudi odrešilni faktor je v obeh primerih čas: »Od nedovršnega preteklega časa, tega, kar je bilo – a do kdaj? – prehajam k sedanjemu času – a od kdaj?« Tako se iz preteklosti vrne v sedanjost, prepleteno s spomini, ki pa sčasoma niso več omajali njenega individualnega sveta. Skozi izkušnjo odkrije del sebe, ki bi ga prej pri drugih zlahka označila za blaznega, obenem pa trmo in kljubovanje, ki ju dotlej ni poznala. Opusti celo dostojanstvo, ki ga je tako cenila. »Ne da bi vedel, me je bolj povezal s svetom,« opiše svoj odnos z A. »Zaradi njega sem se tako zelo približala meji, ki me ločuje od drugega, da sem si včasih domišljala, da sem jo prestopila.«
Okupacija
Motiv obsesije se v podobi ljubosumja nadaljuje v tretji zgodbi, prikladno naslovljeni Okupacija. To bi bil zlahka tudi naslov zbirke; medtem ko prva zgodba predstavlja predvsem fizično okupiranje telesa, ki ga naseli tujek, se ostale tri v knjigi osredotočajo na miselno okupacijo. V tretji zgodbi se protagonistka odloči zapustiti W., dolgoletnega partnerja, vendar jo kmalu prevzame misel na novo žensko, katere identiteta ji razen določenih detajlov ostaja prikrita. Za vsako ceno želi izvedeti več o njej, saj je resničnost v primerjavi z neskončnimi možnostmi domišljije za odtenek bolj obvladljiva.
Tudi tukaj vidi pripovedovalka v svojem načinu delovanja širši smisel: »Tako stanje je odvračalo mojo pozornost od vsakodnevnih skrbi in sitnosti,« se spominja. »Po svoje sem bila zaradi njega zunaj obsega običajne ničevosti življenja.« Pisanje je zanjo način, da vdihne tem razpršenim občutjem nekaj snovnosti, obenem pa tudi način razgaljanja, ki ne zahteva nje same, temveč ohranja njeno nevidnost.
»Tako stanje je odvračalo mojo pozornost od vsakodnevnih skrbi in sitnosti,« se spominja. »Po svoje sem bila zaradi njega zunaj obsega običajne ničevosti življenja.«
Zaradi narave zgodbe se mi zdi smiselno potegniti vzporednico s knjigo I Love Dick (Ljubim Dicka), v kateri ameriška pisateljica in kritičarka Chris Kraus skozi pisma Dicku, pri katerih bi sicer težko trdili, da gre za izmenjavo, popisuje svoja čustva, ki se podobno kot v zgodbah Annie Ernaux razvijejo v obsesijo. Tudi Kraus je pisanje izkoristila za izražanje procesov, ki so pogosto prikriti, pometeni pod preprogo ali pa preprosto pripisani ženskam, po možnosti z dodatkom histeričnim, podpiše pa jih moški, ki si sam česa takega pač ne bi dopustil.
Mladenič
Zadnja zgodba, v izvirniku objavljena predlani, istega leta, ko je Annie Ernaux prejela Nobelovo nagrado za literaturo, pripoveduje o ljubezenskem razmerju s skoraj trideset let mlajšim študentom. V Mladeniču avtorica opisuje njuna sprva sporadična, nato pa vse pogostejša srečanja, ob njih pa svoje podoživljanje oziroma novo doživljanje lastne mladosti, katere del pa v resnici, kot opazi, ni več bila. Če v prejšnjih zgodbah le nakaže, tokrat še bolj poudari, da so razmerja, v katera se spušča, v prvi vrsti način odkrivanja same sebe. Skozi strast in trpljenje, ki pogosto sledi, prihaja do pomembnih dognjanj v zvezi s preteklostjo in sabo v odnosu do lastnega položaja. Vloga A. v njenem življenju je, kot sama omeni, podobna mladeničevi v Pasolinijevi Teoremi, ki s svojim nepričakovanim prihodom razkriva druge, skrite plati življenj tistih, katerih zgodbe so na videz že napisane.
»Bil je utelešena preteklost,« zapiše o mladem A. »Z njim sem prečkala vse starosti v življenju.«
»Bil je utelešena preteklost,« zapiše o mladem A. »Z njim sem prečkala vse starosti v življenju.« Obenem pa si je s tem dejanjem vzela pravico, ki je navidez pripadala samo moškim, za določeno obdobje je ustavila lastno staranje in si prisvojila brezčasnost. »Moški so se tega od nekdaj zavedali in ni mi bilo jasno, v imenu česa bi se morala jaz temu odpovedati,« doda. Morda bi ob tej zgodbi marsikdo pomislil na Nicholsov film Diplomiranec in v določenih presekih morda celo na Hanekejevo Učiteljico klavirja, vendar so navezave zgolj bežne; v zapisih Annie Ernaux ni strte, uničene ženske, temveč je pokončna, zrela posameznica, ki svojo zgodbo, tudi ko se prepušča čustvom do moškega, kroji sama – in četudi je v tem prizadeta, izgubljena in morda celo uničena, je neodobravanje sledilcev družbenih norm pač ne zanima, temveč ji kvečjemu predstavlja izziv. Kar je doživela, je zapisala, saj je bil to zanjo edini način preživetja, pravi. »Če stvari niso dosegle svojega konca, so bile samo doživete,« napiše. In tako gre naprej.
