Anja Radaljac:
»Ne le tistega, v kar verjamem, ubesedujem tudi, kar si želim, da bi se udejanjilo«

Anja Radaljac (1990) je prevajalka, literarna in gledališka kritičarka ter pisateljica. Njen roman Punčica (Litera, 2022) je bil nominiran za nagrado kresnik in uvrščen na seznam Fabulinih knjig. Njena dela zaznamujejo sveža pisava, senzibilnost in racionalnost. Vedno je v ospredju drugi, ki pa ni samo človek. Anja Radaljac je pisateljica, ki daje pomemben pečat sodobnemu ustvarjanju. Za kritiško delo je predlani prejela Stritarjevo nagrado.

Pogovarjali sva se o njenem novem romanu prst v prekatu (Litera, 2024). Na eni strani je to roman o individuumu, ki govori o višnji, njeni sestri taliti, bližnjih erjonu, emi, fe, luxu (ter drugih) in hkrati o širši družbi. Tako višnja kakor njene solikinje stremijo k dobremu, a tudi to dobro skriva neprave odločitve in različna prevpraševanja.

Najprej čestitke za roman prst v prekatu. In takoj vprašanje o tistem, kar najprej pade v oči: zakaj same male začetnice?

»Male začetnice so eden od načinov spajanja idejne in oblikovne, jezikovne, slogovne ravni besedila in služijo kot signalizacija dehierarhizacije.«

Zakaj pa tak naslov, prst v prekatu?

»Naslov ima trojno strukturo – enako kot sam roman – ki pa se spne v smiselno, pomensko polno celoto. V grobem je mogoče povzeti, da prvi del romana, prst, na utopičen način govori o odnosu skupine aktivist:k do družbe, do političnega, drugi del romana, znotranjščina, o tem, kako zlom med (političnimi) ideali in realijami sočasnega političnodružbenega momenta v spregi z medgeneracijsko travmo vodi v notranji zlom posamezni:ce, pa tudi njene najdene družine (postavlja tudi pod vprašaj načine tvorjenja najdenih družin), ukvarja se z boleznijo, smrtjo, z osebnim; ponudi uvid v motivacije, ki jih višnja, prvoosebna protagonistka romana ima za svoje politično delovanje, osvetli pa tudi mehanizme, po katerih tvori medosebne odnose, in pokaže, kaj ti mehanizmi in motivacije ‘počno’ z njenim psihološkim ustrojem. Tretji del romana, prekat, skuša preseči iluzoričnost utopičnega in ponuditi alternativni model mišljenja sebe in sveta, ki bi ga bilo realistično mogoče udejanjati, če bi družbe/kulture/človeštvo spremenili določene naturalizirane paradigme in ideologije, kot so specizem, karnizem, kapitalizem, patriarhalni, heteronormativni model odnosov spet z monogamijo in tako dalje. Kot organska celota naslov prst v prekatu nosi dvojni pomen nečesa bolečega, odnosnega, človeškega, zasajenega v srce, in obenem govori o zemlji, prsti, planetu, v srcu, o povezavi in rekonfiguraciji odnosov z vsem bivajočim.«

V romanu se prepletajo različni jezikovni kodi: knjižni jezik, narečje, angleški, hrvaški jezik. Vse skupaj deluje zelo organsko in naravno. Kako stapljate jezik, da ne deluje šablonsko? Roman namreč ves čas diha …

»Roman je nastajal kot zbir krajših zapisov, ki so se skozi leta vsebinsko začenjali sestavljati v celoto; med njimi so bili teoretski premisleki, moji družbeni uvidi, prebliski, moja eksistencialna in duhovna premišljanja, a tudi dogodki iz mojega življenja; čustveno močni dogodki, ob katerih sem ugotavljala, da jezik in izraz močno zavisita tudi od čustvenega stanja, izraza, kar je pomenilo, da sem formo romana počasi začenjala prilagajati tudi temu, v kakšnem psihičnem stanju je zlasti – ne pa samo – osrednja protagonistka. Kljub veliki avtobiografski investiranosti v tekst sem vse skupaj vezala na fiktivni okvir; ta proces je organsko porodil raznorodne lege in registre v besedilu; mislim, da ta model odraža tudi moj nazor, da bitja nismo statična – da pravzaprav nič bivajočega ni statično.«

To se najbolj jasno odraža v višnji kot osrednji protagonistki. Ni statično bitje, kakor ste že omenili. Zelo dober se mi zdi opis, kako višnja hodi in je pazljiva, da ne bi pohodila živali. Po drugi strani pa opozorite na ujetost v svet, proti čemur se bori.

»Vsekakor višnja ni statična; pravzaprav višnjina psihologija skuša korespondirati s fragmetiranostjo sveta ali, bolje, s subjekt:ko v svetu, ki celovitosti ne omogoča skorajda nobenemu bitju – človeškemu, zlasti pa ne čezčloveškemu; o tem roman govori, ko piše o ‘framentiran:kah’, bitjih, ki so v družbi uzrta in upoštevana samo deloma ali sploh ne in so, kot bi temu bilo mogoče reči detelovsko, onkraj roba zaznave. Lik:inje v romanu – višnja, erjon, fe, ema, talita, neva – skušajo svojo zaznavo širiti, zato je višnja pri hoji recimo pazljiva, v nekem prizoru pobirajo deževnike s ceste, sobivajo v kolikor je mogoče so-upoštevajočem odnosu z mačkom in s kokošjo, torej bitjema drugih vrst … a obenem se jasno zavedajo, da je to neka zelo obrobna praksa, zelo obrobni nazor, manjšinski, radikalno drugačen, utopičen, morda nujen, a zelo krhek in neviden. Iz tega zavedanja se seveda porajajo občutja ujetosti in spraševanja o tem, ali je mogoče zastaviti bivanje onkraj občutka nemoči in ujetosti, in če ja, kako to storiti.«

Kako ste pisali določene odlomke romana? Marsikaj si bralci, bralke namreč lahko izpišemo, saj citati delujejo kot misli in prebliski iz dnevnega časopisja. Robert Kuret je v kritiki v Delovih Književnih listih zapisal, da je vaše delo kot komet. Kako ste zajeli in pisali tovrstne misli? Ste vanje lovili to, v kar verjamete?

»Ne vem, kako naj si razlagam formulacijo, da nekateri deli romana delujejo kot misli in prebliski iz dnevnega časopisja; mogoče v smislu, da je ‘citatabilno’, če uporabim termin, kakršen bi se najbrž znašel tudi v romanu? Mislim, da deli, ki jih je mogoče brati kot nekakšne uvide ali izhodišča za refleksijo, prihajajo v tekst nekako, kot sem zgoraj opisala; dejansko so nastali kot prebliski, navadno so se mi preprosto izpisali, ko sem dalj časa o kakšni stvari razmišljala in jo predelovala in so taki deli funkcionirali kot neke kondenzacije misli. V resnici me to vprašanje nekoliko spravlja v zadrego. Sama mislim, da skorajda vsako leposlovno delo zajema tudi dele, ki imajo lahko neko tako funkcijo … Sem pa v roman vseskozi skušala dajati to, v kar verjamem – tako o svetu kot o odnosih, o ljudeh in tako dalje; je pa prst v prekatu tudi utopija. Vanj vpisujem ne le to, v kar verjamem, ampak tudi tisto, kar si želim, da bi se udejanjilo.«

Živimo v času, ko veliko govorimo o medgeneracijski travmi. Ko govoriš o domačnosti, se višnja spominja, da ji je v otroštvu bila tuja in šele zdaj ve, kaj ta domačnost je. Žalostno se sliši, višnja je morala biti tudi mama taliti, obe sta doživeli disfunkcionalno otroštvo.

»Pravzaprav omenjeni odlomek ne govori o tem, da je domačnost višnji tuja ali da ji je bila tuja v otroštvu; odlomek raziskuje različne domačnosti. Pripoznava, da je domačnost lahko tudi nekaj nevarnega, da je domačnost lahko tudi težka ali hladna ali zastrašujoča; domačnost se izgradi iz bivanja v nekem stanju, na neki način je privajenost ljudem in okoliščinam. V omenjenem odlomku se višnja sprašuje, kako se domačnosti, ki jih je doživela, občutijo; res je, da sta višnja in njena sestra talita v otroštvu bivali v disfunkcionalnem okolju. V času romana se skušata obe s tem spopadati na neke svoje načine – podobno velja sicer tudi za druge like; roman o travmi in spopadanju z njo govori tudi z luxom, jožefino, erjonom, hano – plejado takih lik:inj sem vpeljala med drugim tudi zato, da pokažem, da je vsaka travmatska izkušnja drugačna in tudi ravnanje z njo pogosto zavisi od individuuma. Včasih vodi v zacelitev, včasih v samodestrukcijo.«

Obenem gre v romanu za celjenje. Na neki točki marsikoga raztelesiš, ne samo višnje, pač pa tudi živali in rastline. Nato jo/jih sestavljaš po delcih nazaj, tako fizično kot tudi psihično.

»Da, predvsem drugi del romana, znotranjščina, govori o celjenju. Mislim sicer, da ‘raztelešenje’ ni dober izraz. Mislim, da roman počne ravno nasprotno – zelo se približa telesnemu; celo do te mere, da postavi pod vprašaj samo idejo telesa kot neke zaključene celote. Enako počne tudi s psihološkim ustrojem. Veliko se ukvarja s tem, da je telo vselej tudi habitat, recimo; tukaj so zajete tudi čezčloveške živali in rastline, da. Primer je denimo drevo, ki je bitje, povezano z drugimi rastlinskimi bitji, obenem pa domovanje, habitat številnim drugim bitjem – hkrati je v funkciji delav:ke, ki zagotavlja kisik tudi tistim, s katerimi ni v neposrednem stiku. Mislim, da ta princip ‘sestavljanja nazaj’ pride zelo naravno, ker je to zrenje v telo, ko se telo pokaže kot celota delcev, kot bitje in habitat, kot samostojen organizem in kot nepovratno z okoljem in drugimi bitji speta entiteta. Pravzaprav odstre veliko delov posamičnih bitij, ki jih fragmentacija, ki je po mojem mnenju čisto realen – in tragičen – proces odrine, skrije. Tako res deluje tudi višnjina notranjost; v znotranjščini višnja prvič pripozna svoje različne notranje aspekt:ke, ki tvorijo njeno celoto: tudi psihično v njenem telesu ne biva samo ‘višnja’ kot prevladujoča pozicija in mentalno stanje, ampak tudi druge, ki jim je potrebno odmeriti prostor.«

Govoriš tudi o podganicah in njihovih truplih, ki imajo pozitivno plat, in prikazuješ raztelešenje. Aktivistke – junakinje jih imenujem – imajo do teh živalic posebno usmiljenje. Drugače do njih čutimo odpor, o njih v slovenski literaturi sploh niso pisali. Zdaj o njih piše na primer Tomo Podstenšek.

»Tudi tu mislim, da ne gre za raztelešenje, ampak prej za pripoznanje podgan kot celovitih, inteligentnih organizmov. Ne bi rekla, da imajo lik:inje do njih kakšno posebno usmiljenje – njihovo usmiljenje oziroma, reciva raje, odnos v celoti je pravzaprav enak ne glede na vrsto, in mislim, da je to ključen poudarek romana. Podgane sem idejno sicer izbrala zaradi njihove specifične funkcije v družbi; izkoriščamo jih v medicinskih poskusih, in s tega vidika obstaja potencial, da jih vidimo kot rešiteljice človeštva, ki nam omogočajo preživetje v nekem telesnem smislu, zaradi napredkov, ki jih preko njih dosega medicina, po drugi strani proti njim stalno poteka deratizacijska vojna; skušamo jih iztrebiti, a vseeno preživijo. V nekem smislu je mogoče reči, da so podgane s svojim delovanjem analogne človeškim uporniškim gibanjem, s tem da v prakso prevajajo princip preživelosti kljub vsemu. Seveda je zato tolikanj huje in bolj problematično, da ne vidimo, kaj pravzaprav v odnosu do njih – in drugih bitij – počnemo, ko jih silimo v ta nenehni boj za preživetje in izumljanje novih strategij preživetja.«

Ravno to stapljanje z drugimi je v romanu tudi bistveno. Omenjaš rastlinice, zelišča – omenjaš meto, materino dušico. To primarno življenje je jožefina živela in višnja se je ves čas spominja. Srednja generacija, ki se zdaj stara, je to potujila in je začela živeti zelo kapitalistično. Ali se višnja vrača v njen svet?

»Roman ne želi govoriti o stapljanju – pravzaprav želi govoriti o vezeh, ki obstajajo, pa jih spregledujemo; od logike separacije in kompartmentalizacije skuša seči k pogledu, ki je bolj odnosen in namesto skozi logiko koristi, ki jo lahko ima človek – in jo imajo v ekosistemih tudi druga bitja med seboj – zre na realnost skozi vezi, skozi simbiotskost oziroma povezljivost, ki je nujna že za zelo bazične ravni obstajanja, na primer odnos med človekom in zrakom, ki ga diha, ali gravitacijo, torej zelo temeljnimi relacijami; odnosi s sobitji so seveda nadgradnja tega. Model, ki ga ponuja roman, sicer ne skuša biti vračanje v neki minuli prostor, ker se zaveda, kot že omenjeno, stalne fluidnosti, nestalnosti, spremenljivosti – želja po vrnitvi v neko prejšnje stanje je pogosto romantična fantazija populistične konservativne politične linije; taka stanja so pogosto idealizirane različice nečesa, kar nikoli ni obstajalo. Roman zato tukaj nastopa z logiko dekolonialnih študij in postsekularizma, po modelu, ki se, denimo, pojavlja pri Rosi Braidotti. Gre za ponovno začaranje razčaranega sveta, a preko dekolonialne in antiimperialistične logike, ki mora biti nujno tudi antikapitalistična; seveda z zavedanjem, da je vsak človeški ideološki sistem, tudi če mu manjka fikcijska zgodba, pravzaprav narativ, vezivo, ki družbeno deluje na način smislo-tvorjenja. S tega vidika roman tudi pristopa h kolektivnemu nezavednemu, k mitologijam, k ideologijam, k moralnim sistemom, etiki, filozofiji … idejnemu svetu človeštva, ki je prav tako stalno fragmentiran, vednosti so hierarhizirane ne le po svoji vsebinskosti, temveč tudi po logikah ideologij, ki tvorijo idejno podstat naše realnosti. Ne gre torej za vračanje kamorkoli, temveč za osvetljevanje drobcev tega, kar najdemo v kolektivnem idejnem svetu, in odnosov med temi vsebinami. Poudarek je na kritiki razsvetljenstva in kapitalizma – zlasti slednjega z njegovo logiko reifikacije in zahtevkov po stalni razpoložljivosti tudi preko vseh (fizičnih) zmožnosti sobitij in planeta.«

Roman naslovi tudi poliamorijo v družbi, ki tega ne podpira. Kako to zagovarjati?

»Kako zagovarjati poliamorijo ali kako zagovarjati poliamorijo v družbi, ki je ne podpira? Razloček se mi zdi pomemben. Kako zagovarjati poliamorijo? Poliamorija pomeni ljubezen do več bitij (najbolj ustaljene rabe bi jo razumele kot ljubezen do več ljudi); vprašanje je, kako je mogoče, da družba tega ‘ne podpira’. Zmotno je prepričanje, da poliamorija sama po sebi zahteva spolnost – to ni nujno; teži predvsem po ljubezni, skrbi, nežnosti, empatiji in zlasti odnosnosti z ne le eno, temveč vsemi osebami; sama sem prepričana, da bi to moral biti temelj vsakega odnošanja, naj bo romantično, erotično, platonsko ali tudi bolj bežno; ljubezen kot princip delovanja torej. Zakaj? Ker šele tako delovanje omogoča resnično spoštovanje inherentnih vrednosti vseh bivajočih in tudi interes delovanja v njihovo dobro. Mislim, da poliamorijo skrajno seksualizirana družba razume pretirano zamejeno; meni se kaže dosti bolj tesno povezana s solidarnostjo, z bratskostjo, etičnostjo in s politično skrbjo, na osebni ravni pa zlasti z odprtostjo, nežnostjo, podporo in tudi telesno bližino, dotikom, ki je zelo bazičen način medosebne komunikacije, tudi čezvrstno. Zakaj družba ne podpira poliamorije, je seveda kompleksnejše vprašanje; strnjeno bi bilo mogoče odgovoriti, da zato, ker prihaja navzkriž z njenimi osnovnimi ideološkimi podstatmi: s kapitalizmom, patriarhatom, kolonizcijskimi praksami, sodobnimi oblikami imperializma in seveda vsemi sovražnostmi. Poliamorija je nevarna v političnem smislu ravno zato, ker ne gre zgolj za spremenjene romantične odnose, ampak za spremenjen način odnošanja, ki bi bil dovolj radikalno drugačen, da nam obstoječi red mora propasti.«

V romanu se pojavlja tudi ritual umivanja las, skupnega pranja perila ob reki, obedovanja … Pomemben vam je obred; morda tudi v navezavi na prehrano …

»Vsekakor drži, da je ritual za roman pomemben, da. Ritualna bitja smo, najsi gre za ritual umivanja zob ali gledanja televizije zvečer ali pa za duhovne rituale. Rituale razumem kot mostove med človekovim simbolnim svetom in materialnim, telesnim svetom; gre za ponavljajoče – umirjajoče – akcije, ki prizemljujejo in imajo moč ustvarjanja stika s tukaj in zdaj, s telesom, s sodelujočimi v ritualu; velikokrat je funkcija ritualnih akcij prav taka – na primer povezovanje na družinskih kosilih ali ob praznikih. V navezavi na hrano mi je v romanu pomembno pokazati, da se ritual lahko ohrani in obenem transformira; v romanu imamo prizor sopostavitve skupinskega obreda v višnjinem otroškem okolju in v njenem novem, izbranem okolju; povezovanje okoli mize, skupno obedovanje, pogovor ob mizi – to so elementi, ki se ohranijo. Spremeni se, da v tem novem okolju drugo bitje ni več objekt rituala, kar pomeni, da drugo bitje ni več predmet, ki ga pojemo, ampak je prijateljica, ki sedi z nami ob mizi; v tem primeru konkretno kokoš frida.«

V romanu imamo tudi likinjo kokoške fride in mačka sarivala … Zakaj? Roman med drugim govori o pravicah živali in zagatah aktivizma – ena od akcij je denimo takšna, da lahko ogroža druge, četudi roman stremi k dobremu …

»V romanu frida in sarival nastopata kot polnovredni osebi; roman se – četudi zaradi pripoznanja tega, kar bi detela imenoval ‘tuji svetovi’, na nekoliko drug način kot pri človeških lik:injah – ukvarja z njuno psihologijo, interesi, odnosi … Pojavljata se, da kažeta, tudi skozi svojo prisotnost, na (z)možnost drugačnih razmerij s čezčloveškimi bitji, s katerimi si delimo planet. Če je mnogim jasno, da je mogoč bogat odnos z mačkami, je manj ljudem danes jasno, da je enako kompleksne odnose mogoče gojiti tudi z bitji, ki so najbolj reificirana in so del morilskega karnističnega stroja; na primer s kokošmi. Zato je ta dvojica pomenljiva – kokoš in maček, ki se znajdeta v odnosu do ljudi, s katerimi bivata, v zelo sorodnem položaju. Po drugi strani drži, kar omenjate; roman se veliko ukvarja z vprašanjem, kako delovati, da bi se družba dejansko spreminjala v smeri, ki je zgoraj nakazana – ugotavlja, mislim, da se klin ne more zbijati s klinom; ko je torej ena od akcij zastavljena na način, ki ohranja logiko nasilja, ne more delovati in se sesuje, ker ne pride do paradigmatske premene, ker je osnovno sporočilo, da če nastopamo proti nečemu, ne moremo taiste svari (ali koncepta) uporabiti za dosego svojega cilja, ker ga že porušimo, še preden ga dosežemo, sama pot, ki uporabi iste mehanizme, ga ruši. Zato se roman veliko ukvarja s tem, kako izvajati politične akcije, ki so dejansko postavljene v prostor, v prakso, a so obenem tudi že kolikor je mogoče izvite iz paradigem, ki jih skušajo zaobračati.«