Vladimir Vertlib, rojen leta 1966 v Leningradu, danes Sankt Peterburgu, je po rodu ruski jud. Njegovi starši so bili člani v Sovjetski zvezi prepovedane sionistične organizacije in so leta 1971 emigrirali v Izrael. Takrat se je tudi za petletnega Vladimirja začela dolgoletna begunska odisejada, s postajami v ZDA, Izraelu in Amsterdamu. Po študiju ekonomije na Dunaju se je »večkratni emigrant« in »jud v diaspori« ustalil v Avstriji, za jezik svojega ustvarjanja posvojil nemščino ter s svojima romanesknima epopejama Vmesne postaje (Zwischenstationen) in Nenavadni spomin Roze Mazur postal eno najprodornejših peres sodobne avstrijske in nemške literature. Nekateri so posebej navdušeni nad njegovo »svežo sapico humorja in satire«, s katerima se spogleduje celo pri pripovedovanju o najbolj tragičnih dogodkih v polpretekli zgodovini judovskega ljudstva; spet drugi s ponosom govorijo o »srečnem primeru« za sodobno avstrijsko književnost, četudi se pisatelj sam najprej prišteva k judovskim književnikom; tretji pa se zadovoljijo z naštevanjem nagrad, ki jih je Vladimir Vertlib doslej prejel za svojo delo, med njimi Chamissovo (2001), Wildgansovo nagrado mesta Dunaj (2001) in italijansko Addelina della pergola (2012).
Vmesni prostori
Vladimir Vertlib je prepričan, da v njem, kljub temu da je mentaliteto Avstrije v veliki meri ponotranjil in da se »zlasti v avstrijski različici nemštva počuti zelo dobro«, obstaja kar nekaj »vmesnih prostorov«. »Kot tudi mnogi drugi priseljenci sem notranje ujet v kulturnem in čustvenem vmesnem prostoru in končno še vedno oziroma še naprej na poti,« pripoveduje. Toda v odprti družbi, kot je avstrijska, po njegovem prepričanju ni nobenega razloga, da se ne bi počutil povezanega z deželo, kjer živi in ustvarja, nenazadnje tudi zato, »ker v časih globalizacije, svetovne komunikacije in mobilnosti vsako deželo zaznamujejo mnogotere identitete njenih prebivalcev«. Le kadar ga – to se zgodi bolj redko – v ušesih požgečkajo besede, češ da je v Avstriji tujec, odgovori: »Nemški jezik obvladam bolje kot vi, imam avstrijsko državljanstvo in za ženo Avstrijko. Poleg tega sem pisatelj in imam vso pravico, da sem kritičen do dežele, kadar je treba kaj pokritizirati.«
Svojega judovstva Vertlib ne idealizira, z njim se ne počuti povezanega v religioznem smislu, temveč se ima bolj za pripadnika skupnosti, ki jo povezuje skupna usoda. Tudi z judovsko tematiko, o kateri piše v svojih romanih, se mu v Avstriji ni težko uveljaviti, saj so zdaj avtorji tujega porekla modni, sploh pa je ukvarjanje z judovskimi temami v zadnjih desetletjih, ko so se Avstrijci začeli aktivno ukvarjati s t. i. predelovanjem preteklosti, postalo zelo popularno. Kot rojenemu Leningrajčanu mu je sicer blizu tudi »ruska duša«. Četudi je iz Rusije emigriral pri petih letih, še vedno govori perfektno rusko. Med dolgo odisejado po raznih deželah sveta se je v svojih mladih letih velikokrat počutil nesprejetega in odrinjenega. »Takrat so bile zame družinske zgodbe in podoba Rusije, ki so mi jo posredovali starši, sorodniki in prijatelji, prav tako pa tudi literatura, neke vrste pribežališče, fiktivna domovina.« Mogoče je to tudi razlog, zakaj Vertlibovi romani, ki se večinoma dogajajo v Rusiji, delujejo tako avtentično. Poleg tega so mu njegovi starši, ki so imeli trdo sovjetsko vzgojo, prepovedali, da bi komurkoli kaj povedal o sebi in svoji družini. Posledično si je Vertlib začel izmišljati svetove, življenja, v katerih je vzporedno živel. Dokler se ni slednjič domislil, da bi lahko o vsem tem spregovoril tudi v svojih literarnih delih.
Miss 20. stoletja
S svojo romaneskno epopejoNenavadni spomin Roze Mazur (Dasbesondere Gedächtnis der Rosa Masur), ki jo je pred nedavnim v slovenskem prevodu Štefana Vevarja izdala mariborska založba Litera, se je Vertlib uvrstil med najboljše pripovedovalce v Evropi, z likom Roze Mazur pa ustvaril, kot so zapisali kritiki, »enega najmočnejših in najsvetlejših ženskih likov v sodobni evropski literaturi«.
V delu, polnem osupljivih detajlov in ekstremnih dogodkov, se Roza Mazur, 92-letna Rusinja judovskega porekla, ob praznovanju visokega jubileja mesta Gigricht v Nemčiji, kamor je emigrirala v pozni starosti, (za plačilo) spominja cele palete ekstremnih dogodkov zadnjega stoletja: zagrizenih antisemitov in neusmiljenih birokratov, diskriminacije ruskih Judov, pogromov in judovskih beguncev, nemškega obleganja Leningrada in poznejših stalinističnih čistk, še posebej pa Stalina, s katerim jo povezuje prav posebna zgodba. Toda srečanje s sovjetskim tiranom je le še ena neverjetna, smešna, domiselna in (pre)drzna zvijača, ki jo uporabi Roza, da bi rešila življenje svoji družini.
Nasploh so ženske v Vertlibovih romanih pogosto veliko bolj dramatične in bolj zanimive figure od moških, »saj morajo v mnogih primerih prevzeti različne in protislovne družbene vloge, pri tem pa vendarle ne izgubijo svojih posebnosti, svoje individualnosti«. V nekdanji sovjetski družbi so moški navzven nastopali kot močne, nepremagljive, skoraj junaške osebnosti, navznoter pa so o vseh pomembnih rečeh odločale ženske, včasih preprosto samo zato, da njihovi moški, možje, sinovi, bratje, v javnosti ne bi izgubili ugleda in spoštovanja.
Vertlib pravi, da se mu je ob nastajanju romana najbolj vtisnila v spomin babičina zgodba o mladi ženski z bolnim otrokom iz časa nemškega obleganja Leningrada med letoma 1941 in 1944. V tem »najbolj krvavem obleganju mesta v zgodovini« je poleg neštetih vojakov umrlo tudi 750.000 civilistov. Nekega dne je na dom Vertlibovih starih staršev prišla mlada žena in jih prosila: »Dajte mi mačko, da moj sin ne bo umrl od lakote. Mačka je njegovo zadnje upanje.« Vladimirjeva stara mama ji je ni hotela izročiti in je mlado ženo spodila iz stanovanja. Ta pa se je usedla na hodnik, tulila in moledovala, dokler mačke vendarle ni dobila. Mačka naj bi se menda dolgo skrivala, ker naj bi slutila, kaj jo čaka; otrok pa je preživel. Vertlib pravi, da te zgodbe emocionalno še do danes ni čisto predelal, saj ga je povlekla v strašansko dimenzijo groze boja za preživetje, ki jo je podoživel.
»Naš svet ima Janusov obraz,« je prepričan Vertlib. »Skoraj vsak tragičen dogodek ima bizarno, grenko, pretresljivo, včasih pa tudi smešno plat. V mnogih primerih lažje prenašamo absurdnost življenja, če se mu smejimo. Ironija ni metoda, temveč način življenja.« Ali kakor ob emigraciji iz Rusije v Nemčijo, ne iz nuje preživetja, temveč zato, da bi živeli bolje, končno pravi Kostik, Rozin sin: »Kakšna sreča, prav res, … , da imajo Nemci tako slabo vest, potem ko so nas klali kot svinje. Zato se nas lahko zdaj nekaj priseli k njim. In tako Nemci spet dobivajo svoje jude, mi pa lepše življenje.« In tako gaRoza vpraša: »No, Kostik, si zdaj srečen? A ne, Kostik, da si srečen! Si?« Ampak Kostik matere sploh ne pogleda in ne reče nič.
Vladimir Vertlib: Nenavadni spomin Roze Mazur. Prevod: Štefan Vevar. Maribor: Litera, 2014. 396 strani, 29 €.
