AirBeletrina - Avtor, ki se ne pusti zvleči nazaj v realizem
Panorama 22. 6. 2010

Avtor, ki se ne pusti zvleči nazaj v realizem

Daniel Kehlmann (vir: likesuccess.com)

Doma so zdaj vsi zdravi, na cesti ni bilo gneče in z Danielom Kehlmannom se končno vendarle dobiva. Direktor ptujske knjižnice nama odstopi svojo pisarno, nama postreže z vodo in sede zraven, da popazi na svojega gosta. Nadstropje nižje kar lepa množica čaka, da bo lahko v živo videla nemškega literarnega wunderkinda, tudi predstavnik župana je zraven. Pripravljeni so mikrofoni in kamere, cel šov. Zadnji gost letošnjega festivala Fabula je petnajst minut pred svojim nastopom videti nekoliko utrujen, morda naveličan, ne pa tudi zlovoljen ali neprijazen. Na vprašanja odgovarja profesionalno in vsak odgovor začne z vrsto polglasniških medmetov, pozorno premišljujoč o tem, kaj bo povedal, čeprav odgovarja skoraj povsem brez dlake na jeziku.

Gospod Kehlmann, v Slovenijo, na festival Fabula ste prišli kot literarna zvezda, v družbi drugih eminentnih gostov, kot so Nobelova nagrajenka Herta Müller, Michal Viewegh, Jonathan Franzen itd. Kako je biti literarna zvezda?

Takoj, ko bi se pisatelj začel počutiti kot literarna zvezda, bi bil v resni nevarnosti. Pisanje literature je neverjetno težavna zadeva. Ravno zdaj na primer pišem nov roman in mi nikakor ne steče, zašel sem v slepo ulico. To je povsem normalno, zmeraj so tudi takšna obdobja. Ampak ko sedim za pisalno mizo in mi ne gre – če bi takrat začel razmišljati o tem, da sem nekakšna literarna zvezda, bi bilo to prav smešno. To mi prav zares nič ne pomaga.

Kdo pa ima pravzaprav moč, da ustvari literarno zvezdo? So to kritiki, literarne nagrade ali so to vendarle bralci, prodajne lestvice, pozornost medijev …

Kritiki se pogosto pritožujejo, da nimajo nikakršne moči in da jih nihče ne upošteva. To po mojem mnenju vendarle ne drži povsem. Res je, en sam kritik s svojo oceno ne more knjigi zagotoviti nekega velikega komercialnega uspeha. En sam kritik lahko stori zelo malo. Toda če večje število kritikov istočasno – mora pa biti istočasno – daje dobre ocene neki knjigi, se bo to močno poznalo tudi na prodaji. Leposlovje, ki se dobro prodaja, se lahko v največji meri zahvali tudi kritikom. V mojem primeru, v primeru Izmere sveta, ki je postala taka svetovna uspešnica, je že bilo tako. Kar nekaj kritikov se je kasneje sicer skušalo distancirati od svojih kritik, ko je knjiga nenadoma postala bestseller, to jim pač ni bilo všeč. Toda bestseller je postala tudi zahvaljujoč njim, s tem morajo živeti.

Zanimivo. Mnogi, ki se ukvarjajo z literaturo, namreč tožijo, da med kvaliteto in branostjo ni nobene povezave. Še več, takoj ko kritiki dajo pozitivne ocene določeni knjigi, je ta obsojena na življenje brez bralcev.

Kot sem dejal že prej, en sam kritik, ki mu je neka knjiga všeč, lahko s pozitivno recenzijo stori bolj malo. Ampak kadar gre za dobre kritike, ki se pojavljajo istočasno, v več literarnih revijah in medijih obenem, potem ima to lahko določen vpliv – ljudem se usede v zavest. Ko potencialni bralec prebere eno dobro kritiko, si reče, v redu, ta knjiga je temu kritiku všeč, in potem to takoj pozabi. Ampak če v kratkem roku naleti na še kakšno dobro oceno v drugi reviji in potem o njej sliši recimo še na radiu, ima občutek, da je knjiga že povsod. In potem gre in kupi to knjigo. Kritiki v množini in seveda s tem povezana medijska pozornost lahko in gotovo vplivajo na prodajo knjige.

Vaš prvi mednarodni uspeh je pomenil roman Jaz in Kaminski. Zakaj ravno ta oziroma bolje rečeno, zakaj ne na primer Beerholmova predstava ali Mahlerjev čas?

Dobro vprašanje, toda nanj imam podoben odgovor. Beerholmova predstava, zgodba o čarovniku, o umetniku čarovnije, se res zdi veliko pripravnejša za uspešnico kot Jaz in Kaminski. Ampak roman je izšel pri majhni dunajski založbi, Deuticke Verlag, brez kakršnegakoli proračuna, namenjenega oglaševanju in zato preprosto ni prišel v ospredje. Dobil je sicer nekaj pozitivnih kritik, ampak v razmiku celega leta, ne istočasno, tako da niso imele nobenega vpliva. Jaz in Kaminski pa je bil nasprotno izdan pri založbi Suhrkamp, pri kateri sem takrat izdal že dve knjigi, in tam so se odločili, da bodo roman zares izpostavili. Že samo to je bilo za kritike znak, da gre očitno za pomembno knjigo. Kar pa je spet pomenilo, da je to lahko tudi zares postala. Bila je odkrita, o njej se je veliko govorilo in posledično je prišel tudi uspeh. Založba uspeha ne more kar načrtovati, ga usmerjati in je potem to to. Vendar je po drugi strani znova res, da knjiga, za katero založba ne stoji in je ne promovira – in navadno mora biti to že večja založba –, nima nikakršnih možnosti. Želim si, da bi bilo kako drugače, pa ni.

Nenavadno je tudi zato, ker je Jaz in Kaminski zelo drugačen roman, drugačen tako od obeh predhodnih kot od dveh kasnejših. S svojim realizmom nekako izstopa iz poetike ostalih vaših del. Potem pa samo dve leti kasneje izide Izmera sveta in postane še večja uspešnica. Uspeli ste tako rekoč z dvema popolnoma drugačnima stiloma.

Res je. Kljub temu da je bila Izmera sveta kot zgodovinski roman zame nekaj popolnoma novega, ima veliko povezav z deli, ki sem jih napisal pred tem, ampak predvsem s tistimi pred Jaz in Kaminski. Več skupnega ima z Beerholmovo predstavo ali Mahlerjevim časom. V Jaz in Kaminski ni nobene matematike, nobene znanosti, nobene čarovnije ali nadrealizma. Jaz in Kaminski je satira. Če sicer roman beremo natančno, je tudi v njem mogoče najti veliko vzporednic s prejšnjimi, ampak več je tega, zaradi česar izstopa, je nekaj popolnoma drugačnega, res je. Zato nimam nobene prave razlage, v prvi vrsti gre najbrž za to, da sem takrat pač poskušal napisati nekaj drugega.

Kaj lahko bolje izmeri svet? Znanost ali literatura?

Znanost. Seveda znanost. Samo znanost lahko izmeri svet. Literatura sama ne more meriti sveta, lahko zgolj pripoveduje o ljudeh, ki ga merijo. Zmeraj pripoveduje o ljudeh. Literatura ne more postati, ne more delovati kot znanost, lahko zgolj pripoveduje o znanosti. Sam zelo cenim znanost in to, kar počne, ves ta bolje-razumeti-svet projekt. In mislim, da je prav, da gre za dve različni dejavnosti.

Kaj pa Slava: roman v devetih zgodbah? Zame je to roman z zelo jasnimi postmodernističnimi elementi. Vendar se zdi, da je postmodernizem in z njim magični realizem v svetu pravzaprav že v zatonu. Ali je v nemško govorečih deželah drugače? Je to posledica zaostajanja oziroma konservativnosti teh literatur?

Zdi se, da je nemška literatura v mnogih primerih na nek zastarel način realistična. Ampak sam obenem mislim, da eksperimentalna literatura v svetu še zdaleč ni v zatonu. Menim, da gre pri tem za kratkotrajen pojav in da je eksperimentalna literatura tudi danes še zelo živa in razširjena. Je pa oznaka postmodernizem res že zelo vprašljiva. Veliko je različnih možnosti za prelamljanje z realizmom. Tudi če je v svetovni literaturi v tem trenutku čutiti, da gre za neko vrnitev k realizmu, je še vedno dovolj avtorjev, ki se ne pustijo zvleči nazaj. Sam sem poskušal – če mi je uspelo, bodo morali povedati drugi – s Slavo izvesti eksperiment, ki na ta način še ni bil narejen. Neke vrste filmski omnibus v romaneskni formi, tehnika vertikalnega povezovanja. Nočem trditi, da sem postavil neke nove temelje, vendar upam reči, da česa takšnega v literaturi do sedaj še ni bilo.

 

Slava
Daniel Kehlman
Leto izdaje:
2010

Prevajalec:
Tina Štrancar

Iz vaših intervjujev in kolumn sodeč ste zelo kritični do povojne nemške in avstrijske literature, do gledališča, pa tudi nasploh do stanja kulture v teh državah. Koliko je biti kritičen do predhodne tradicije pomembno za mladega avtorja, mladega umetnika?

Sam celo menim, da nisem bil posebej kritičen v tistih nekaj besedah, ki sem jih o teh rečeh povedal. Vendar obenem menim in tega ne skrivam, da v Nemčiji kljub vsemu obstaja neka kultura avtoritet, avtoritativnih figur, o katerih človek ne sme reči ničesar kritičnega. Harold Bloom je v Tesnobi vplivanja pisal o tem, da se mlad avtor definira tudi skozi to, katere vplive zanemari. In mislim, da to velja za vsakega avtorja, ne zgolj zame. Kritiziral sem nemško povojno literaturo, literaturo, ki so jo postmodernistični avtorji ali avtorji Latinske Amerike povsem obšli. In to ni zgolj moje opažanje, to je nekaj, kar je moč objektivno ugotoviti. Nabokova in Borgesa so ljudje v Nemčiji v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja poznali samo po imenih, toda na literaturo nista imela prav nobenega vpliva. Če bi ga imela, v to sem prepričan, nemška literatura v svetu ne bi slovela po svoji dolgočasnosti in staromodnosti.

Gospod Kehlmann, zahvaljujem se vam za vaš čas.