Marjan Tomšič (1939–2023) se je rodil v Račah pri Mariboru železničarju Urošu in gospodinji Mariji. Po gimnaziji v Mariboru je študiral slavistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Iz protesta proti krivični odstranitvi profesorja Antona Slodnjaka je izstopil iz Zveze komunistov in zato izgubil štipendijo in stanovanje v študentskem domu. Študij je prekinil in poiskal priložnostne zaposlitve. Leta 1961 se je zaposlil kot učitelj slovenščine na osnovni šoli Grahovo pri Cerknici. Po treh letih se je vrnil v Ljubljano, vendar kot »politično sumljiv« ni dobil zaposlitve. Po vrnitvi od vojakov se je leta 1968 zaposlil v Istri in več let poučeval na osnovnih šolah v Marezigah in Gračišču, kjer je z učenci zapisoval istrske »povedke«. Kot časnikar in novinar je delal na Radiu Koper ter pri časopisnih hišah Primorske novice in Delo. Leta 1986 je pridobil status samostojnega kulturnega delavca. Živel in ustvarjal je v zaselku Guci pri Vanganelu. V njegovem opusu prevladujeta dva temeljna tokova. V odmevnejšem je ubesedoval Istro, njeno bogato izročilo in sodobno izkušnjo. V drugem, morda nekoliko manj znanem segmentu njegove proze, so na delu fantastično satirični prijemi, ki po eni strani segajo v najgloblje predele človekove duše, po drugi pa ostro analizirajo družbeno resničnost. Med njegova najznamenitejša dela sodijo Šavrinke, Oštrigeca, Grenko morje, Južni veter … Pri Beletrini, kjer je izdal že trilogijo Uroki polne lune ter ponatisa romanov Šavrinke in Zrno od frmntona, so leta 2024 posmrtno izšle še njegove najnovejše – in žal tudi zadnje – Zgodbe iz labirinta.
Fotografija: Andraž Gombač
