Spomnil se je, da si ni skuhal kosila, in zdaj se vrača, ura je pol dveh, torej je pametno, če se ustavi v marketu in vzame četrtinko ali pa polovico pice.
Parkira in pohiti proti vhodu, spotoma pa si na ušesa in obraz nerodno rine nagobčnik. Tako je poimenoval zaščitno masko. Hm, je pomislil, saj smo res kot kakšne maškare in tem ruticam mirno lahko rečemo, da so podobne, no, da so kakor tiste pustne … Ja, če vidiš na ulicah, v trgovinah, lekarnah, pač povsod te maske: modre, bele, rožnate, vijoličaste, črne, rumene – se pojavi vsaj dvoje čustev: smeh in hkrati strah. Pa, saj je tudi smrt kakor maska, je maska.
Stopi v avlo, gre najprej po časopis, zanima ga afera, ki je sinoči razplamtela državljane. Potem si ogleduje, kaj je ob tej pozni uri še ostalo od ponudbe pic in burekov. Malo. Le ena pica, razrezana s križem na štiri dele. Desna polovica je velika in lepa, leva pa bolj revna. Odloči se za desno. In čaka. Gospa pri blagajni se ne zmeni zanj, pomaha ji, nič. Čaka. In medtem ko čaka, razmišlja, zakaj se je zadnje čase izogibal veleblagovnici. Zakaj že? Nič, danes ni bilo v njem nobenih pomislekov, zadržkov. Le sproščenost, nič strahu. Strahu? Le zakaj?
Gospe ne prikliče. Gospa se dela, kot da ga ne vidi, kot da ne obstaja. Hm, čudno. Stopi k njej in reče: Prosim, bi stopili tjale, da vam pokažem … Jezno ga ošvrkne s črnim pogledom, nerada vstane, gre k ostankom ponudbe, pokaže ji edino pico, pokaže desni četrtinki, ona pa se za njegov izbor ne zmeni, z lopatko zajame slabši četrtinki, jih zapakira, on molči, gre do blagajne, plača, in ko odhaja, razmišlja: Le zakaj je bila tista ženska do mene tako nevljudna? Pravzaprav: kot da nekako gleda skozi mene, kot da me sploh ni tam? Ah, najbrž je utrujena, sita kupcev in sploh vsega.
Pride do avta, sede, prižge motor, in takrat ga prešine spoznanje: O ti moj bog, seveda! Pozabil sem, da s svojimi leti ne bi smel biti ob tej uri, ob dveh in pol, tu, v trgovini, v veleblagovnici. Moj čas je že davno minil. Trajal je od osme do desete. Nič več! Še dobro, da me ni napodila ali vsaj ošvrknila s kakšno pripombo. Kot so naredile tri mlade ženske prejšnji teden, tam, pri Zajčku. Prišel je do vhodnih vrat, da bi pogledal, od kdaj do kdaj je Zajček odprt. Da bi se vrnil zadnjo uro njihovega obratovanja, kot mu je, starcu, dovoljeno. Vrtel se je okoli vhodnih vrat in iskal napis: Odprto od … do … Pričakoval je velik napis, velike črke. Pa je zaznal čustveno energijo, niti malo prijazno. V njej je bilo: jeza, nestrpnost, tudi strah. In potem ena bevskne: Pa kaj delate tu? Ob tej uri nimate tu kaj iskati. Vaš čas je minil.
O, Jezus! Seveda. In pove jim, zakaj se vrti okoli vhoda. Ne da bi prav zdaj, ob zanj prepovedani uri, vstopil, ampak … In ena reče: Pa maske tudi nimate. In druga bevskne: Še okužil nas bo! Tretja pa miri: No, no, ne delajte panike. Saj ne bo vstopil.
Pogleda stiliziranega zajčka, simbol te prodajalne z zelenjavo, in ta lepi zajček zastriže z ušesi in ga potolaži: Pridi zadnjo uro, pa ti bom zaupal veliko skrivnost: Na kateri koroni raste najboljša detelja. Samo tebi, ki si v odhodu, zaupam. Saj razumeš, a ne?
Ja, je razumel, seveda.
27. aprila 2020
Okence tri
Pozen je, živčno hiti na pošto, da mu ne zapro pred nosom.
Vidi: pred vhodom čaka pet ljudi. Varnostna razdalja med čakajočimi: tri metre. Odmisli: O bog, tudi tu stojimo pred vrati.
Med čakajočimi je njegov dobri znanec. Razveseli se ga, stopi k njemu, pa se spomni, da je bližina prepovedana, pa naredi nekaj korakov nazaj. In se pogovarjata, tako, na daljavo.
Pred vrati stoji varnostnik in ureja promet. Ko sta pred vhodom le še dva: on in neka mladenka, reče dekle: Gospod, pojdite, jaz bom počakala.
Torej mu je dala prednost.
Stopi proti vhodu, in ker ne vidi varnostnika, ki se je pomaknil nekam noter, gre kar naprej. Takrat pa začne ta mladenič – varnostnik divje kričati, češ: Kam pa rinete?! Pred vami je še ono dekle, tam zunaj!
Starec pove, da mu je dala prednost. Uradna oseba, ta varnostnik, ne verjame, gleda mladenko, ta potrdi resničnost njegove izjave. Misleč, da je zadeva urejena, pohiti k napačnemu okencu. (Prišel je po priporočeno uradno pošiljko.) Takrat pa začne varnostnik, ki tu predstavlja oblast, na ves glas in jezno, besno kričati: Številka tri! Tretje okence. Tri ! Tri !
V njegovih ušesih, v njegovi glavi to kričanje ostro seklja in bobni. Pomisli: Joj, cela pošta sliši te jezne, besne zahteve: Tri, rekel sem: TRI!
Le kaj si mislijo vsi ti uradniki in čakajoči pred okenci?
Ker meni, da bo dobil pošiljko pri prvem okencu desno, rine tja. Oblast pa kriči vedno glasneje in vedno bolj divje: Tri! Rekel sem: Tri!
Obrne se k njemu, stopi bliže in ga vpraša: Zakaj pa kričite?
Varnostnik pa glasno ponavlja: Tri! Tri!
Starec končno dojame, kaj mu hoče oni dopovedati. Prešine ga: Vidi starčka, pa misli, da je naglušen. In šteje: Ena, dva, tri. Stopi torej pred okence tri. Ves je zmeden, zaradi kričanja iztirjen. Uradnici pokaže obvestilo o prispeli pošti. Nekaj mora podpisati. Misli, da to zahteva od njega. Njegov podpis. Ker nima očal s sabo, ne more prebrati, kaj tisto okence na obvestilu zahteva. Ne podpisa, ampak: Vpiši kraj, datum in uro. Tega ne more razbrati in ves preplašen od kričanja pač kar podpisuje. Uradnica vzklikne: O Bog! Pa mu vzame obvestilo in se ga usmili: Sama izpolni, kar je treba. Piše kar nad njegovim podpisom.
Živa groza. Starec reče: Hvala. Misli, da je to rekel. Pa ni.
Vrača se mimo varnostnika. Ne pogleda ga. Čuti, da mu je nerodno. Prijazno reče: Nasvidenje. In on tudi, prijazno: Nasvidenje.
Če bo te korona živčne dneve še moral po kaj na pošto, bo poslal ženo. Ona bolj obvlada sedanji noro divji vojni čas. Vojni? Ja, kot da že besni ta beštija. Resnično.
1. aprila 2020