S polnim korakom stopamo v pomlad, čas, ko vsak travnik, klop in zidek postanejo vabljiva priložnost za branje. Za posedanje s knjigo, najhitrejšim nepremičnim prevoznim sredstvom v širne svetove, vam Knjigoobet prinaša pester nabor sveže natisnjenih, napisanih, včasih celo narisanih strani domačega in prevedenega čtiva. V Buenos Aires v korakih tanga, v slovensko zamejstvo ali v globine družinske zgodovine? Med kitajske verze, skozi bolgarsko režimsko tranzicijo, na Bližnji vzhod ali v sosednjo Italijo, kamor želite, črke odpeljejo.
Brina Svit, Adios, Buenos Aires (Mladinska knjiga)
V svojem najnovejšem romanu se Brina Svit poslavlja od Buenos Airesa – mesta iz svoje resnične in literarne preteklosti. Avtofikcijska prvoosebna pripovedovalka se med obiskovanjem krajev, ki so bili nekoč del njenega vsakdana, srečuje z znanci, ob katerih ugotavlja, kako zelo je njih in njo samo spremenil čas, z odmevi iz svojih prejšnjih romanov ter z neznanci, ki prinašajo nove zgodbe. Roman v središče postavlja prav pripoved o minljivosti, ne le človeški, temveč tudi minljivosti mesta, države, družbe, kakršno smo v nekem trenutku (s)poznali in si jo prisvojili. Velika vloga je, ne prvič v avtoričinem opusu, namenjena tangu, ki je hkrati svet in jezik zase, prostor spoznavanja, odkrivanja in osmišljanja drugega. Za Brino Svit značilna medkulturnost, v tem romanu prepletanje slovenskega in argentinskega, je poudarjena tudi v slogu, ki z množico jezikovnih in lokalnih referenc reflektira bivanje med različnimi svetovi. Kratek, a vsebinsko zvrhano pester roman je zanimiva literarna destinacija tako za avtoričine zveste bralce, ki bodo v njem prepoznali prebliske svojih prejšnjih popotovanj v njeno pisanje, kot za vse nove ljubitelje avtofikcije in prepleta kultur.
Umberto Eco, Milo Manara, Ime rože (strip, Mladinska knjiga)
Na police je prispel tudi prevod stripa Ime rože, ki ga je priznani italijanski ustvarjalec Milo Manara ustvaril po istoimenski kultni kriminalki Umberta Eca. Ecov roman iz leta 1980 je postal mednarodna uspešnica, ki je s postmodernističnimi elementi presegla žanrske meje in se vpisala med moderne klasike. V srednjeveškem samostanu svojevrstni »detektiv« Viljem po zaporedju nepojasnjenih smrti išče zapleteno nit do skrivnosti, ki ga pelje med police starodavne knjižnice in v gnezdo spletk inkvizicije. Stripovski mojster Milo Manara je poleg napete zgodbe zvesto ohranil tudi filozofsko plat romana, ki jo vidimo v ohranjeni »gostoti« besedila, nekoliko neznačilni za strip. Prevajalec romana Srečko Fišer je v slovenščino pripeljal tudi njegovo stripovsko različico. Naj bo za vas Ime rože znana zgodba v novi preobleki ali sveže odkritje, vredno jo je vzeti v roke.
Joanna Elmy, Narejeni iz krivde (Mladinska knjiga)
Tri generacije žensk, povezane z neotipljivim, a vseprisotnim občutkom krivde, krojijo zgodbo o iskanju lastnega jaza v hrupu zgodovinskih okoliščin, osebnih pretresov in družbenih pričakovanj. Avtorica v romanu, ki se z glediščem premika med Evo, Lilijo in Jano, brezkompromisno tematizira travmatske vzorce, nasilje in izseljensko izkušnjo. Družino zaznamujejo bolgarska zgodovina, prehod iz monarhije v komunistično državo ter nato v tranzicijo. Vsaka generacija skupaj z lastnimi izkušnjami podeduje tudi breme preteklosti, se ga skuša otresti ali ga upravičiti in se po svoje bori za prihodnost, osvobojeno družbenih in družinskih spon. Za svoj roman je Joanna Elmy prejela bolgarsko nacionalno nagrado za najboljši literarni prvenec in že na začetku poti osvojila bralce v več kot petnajstih jezikih.
Anton Špacapan in Francesco Tomada, Volkuljin sin (Goga)
Volkuljin sin je roman na meji – med resničnostjo in fikcijo, spominom in pozabo, pa tudi dobesedno, med izkušnjo fašizma na slovenski in italijanski strani severne Primorske. Protagonist Srečko odrašča v vasi, podvrženi prisilni italijanizaciji, v kateri pa se utemeljujejo tudi nove oblike odpora in grajenja skupnosti. Avtorja iz Gorice in Nove Gorice sta združila moči v »politični pravljici«, zgodovinski pripovedi, ki jo navdihujejo tako spomini kot domišljija, a nima klasične realistične zasnove, temveč vanjo vstopajo magija in čudežnost, pa tudi refleksija o kritičnem obdobju obmejnega sobivanja.
Dai Weina, Eno samo cvetenje v temi (Goga)
Pesniška zbirka sodobne kitajske pesnice Dai Weina prepleta duhovno razmišljujoče teme z motivi sodobnega življenja. Njeno pesništvo se napaja tako v kitajski tradiciji kot v sodobnih filozofskih in literarnih tokovih, karakterizira pa ga jezikovna spretnost, ki združuje reflektivnost s humorjem. Oblikovno sodobna pesniška zbirka ponuja svežino v slovenskem literarnem prostoru predvsem z nepričakovanim in bogatim podobjem, ki ustvarja prostor poezije kot samosvojo orbito med dvema svetovoma.
Mojca Petaros, Nočem več biti nevidna (Mladika)
Zbirka kratkih zgodb Nočem več biti nevidna prinaša sveži veter tem in motivov sodobnega življenja med domom in tujino. Raznolikim pripovedim in pripovedovalcem je skupna središčna točka zamejstva, ki protagoniste zaznamuje v njihovih individualnih usodah; avtorica z njimi prevprašuje vlogo doma in skupnosti pri oblikovanju posameznika, pa tudi »dolg«, ki ga ima ta do svojega okolja in jezika. Prav prepletanje jezikov je inovativni adut zbirke, saj v njej najdemo tako odlomke v zamejski slovenščini, mladostniški dialekt, posejan tako z anglizmi kot z italijanizmi, kot tudi pripovedne refleksije o jeziku (ali jezikih), ki jih junaki zgodbe izbirajo za svoje. Avtorica v dvajsetih kratkih zgodbah opisuje predvsem medosebne odnose – družinske, partnerske, prijateljske, pa tudi naključne in nenavadne – žanrsko pa so njene pripovedi raznovrstne, od povsem realističnih do intimističnih ali folklornih, z elementi magičnega realizma. Zelo berljivo zbirko tako priporočata predvsem široka izbira tem in velika občutljivost za posameznike vseh generacij.
Gaël Faye, Palisandrovec (Mladinska knjiga)
Francoski pisatelj ruandskih korenin Gaël Faye v svojem drugem romanu Palisandrovec slika najtemnejšo stran bližnje ruandske zgodovine, genocid nad Tutsiji leta 1994. Milan, vzgojen v Franciji, kamor je iz Ruande pribežala njegova mama, se z družinsko zgodovino prvič sreča, ko se v njegovem domu nenadoma pojavi bratranec Claude, s hudo poškodbo, o kateri vsi molčijo. Odrasli protagonist se odpravi v deželo svojih prednikov v želji po razpletanju klobčiča lastne identitete, ki so jo oblikovale skrivnosti in molk, ki jih nikoli ni mogel doseči, ter upanju, da bo slišal zgodbe, zavite v tišino. Zgodba štirih generacij večplastno in bogato tematizira travme, ki se prenašajo iz roda v rod, pa tudi diametralno različne načine spopadanja z njimi, spletene med pričevanjem in tišino. Roman, ki je lani prejel Goncourtovo nagrado po izboru slovenskih študentov, ponuja pretresljivo bralsko izkušnjo, ki težko predstavljivo obdobje zgodovinske, a tudi aktualne groze berljivo in empatično postavi pred sodobnega bralca.
Maja B. Kranjc, Klopotec (Beletrina)
Prvenec Maje B. Kranjc se sprašuje o najintimnejših vezeh, ki nas priklepajo na odnose z bližnjimi in ponavljanje vzorcev, ki bi jih radi presekali. Osrednji odnos med mamo Vero in hčerjo Nino, poln neizrečenega in zatajevanega, izrisuje zgodbo o vplivu odraščanja na odločitve, ki jih posameznik sprejme v odraslosti, na odnos do samega sebe in do drugih. »Klopotec«, simbol nemira, ki se v Nini oglaša od disfunkcionalnega otroštva, jo spremlja v partnerski odnos z Bojanom, v katerem se stari vzorci začnejo ponavljati. Vprašanja: koliko nas samih je v naših prednikih in v kolikšni meri medgeneracijske travme diktirajo naše odločitve? Pripovedna glasova Vere in Nine odstirata psihološko prepričljiv vpogled v rane, ki nam jih lahko zadajo najbližji in ki odzvanjajo še dolgo po njihovem odhodu.
Colum McCann, Apeirogon (Beletrina)
Usodi Izraelca Ramija Elhanana in Palestinca Basama Aramina združi tragična izguba njunih hčera – Samadar ubije samomorilski razstreljevalec, Abir pa izraelski vojak. V 1001 fragmentu McCann raziskuje zgodbo resničnih likov dveh očetov, ki ju ločuje zgodovina, a ob osebnih tragedijah izbereta prijateljstvo in upanje na mir, katerega zagovornika postaneta. V obsežnem romanu o aktualnem konfliktu avtor večplastno in kompleksno – kakor napoveduje že naslovni motiv apeirogona, geometrijskega lika z neskončnim številom stranic – premišljuje o mnogoterih obrazih osebne bolečine in kolektivnega spopadanja z nasiljem.
